Sardinija

Sardinija je četrta najmanj naseljena regija v Italiji z gostoto prebivalstva 69/km2, kar je malo več kot tretjina državnega povprečja. V bližnji preteklosti je bila porazdelitev prebivalstva nenavadna v primerjavi z drugimi italijanskimi obmorskimi okrožji. V resnici se je v nasprotju s splošnim prepričanjem, z izjemo utrjenih mest Cagliari, Alghero, Castelsardo in nekaterih drugih, večina mestnih poselitev pojavila predvsem v podobalnih regijah in proti središču otoka, ne pa ob obali. Periodični napadi Saracenov v srednjem veku, ki so jim sledili barbarski napadi do zgodnjega 19. stoletja (zaradi česar je obala nezanesljiva), velika pastoralna dejavnost v notranjosti in močvirnato okolje obalnih ravnin so zgodovinski vzroki za to (dokončno povrnjeno šele v 20. stoletje). Z rastjo obalnega turizma so se razmere spremenile; trenutno se vsa glavna urbana središča Sardinije nahajajo okoli obale, medtem ko je notranjost otoka redko poseljena.

Ima najnižjo skupno stopnjo rodnosti v Italiji (1.087 rojstev na žensko) in drugo najnižjo stopnjo rodnosti (ki je že zdaj ena najnižjih na svetu). V kombinaciji s hitrim staranjem prebivalstva (ljudje, starejši od 65 let so leta 18.7 predstavljali 2009 odstotka prebivalstva), je odseljevanje s podeželja velik problem: med letoma 1991 in 2001 je 71,4 odstotka vasi na Sardiniji izgubilo prebivalstvo (32 več kot 20 % in 115 med 10 % in 20 %), pri čemer jih je več kot 30 na robu tega, da postanejo mesta duhov. Kljub temu se je splošno prebivalstvo povečalo zaradi znatnega pritoka priseljencev, večinoma iz italijanske celine, vzhodne Evrope (zlasti Romunije), Afrike in Azije.

Poleg italijanščine (Italiano) Sardinci govorijo eno od narečij sardinščine (Sardu), ki jo mnogi raziskovalci uvrščajo med najbolj konservativne romanske jezike; v nobenem primeru ni italijansko narečje in domačini nanj pogosto gledajo kot na žalitev. Obstajajo še druge jezikovne manjšine znotraj glavne, kjer je sardinščina že dolgo izginila ali jo slabo razumejo: v Galluri in Sassariju govorijo korziško, katere lokalna različica je znana kot gallurese (Gadduresu), in prehodno narečje med srednjeveško toskanščino in sardinščino ( Sassaresu), v katalonščini Alghero (Alguerés) in na otoku San Pietro, ligurskem narečju (Tabarch). Danes, kot neposredna posledica asimilacijske politike italijanske vlade po celotnem otoku, Sardinci na splošno govorijo italijanščino z izrazitim naglasom kot svoj materni jezik, ki izpodriva avtohtone jezike, zlasti pri nagovarjanju ljudi, ki jih ne poznajo, tudi če govorijo z drugimi Sardinci. Zunaj mest angleščina ni razširjena, z izjemo morda mladih; morda boste imeli več sreče v mesta z drugim novolatinskim jezikom, zlasti z ljudmi, starejšimi od 50 let, vendar ne pričakujejo nič drugega kot italijanščino (pogosto v kombinaciji s sardinskim jezikom ali enim od dia predavanja, navedena zgoraj).

Sardinija s svojo značilno sredozemsko lepoto je priljubljena predvsem za kopanje, čolnarjenje, jadranje na deski, treking, plezanje in kampiranje, obalna območja pa postanejo prenaseljena, zlasti avgusta, najbolj vročega meseca. Notranjost otoka stran od turističnih pasti je dolgotrajnejša za dojemanje in luščenje plasti očitne italijanizacije. Navsezadnje je starodavna nuragska kultura Sardinije, ki je pustila kamnite spomenike, ki jih je mogoče videti še danes, nekaj sto let pred etruščansko civilizacijo celinske Italije.

Sardinija ima večinoma sredozemsko podnebje. Kljub temu nanj močno vplivata bližina Genovskega zaliva (nizka barometrična vrednost) in Atlantskega oceana. Ker je Sardinija nekoliko velika in gorata, vreme ni dosledno; zlasti na vzhodu je bolj suho, a nenavadno doživlja najmočnejše nevihte: jeseni 2009 je v Siniscoli padlo več kot 200 mm (8 palcev) v enem samem dnevu. Tudi na nizkih nadmorskih višinah je zahodna obala deževna (na primer Iglesias, nadmorska višina 200 m, povprečna letna količina padavin 815 mm proti 750 mm v Londonu).

Sardinija je edino italijansko ozemlje hercinskega izvora; pravzaprav je jugozahodni precej starejši (kambrij). Mineralno bogastvo Sardinije je rezultat intenzivnega hidrotermalizma v permo-triasnem obdobju. Erozija je od orogeneze terjala svoj davek na višinah regije, tako kot na preostali hercinski Evropi. Blok Sardinija-Korzika se je začel odcepiti od celinske Španije pred 30 milijoni let in se nagnil proti svoji trenutni lokaciji. Otok ni ne seizmičen ne vulkanski.

