Kiribati je sestavljen iz 33 atolov in enega samotnega otoka (Banaba), razteza pa se tako na vzhodno kot zahodno poloblo ter severno in južno poloblo. Je edini narod, ki ga najdemo na vseh štirih hemisferah. Skupine otokov so naslednje:
Banaba je oddaljen otok med Naurujem in Gilbertovimi otoki.
Gilbertovi otoki: Skupina 16 atolov, ki se nahaja približno 1,500 kilometrov (932 milj) severno od Fidžija.
Otoki Phoenix so skupina osmih atolov in koralnih otokov, ki se nahajajo približno 1,800 kilometrov (1,118 milj) jugovzhodno od Gilbertovih.
Otoki Line: Skupina osmih atolov in enega grebena, ki leži približno 3,300 kilometrov (2,051 milj) vzhodno od Gilbertovih.
Okoljska vprašanja
Dva majhna nenaseljena otoka Kiribati, Tebua Tarawa in Abanuea, sta leta 1999 izginila pod vodo, glede na Pacifiški regionalni okoljski program (prej Južnopacifiški regionalni okoljski program). Po podatkih Medvladnega foruma Združenih narodov o podnebnih spremembah se bo gladina morja do leta 50 zaradi globalnega segrevanja dvignila za približno 20 cm (2100 palcev), dodatni dvigi pa so neizogibni. Zaradi tega je verjetno, da bo narodna obdelovalna zemlja dovzetna za naraščajočo zasoljenost tal in bo v enem stoletju popolnoma poplavljena.
Ranljivost Kiribatija za dvig morske gladine se poslabša zaradi pacifiškega desetletnega nihanja, pojava podnebnih sprememb, ki vodi v premike iz obdobij La Nia v El Nio. To vpliva na nivo vode. Na primer, leta 2000 je prišlo do premika od časov El Nia, ko je morska gladina padala, na obdobja La Nie, ko je morska gladina pritiskala navzgor, kar povzroča pogostejše in višje ravni plime. Perigejska spomladanska plima (znana tudi kot kraljeva plima) lahko povzroči, da slana voda poplavi nižje ležeče dele Kiribatskih otokov.
Atoli in grebenski otoki se lahko odzivajo na nihanja morske gladine. Leta 2010 sta Paul Kench z novozelandske Univerze v Aucklandu in Arthur Webb iz fidžijske komisije za uporabno geoznanost v Južnem Pacifiku objavila raziskavo o dinamičnem odzivu atolov in grebenskih otokov v osrednjem Pacifiku. Raziskava je obravnavala Kiribate, Webb in Kench pa sta odkrila, da so se trije največji urbanizirani otoki v Kiribatiju – Betio, Bairiki in Nanikai – povečali za 30 odstotkov (36 hektarjev), 16.3 odstotka (5.8 hektarjev) in 12.5 odstotkov (0.8 hektarjev), oz.
Raziskava Paula Kencha in Arthurja Webba priznava, da so otoki zelo dovzetni za dvig morske gladine, in ugotavlja, da: »Ta študija ni ocenila navpične rasti površine otoka, niti ne kaže, da se je višina otokov spremenila. Ker je višina kopnega ostala nespremenjena, je tudi dovzetnost večine kopnega vsakega otoka za potopitev zaradi dviga morske gladine ostala nespremenjena in ti nizko ležeči atoli ostajajo takoj in zelo dovzetni za poplave ali poplave z morsko vodo.«
V poročilu o podnebnih spremembah v Pacifiku iz leta 2011 je Kiribati opisan kot država z nizkim tveganjem ciklonov; kljub temu so marca 2015 Kiribati utrpeli poplave ter izgubo morskih nasipov in obalne infrastrukture zaradi nevihte Pam, ciklona kategorije 5, ki je pustošil po Vanuatuju. Kiribati je še vedno občutljiv na ciklone, ki lahko opustošijo floro in tla nizko ležečih otokov.
Postopno dvigovanje morske gladine omogoča tudi aktivnost koralnih polipov za izgradnjo atolov v tandemu z naraščanjem morske gladine. Če pa se morska gladina dvigne hitreje od razvoja koral ali če je aktivnost polipov ogrožena zaradi zakisljevanja oceanov, je obstojnost atolov in grebenskih otokov manj zagotovljena.
Kiribatski program prilagajanja (KAP) je 5.5 milijona dolarjev vreden projekt, ki ga je sprožila nacionalna vlada Kiribatija ob pomoči Globalnega okoljskega sklada (GEF), Svetovne banke, Razvojnega programa Združenih narodov in japonske vlade. Kasneje se je zavezništvu pridružila Avstralija, ki je za namen prispevala 1.5 milijona ameriških dolarjev. Pobuda bo trajala šest let in bo podpirala prizadevanja za zmanjšanje dovzetnosti Kiribatija za vplive podnebnih sprememb in dviga morske gladine s povečanjem ozaveščenosti o podnebnih spremembah, vrednotenjem in ohranjanjem dostopnih vodnih virov ter nadzorom poplavljanja. Predstavniki vsakega od naseljenih atolov so prepoznali pomembne podnebne spremembe, ki so se zgodile v zadnjih 20–40 letih, in predlagali strategije za obvladovanje teh sprememb v štirih kategorijah nujnih potreb na začetku programa prilagajanja. Pobuda se trenutno osredotoča na najbolj ranljive sektorje v najgosteje naseljenih regijah države. Izboljšanje upravljanja oskrbe z vodo v in okoli Tarawe; zaščitni ukrepi upravljanja obale, kot sta ponovna zasaditev mangrov in zaščita javne infrastrukture; krepitev zakonodaje za preprečevanje obalne erozije; in načrtovanje poselitve prebivalstva za zmanjšanje osebnih nevarnosti sta med pobudami.