Libanon

Turistični sektor prispeva približno 10 % BDP. Leta 2008 je Libanon sprejel približno 1,333,000 obiskovalcev, kar ga je postavilo na 79. mesto med 191 državami. Zaradi nočnega življenja in prijaznosti je New York Times leta 2009 Bejrut ocenil kot najboljšo turistično destinacijo na svetu. Ministrstvo za turizem je januarja 2010 poročalo, da je Libanon leta 1,851,081 obiskalo 2009 obiskovalcev, kar je 39 odstotkov več kot leta 2008. Libanon je sprejel največ obiskovalcev do danes v letu 2009, s čimer je presegel prejšnji rekord iz časa pred libanonsko državljansko vojno. Prihodi turistov so leta 2 dosegli vrh pri 2010 milijonih, vendar so se v prvih desetih mesecih leta 37 zaradi konflikta v sosednji Siriji zmanjšali za 2012 %.

Tri najpogostejše države izvora mednarodnih obiskovalcev, ki obiščejo Libanon, so Savdska Arabija, Jordanija in Japonska. Povečanje priljubljenosti japonske kuhinje v Libanonu je bilo pripisano nedavnemu dotoku japonskih obiskovalcev.

Prebivalstvo Libanona je razdeljeno na kristjane (maroniti, grški pravoslavci, grškokatoliški melkiti, armenci, protestanti, koptski kristjani) in muslimane (šiiti, suniti, alaviti) in skupine druzov, pri čemer je večina kristjanov (maroniti, grki pravoslavni, grškokatoliški Melkiti, Armenci, protestanti, koptski kristjani). Druge manjše skupine vključujejo precejšnjo populacijo palestinskih beguncev v državi (približno 250,000). Zaradi velikega dotoka obiskovalcev, med katerimi so številni vračajoči se člani libanonske diaspore in libanonski državljani, ki delajo v tujini, se število prebivalcev v poletnih mesecih (od junija do septembra) močno poveča. Veliko je tudi Arabcev iz Zaliva in Levanta.

Ljudje so izjemno sproščeni in prijazni. Naj vas ne bo strah pristopiti do tujcev na ulici in jih vprašati za informacije, saj vam bo večina skušala po najboljših močeh pomagati.

Čeprav to velja zlasti za Bejrut, gorski Libanon in nekatera večja mesta, Libanon naseljuje razmeroma odprto in visoko izobraženo prebivalstvo. V dolini Bekaa ter na podeželskem severu in jugu sta stališča in vedenje bolj konzervativna.

Libanon je bil prej znan kot (samooklicana) Švica in vzhodni Pariz. Ta prestiž so spodkopali prejšnji konflikti, vendar so se Libanonci naučili prilagajati. Njihovo iskanje užitka in uživanja je zasenčilo njihove finančne zmožnosti in politična vprašanja, kar je skozi leta povzročilo vrsto vprašanj, vključno s političnimi vprašanji, verskimi konflikti in infrastrukturnimi težavami.

Libanon leži med 33° in 35° S ter 35° in 37° V v zahodni Aziji. Njeno ozemlje je »severozahodno od Arabske plošče«.

Skupna površina države je 10,452 kvadratnih kilometrov (4,036 kvadratnih milj), zemljišče pa pokriva 10,230 kvadratnih kilometrov (3,950 kvadratnih milj). Libanon ima 225 kilometrov (140 milj) sredozemske obale in meje na zahodu, 375 kilometrov (233 milj) meje s Sirijo na severu in vzhodu ter 79 kilometrov (49 milj) meje z Izraelom proti jugu. Libanonska meja z Golansko planoto, ki jo zaseda Izrael, poteka v majhni regiji, znani kot kmetije Shebaa.

Obalna nižina, libanonsko gorovje, dolina Beqaa in antilibanonsko višavje so štiri glavna fiziografska območja Libanona.

