Jeruzalem, kar pomeni »Sveto [mesto/dom]«), je eno najstarejših mest na svetu, ki leži na planoti v Judejskih gorah med Sredozemskim in Mrtvim morjem. V zgodnji kanaanski dobi je bil Jeruzalem znan kot »Urusalima«, kar je v starodavnem klinopisu (približno 2400 pr. n. št.) pomenilo »mesto miru«. Sveto je za tri abrahamske religije: judovstvo, krščanstvo in islam. Tako Izraelci kot Palestinci trdijo, da je Jeruzalem njihova prestolnica, saj Izrael tam ohranja svoje osrednje upravne institucije in ga država Palestina sčasoma namerava uporabiti kot svoj sedež oblasti; vendar pa nobena trditev ni mednarodno splošno sprejeta.
Jeruzalem je bil v svoji dolgi zgodovini vsaj dvakrat uničen, 23-krat oblegan, 52-krat napaden ter 44-krat zasežen in ponovno zavzet. Območje Davidovega mesta v Jeruzalemu je bilo ustanovljeno v četrtem tisočletju pred našim štetjem. Sulejman Veličastni je leta 1538 okoli Jeruzalema postavil utrdbe. Danes to obzidje opredeljuje staro mesto, ki je bilo skozi zgodovino razdeljeno na štiri četrti – od zgodnjega devetnajstega stoletja znane kot armenska, krščanska, judovska in muslimanska četrt. Staro mesto je bilo leta 1981 razglašeno za svetovno dediščino in je zdaj vključeno na seznam ogrožene svetovne dediščine. Sodobni Jeruzalem se je razširil precej čez obzidje starega mesta.
Po svetopisemski legendi je kralj David prevzel mesto Jebusejcem in ga naredil za glavno mesto Združenega kraljestva Izrael, njegov sin, kralj Salomon, pa je naročil gradnjo prvega templja. Ti temeljni dogodki, ki so se zgodili na prelomu prvega tisočletja pr. n. št., so za judovsko ljudstvo dobili ključni simbolni pomen. Epitet sveto mesto (prečrkovan 'ir haqodesh) je bil najverjetneje uporabljen za Jeruzalem v obdobjih po izgnanstvu. Svetost Jeruzalema v krščanstvu je utrdila novozavezna zgodba o tamkajšnjem Jezusovem križanju, ki se je ohranila v Septuaginti, ki so jo kristjani vzeli za svojo avtoriteto. Za Meko in Medino je Jeruzalem tretje najsvetejše mesto v sunitskem islamu. Po Koranu je leta 610 n. št. postala prva qibla, osrednja točka za muslimansko molitev (salat), in Mohamed se je tam deset let kasneje podal na nočno potovanje, dvignil se je v nebesa in govoril z Bogom. Posledično je staro mesto kljub svoji majhnosti 0.9 kvadratnih kilometrov (0.35 kvadratnih milj) dom številnih versko pomembnih znamenitosti, vključno s Tempeljskim gričem in njegovim zahodnim zidom, cerkvijo Svetega groba, Kupolo na skali , vrtna grobnica in mošeja al-Aqsa.
Status Jeruzalema je danes še vedno ena najbolj spornih tem v izraelsko-palestinskem konfliktu. Zahodni Jeruzalem je zavzel in nato priključil Izrael med arabsko-izraelsko vojno leta 1948, medtem ko je Vzhodni Jeruzalem, vključno s starim mestom, zajela in nato priključila Jordanija. Med šestdnevno vojno leta 1967 je Izrael zasegel Vzhodni Jeruzalem od Jordanije in ga skupaj z drugo okolico priključil Jeruzalemu. Jeruzalemski zakon iz leta 1980, eden od temeljnih zakonov Izraela, navaja Jeruzalem kot nerazdeljeno glavno mesto države. Vse veje izraelske vlade, vključno s knesetom (izraelski parlament), domovi predsednika vlade in predsednika ter vrhovno sodišče, imajo sedež v Jeruzalemu. Medtem ko je mednarodni svet aneksijo obsodil kot nezakonito in meni, da je Vzhodni Jeruzalem palestinsko ozemlje, ki ga je zasegel Izrael, Izrael zahteva večji nadzor nad Zahodnim Jeruzalemom. Mednarodni svet ne priznava Jeruzalema kot prestolnice Izraela in tam ni nobenih tujih veleposlaništev. V Jeruzalemu se nahajajo tudi nevladne izraelske ustanove nacionalnega pomena, kot sta Hebrejska univerza in Izraelski muzej s svetiščem knjige.
Leta 2011 je prebivalstvo Jeruzalema znašalo 801,000, od tega 497,000 Judov (62 odstotkov), muslimanov 281,000 (35 odstotkov), kristjanov 14,000 (približno 2 odstotka), preostalih 9,000 (1 odstotek) pa nepovezanih.