Sardinija je drugi največji otok v Sredozemskem morju (24090 kvadratnih kilometrov [9300 kvadratnih milj]); le Sicilija je večja. Na otoku prevladuje pogorje Gennargentu (ki se konča na Punta La Marmora, 1834 m [6017 ft], najvišja vzpetina Sardinije), pa tudi pogorja Monte Limbara, Monte di Ala' in Monte Rasu (vsa pod 1500 m [ 4900 ft]); izolirani so hribi Sulcis-Iglesiente (1236 m [4055 ft]) jugozahodne Sardinije. Nižine so le redke in oddaljene, z izjemo ravnice Campidano od Oristana do Cagliarija, ki ločuje glavni sistem gričev od Sulcis-Iglesiente, in nižina Nurra na severozahodu (med Sassarijem, Algherom in Porto Torresom), ki je bila nekoč rudarsko okrožje in močno gozdnato, zdaj pa je večinoma namenjena pašnikom. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bila malarija še vedno endemična v Sulcisu (na skrajnem jugozahodu) (vendar od takrat izkoreninjena). Okolica Cagliarija je ravno tako ravna in močvirnata, saj je pridobivanje soli pomemben posel.

Obale so večinoma skalnate in visoke, zlasti v vzhodni polovici; vseeno pa so velike plaže na severu in severovzhodu (Logudoro in Gallura), jugu (od Teulade do Pulja) in jugozahodu (Sulcis-Iglesiente). Poleg zloglasne ožine Bonifacio, ki povezuje Korziko in Sardinijo, je okoliška voda na kratkih razdaljah od obale precej globoka.

Prebivalstvo je majhno (nekaj več kot 1 650 000 ljudi leta 2010), z visoko koncentracijo v Cagliariju (ena tretjina celotnega prebivalstva) in Sassariju (ena petina); Olbia je edino drugo mesto z več kot 50 000 prebivalci. Alghero, Nuoro, Oristano, Carbonia in Iglesias so nekatera druga mesta. Sardinija ima skupaj z območjem Valle d'Aosta na francoski meji najnižjo gostoto prebivalstva v Italiji.

Gospodarske razmere Sardinije so takšne, da je otok v najboljšem položaju med italijanskimi regijami južno od Rima. Največji gospodarski napredek sta doživeli provinci Cagliari in Sassari, ki ju je zaznamovala precejšnja stopnja podjetništva. Po podatkih Eurostata je nominalni BDP v letu 2014 znašal 33,356 milijonov evrov oziroma 33,085 milijonov evrov po pariteti kupne moči pri 19,900 evrih BDP na prebivalca ali 72 odstotkov povprečja EU. Sardinija ima največji dohodek na prebivalca v južni polovici Italije. Najbolj naseljena provinčna glavna mesta imajo višje prihodke: Cagliari ima dohodek na prebivalca 27,545 €, Sassari ima dohodek na prebivalca 24,006 €, Oristano ima dohodek na prebivalca 23,887 €, Nuoro ima dohodek na prebivalca 23,316 €, in Olbia ima dohodek na prebivalca 20,827 €.

Sardinsko gospodarstvo pa omejujejo visoke cene prevoza in električne energije, ki so dvakrat višje od celinskih italijanskih regij in štirikrat višje od povprečja EU. Sardinija je edina italijanska regija, ki proizvede presežek električne energije in jo izvaža na Korziko in v italijansko celino: leta 2009 je začel delovati nov podmorski napajalni kabel Sapei, ki povezuje elektrarno Fiume Santo na Sardiniji s pretvorniškimi postajami v Latini, na italijanskem polotoku; in od leta 1965 je SACOI še en podmorski električni kabel, ki povezuje Sardinijo z Italijo in prečka Korziko. Podmorski plinovod GALSI bi preko otoka povezal alžirski plin z italijansko celino.

Sardinija je dom treh večjih bank: Banco di Sardegna in Banca di Sassari, obe v Sassariju; in Banca di Credito Sardo s sedežem v Cagliariju, ki jo je leta 2014 kupila matična družba Intesa Sanpaolo.

Stopnja brezposelnosti je v četrtem četrtletju 2008 znašala 8.6 odstotka; do leta 2012 se je povzpel na 14.6 odstotka. Njegovo povečanje je povzročila svetovna finančna kriza, ki je prizadela sardinski izvoz, ki je bil osredotočen predvsem na rafinirano nafto, kemično blago ter rudarske in metalurške izdelke.

Sardinija ima potencial, da postane davčna oaza, saj bo celotno otoško ozemlje oproščeno carin, DDV in trošarin na gorivo; od februarja 2013 je mesto Portoscuso prvo prostotrgovinsko območje.

Člen 12 statuta Sardinije, kakor ga je spremenil regionalni parlament oktobra 2013: „Ozemlje avtonomne regije Sardinije se nahaja onkraj carinske črte in ustvarja cono proste trgovine, obdano z vodo; vstopne točke vključujejo pristanišča in letališča. Prostotrgovinsko območje Sardinije ureja zakonodaja Evropske unije in Italija, ki veljata tudi v Livignu, Campione D'Italia, Gorici, Savogna d'Isonzo in regiji Dolina Aoste.