Od sirske meje na severu, kjer se razširi in ustvari nižino Akkar, do Ras al-Naqoura na izraelski meji na jugu, se razteza ozka in prekinjena obalna nižina. Bogata obalna nižina je sestavljena iz morskih usedlin in naplavin, ki jih nanesejo reke, s peščenimi zalivi in ​​kamnitimi plažami. Libanonske gore se strmo dvigajo vzporedno s sredozemsko obalo in tvorijo območje apnenca in peščenjaka, ki se razteza po vsej državi. Gorovje tvorijo ozki in strmi kanjoni, široko pa sega med 10 km (6 milj) in 56 km (35 milj). Libanonske gore se dvigajo do višine 3,088 metrov (10,131 čevljev) nad morsko gladino v Qurnatu kot Sawda' v severnem Libanonu, preden se rahlo nagnejo proti jugu in se dvignejo na 2,695 metrov (8,842 čevljev) na gori Sannine. Dolina Beqaa je sestavni del sistema Great Rift Valley, ki se nahaja med libanonskim gorovjem na zahodu in antilibanonskim pogorjem na vzhodu. Dolina je dolga 180 kilometrov (112 milj) in široka od 10 do 26 kilometrov (6 do 16 milj), z aluvialnimi nanosi, ki tvorijo bogato zemljo. Antilibanonsko pogorje se razteza vzporedno z libanonskim gorovjem, z goro Hermon na 2,814 metrih kot najvišjo točko (9,232 ft).

Sezonski hudourniki in reke izsušijo libanonsko visokogorje, med katerimi je najbolj znan 145 kilometrov dolg Leontes, ki izvira v dolini Beqaa zahodno od Baalbeka in se izliva v Sredozemsko morje severno od Tira. Vse libanonske reke so neplovne; 13 se začne na zahodnem pobočju libanonske verige in teče po strmih soteskah do Sredozemskega morja, preostali trije pa izvirajo v dolini Beqaa.

Podnebje Libanona je zmerno sredozemsko, z vročimi, vlažnimi poletji in mrzlimi, deževnimi zimami.

Poletje je običajno najbolj priljubljena sezona za obiskovalce, saj med junijem in avgustom skoraj ni dežja, temperature pa se gibljejo od 20 do 30 stopinj Celzija (68 do 86 stopinj Fahrenheita). V poletnih mesecih pa lahko pride do občasnih vročinskih valov z naraščajočimi temperaturami, blizu obale pa je lahko zelo vlažno. Ker so gore hladnejše in bolj suhe kot obala, se mnogi Libanonci poleti odločijo za počitnice v visokogorju, da bi se izognili vročini in vlagi obale.

Jesen in pomlad sta drugi odlični sezoni za obisk, z malo več dežja kot poleti, vendar brez turistične množice in z veliko manj vlage.

V gorskih območjih, ki predstavljajo pomemben del države, večino zime zapade sneg in je veliko smučišč. Obala pa je na drugi strani še vedno precej topla, z najvišjimi temperaturami le redko pade pod 13 °C (55 °F), čeprav lahko in se je to zgodilo ob številnih priložnostih.

Prebivalstvo Libanona je bilo julija 4,125,247 ocenjeno na 2010, vendar zaradi občutljivega konfesionalnega političnega ravnovesja med različnimi verskimi skupinami v Libanonu od leta 1932 ni bil opravljen uradni popis. Ker Libanonci »izhajajo iz številnih različnih ljudstev, ki so naseljevala, osvojil ali naselil ta kotiček sveta," s čimer je Libanon ustvaril "mešanico tesno povezanih civilizacij", identificiranje Libanoncev kot etnično Arabcev je pogosto uporabljen primer panetničnosti. Medtem ko se na prvi pogled zdi, da ta etnična, jezikovna, verska in verska raznolikost ustvarja družbeni in politični nemir, je »ta množična pluralnost verskih skupin sobivala z minimalnimi spori skozi večino libanonske zgodovine«.

Leta 1971 je bila stopnja rodnosti 5.00, do leta 2004 pa je padla na 1.75. Stopnje rodnosti so se med verskimi skupinami močno razlikovale: leta 2.10 je bila 1.76 za šiite, 1.61 za sunite in 2004 za maronite.

