Italijanska pica

Pica je del nacionalne italijanske kuhinje.

Nihče ne ve točno, kako je nastala, mnogi pa celo menijo, da ni nastala v Italiji. Domnevajo, da je nastala na območju Sredozemlja, ni pa znano, ali so jo prvi izdelovali Grki, Rimljani ali Egipčani.

Menijo, da se začetki razvoja današnje pice začnejo v času perzijskega cesarja Dareja Velikega. Takrat so si vojaki na svojih ščitih spekli kruh, na katerega so dali sir in datlje. Mark Porcij Katon, rimski zgodovinar, je v 3. stoletju pred našim štetjem opisal vrsto pice kot okroglo testo, prelito z oljčnim oljem, medom, različnimi zelišči in pečeno na kamnu.

V Pompejih so izkopali ostanke nekakšnega okroglega peciva. Zanimivo je, da so tudi v kuharski knjigi Marka Gavija Apija navedene vse sestavine, ki se danes uporabljajo za pice.
V srednjem veku so služabniki dajali ostanke hrane svojih gospodarjev na kruh in jih segrevali v peči. Ko so v 16. stoletju paradižniki iz Peruja prispeli v Italijo, je revno prebivalstvo Neaplja ustvarilo pico, kot jo poznamo danes.

Ime pica se je prvič pojavilo v rokopisu iz mesta Gaeta v južni Italiji leta 997.
Priseljenci iz Neaplja so začeli izdelovati pice v New Yorku, Chicagu, Bostonu, St. Louisu in Trentonu. Med drugo svetovno vojno je Ira Nevin izumil prve plinske pečice, kar je prispevalo k razvoju vse večjega števila picerij.