Med letoma 1,800,000 in 1975 se je iz Libanona preselilo več kot 2011 posameznikov, kar je povzročilo zaporedje migracijskih valov. Milijoni posameznikov libanonskega porekla, večinoma kristjanov, živijo po vsem svetu, zlasti v Latinski Ameriki. Brazilija je dom največje skupnosti izseljencev na svetu. Veliko Libanoncev se je preselilo v Zahodno Afriko, zlasti na Slonokoščeno obalo (kjer živi več kot 100,000 Libanoncev) in Senegal (približno 30,000 Libanoncev). Več kot 270,000 Libanoncev živi v Avstraliji (ocena 1999). V Kanadi je tudi precejšnja libanonska diaspora, z ocenjenimi 250,000–700,000 posamezniki libanonskega porekla. (Za dodatne informacije glejte Libanonski Kanadčani.) Perzijski zaliv, kjer Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar (približno 25,000 ljudi), Savdska Arabija in Združeni arabski emirati gostijo veliko Libanoncev, je drugo območje z veliko diasporo.

Leta 2012 je bil v Libanonu približno 1,600,000 beguncev in prosilcev za azil, vključno s 449,957 Palestinci, 5,986 Iračani, več kot 1,100,000 Sirci in 4,000 Sudanci. Njihov glavni vir dohodka sta pomoč UNRWA in hlapčeva delovna sila, za katero tekmujejo s približno 500,000 sirskimi gostujočimi delavci. Po podatkih Ekonomsko-socialne komisije Združenih narodov za Zahodno Azijo 71 odstotkov sirskih beguncev živi v revščini. Po najnovejših ocenah Združenih narodov je število sirskih beguncev približno 1,250,000.

Dolge in uničujoče vojaške vojne so v zadnjih treh desetletjih opustošile narod. Oboroženi spopadi so prizadeli večino Libanoncev; 75 odstotkov prebivalcev ima neposreden osebni stik z vojno, večina ostalih pa je doživela različne težave. Skoraj celotno prebivalstvo (96 odstotkov) se je na nek način dotaknilo oboroženih spopadov, neposredno ali zaradi širših posledic.

Libanon je versko najbolj raznolika država na Bližnjem vzhodu. CIA World Factbook ocenjuje naslednje od leta 2014: muslimanov 54 % (27 odstotkov šiitskega islama, 27 odstotkov sunitskega islama), kristjanov 40.5 odstotka (21 odstotkov maronitskih katoličanov, 8 % grško-pravoslavnih, 5 % melkitskih katoličanov, 1 % protestantov, 5.5 % odstotkov drugih kristjanov), Druzi 5.6 odstotka in izjemno majhno število Judov, bahajev, budistov, hindujcev in mormonov. Glede na raziskavo, ki jo je izvedel Libanonski informacijski center na podlagi podatkov o registraciji volivcev, je krščansko prebivalstvo v letu 2011 v primerjavi s prejšnjimi leti ostalo enako in je predstavljalo 34.35 odstotka prebivalstva; Muslimani, vključno z Druzi, so predstavljali 65.47 odstotka prebivalstva. Po podatkih svetovne raziskave vrednot iz leta 2014 je 3.3 odstotka prebivalcev Libanona ateistov.

Menijo, da se je razmerje med kristjani in muslimani v zadnjih 60 letih zmanjšalo zaradi večje stopnje izseljevanja kristjanov in višje stopnje rodnosti v muslimanski skupnosti. Leta 53 so kristjani po zadnjem popisu prebivalstva predstavljali 1932 odstotkov prebivalstva Libanona. Leta 1956 naj bi bilo prebivalstvo 54 odstotkov kristjanov in 44 odstotkov muslimanov.

Glede na demografsko raziskavo, ki jo je izvedel Statistični urad Libanona, je bilo približno 27 % prebivalstva šiitov, 27 % sunitov, 21 % maronitov, 8 % grško-pravoslavnih, 5 % Druzi, 5 % Melkitov in 1 % protestantov, ostalih 6 % v glavnem se držijo manjših krščanskih skupin, ki niso doma v Libanonu.

Drugi viri, kot sta Euronews in madridski časopis La Razón, ocenjujejo, da je število kristjanov približno 53 %.

Vse od leta 1932 niso izvajali nacionalnega popisa prebivalstva, ker relativno število konfesionalnih skupin ostaja sporna tema. Obstajajo štiri muslimanske sekte, 12 krščanskih sekt, ena sekta Druzov in ena judovska skupina, ki jih priznava država.

Prebivalci južnega Bejruta, doline Beqaa in južnega Libanona so večinoma šiiti.

Tripoli, zahodni Bejrut, libanonska južna obala in severni Libanon so dom večine sunitskega ljudstva.

Maronite najdemo predvsem v vzhodnem Bejrutu in libanonskih višavjih. So največja krščanska skupnost v Libanonu.

Koura, Bejrut, Zahleh, Rachaya, Matn, Aley, Akkar, Tripoli, Hasbaya in Marjeyoun so domovina grških pravoslavcev, druge največje krščanske skupine v Libanonu.

Uradna jezika Libanona sta standardna arabščina in libanonska arabščina, ki sta blizu (vendar ne enaki) arabščini, ki se govori v Siriji, Jordaniji in Palestini.

Standardno arabščino govorijo skoraj vsi v Libanonu, veliko posameznikov pa govori tudi francosko in/ali angleško. Medtem ko je glavni jezik večine ljudi francoščina, se pogosto govori tudi angleščina. Ker je bil Libanon po prvi svetovni vojni provinca s francoskim mandatom, so znaki za ulice in lokacije v arabščini (prvi) in francoščini (drugi). Znaki in sporočila na prostem so pogosto napisani v vsaj dveh jezikih: standardni arabščini, francoščini in/ali angleščini.

Libanonsko gospodarstvo temelji na pristopu laissez-faire. Večina gospodarstva je denominirana v dolarjih in pretok kapitala po vsej državi je neomejen. Vpletenost libanonske vlade v mednarodno trgovino je omejena.

Kljub svetovni krizi se je libanonsko gospodarstvo leta 8.5 povečalo za 2008 odstotka, leta 9 pa za revidiranih 2009 odstotkov. Po predhodnih ocenah IMF je realna rast BDP padla s 7.5 odstotka leta 2010 na 1.5 odstotka leta 2011, nominalni BDP pa je bil predviden na 41.5 milijarde dolarjev. leta 2011. Po podatkih Banque du Liban bi lahko realna rast BDP leta 4 dosegla 2012 %, inflacija pa 6 %. (v primerjavi s 4 odstotki leta 2011). Pričakuje se, da bodo politični in varnostni pretresi v arabskem svetu, zlasti v Siriji, škodljivo vplivali na lokalne poslovne in gospodarske razmere.

Libanonski državni dolg je zelo velik in ima velike potrebe po zunanjem financiranju. Čeprav je javni dolg v letu 154.8 manjši od 2009 odstotka leta 2010, je v letu 150.7 presegel 2008 odstotka BDP in se po odstotku BDP uvrstil na četrto mesto na svetu. Finančni minister Mohamad Chatah je konec leta 47 dejal, da bo dolg v tem letu presegel 49 milijard dolarjev in narasel na 2016 milijard dolarjev, če dve telekomunikacijski podjetji ne bosta privatizirani. Pretirana raven dolga je po poročanju Daily Star "upočasnila gospodarstvo in omejila vladne izdatke za ključne razvojne projekte."

Libanonsko urbano prebivalstvo je znano po svojem podjetniškem duhu. Izseljevanje je povzročilo ustvarjanje libanonskih "poslovnih mrež" po vsem svetu. Nakazila Libanoncev, ki živijo v tujini, znašajo 8.2 milijarde dolarjev, kar predstavlja petino BDP države. Med arabskimi državami ima Libanon najvišji odstotek kvalificirane delovne sile.

Libanonska agencija za razvoj naložb je bila ustanovljena s ciljem spodbujanja naložb v državi. Zakon o naložbah št. 360 je bil sprejet leta 2001, da bi okrepil namen organizacije.

Kmetijski delavci predstavljajo 12 % celotne delovne sile. Leta 2011 je kmetijstvo predstavljalo 5.9 % BDP države. Libanon ima največji odstotek obdelovalne zemlje v arabskem svetu, z glavnimi pridelki, kot so jabolka, breskve, pomaranče in limone.

Čeprav se zlati kovanci proizvajajo v velikih količinah v Libanonu, jih je treba prijaviti, ko se izvozijo v katero koli drugo državo, v skladu s predpisi Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov (IATA).

Nedavno so našli nafto v notranjosti in na morskem dnu med Libanonom, Ciprom, Izraelom in Egiptom, zdaj pa potekajo pogajanja med Ciprom in Egiptom za dosego sporazuma o izkoriščanju teh virov. Morsko dno med Libanonom in Ciprom naj bi imelo precejšnje zaloge surove nafte in zemeljskega plina.

Majhna podjetja, ki ponovno sestavljajo in pakirajo uvožene komponente, predstavljajo večino industrije v Libanonu. Leta 2004 je bila industrija na drugem mestu po zaposlenosti, saj je predstavljala 26 % delovno aktivnega prebivalstva v Libanonu, in na drugem mestu po prispevku v BDP, ki je predstavljala 21 % BDP države.

Približno 65 odstotkov libanonske delovne sile dela v storitveni dejavnosti. Posledično znaša prispevek BDP približno 67.3 odstotka letnega libanonskega BDP. Vendar pa je gospodarstvo odvisno od turistične in bančne industrije dovzetno za politične nemire.

Libanonske banke so znane po svoji likvidnosti in varnosti. Leta 2008 je bil Libanon ena od samo sedmih držav na svetu, katerih borze so zrasle.

10. maja 2013 je libanonsko ministrstvo za energijo in vodo izjavilo, da so seizmične slike libanonskega morskega dna v fazi celovite razlage njihove vsebine, pri čemer jih je doslej zajetih le okoli 10 %. Predhodna analiza ugotovitev je pokazala, da je bilo v 10 % libanonske izključne ekonomske cone do 660 milijonov sodčkov nafte in do 301012 kubičnih čevljev plina, z verjetnostjo več kot 50 %.

Sirski konflikt je močno vplival na gospodarsko in finančno stanje Libanona. Demografski pritisk, ki ga izvajajo sirski begunci, ki trenutno prebivajo v Libanonu, je povzročil konkurenčnost trga dela. Posledično se je brezposelnost v treh letih več kot štirikrat povečala in leta 20 dosegla 2014 %. Manj kvalificiranim zaposlenim so se plače znižale za 14 %. Čutiti je bilo tudi vpliv finančnih omejitev: stopnja revščine se je povečala, pri čemer je 170.000 Libanoncev padlo pod prag revščine. Med letoma 2012 in 2014 so se državni izdatki povečali za milijardo dolarjev, izgube pa so znašale 1 milijarde dolarjev. Centralna banka Libanona ocenjuje, da samo za sirske begunce porabi 7.5 milijarde dolarjev na leto.

Turški državljani dobijo brezplačen trimesečni vizum, ki ga je mogoče obnoviti le, če je minil en mesec od njihovega prihoda.

Državljani Egipta, Sudana, Tunizije, Maroka, Alžirije, Libije, Jemna, Somalije, Džibutija, Mavretanije, Komorov, Nigerije, Gane in Slonokoščene obale so upravičeni do brezplačnega enomesečnega turističnega vizuma, če imajo povratno potovanje vozovnico, hotelsko rezervacijo in 2,000 USD (pogoji za gotovino so lahko izvzeti, če prej dobite vizum od libanonskega veleposlaništva).

Državljani Tajske (in še nekaj drugih držav, ki niso omenjene drugje v tem razdelku) ne morejo dobiti vizuma na letališču ali na libanonskem veleposlaništvu. Namesto tega mora libanonski sponzor v Libanonu pridobiti vizum prek glavnega urada General Security v Bejrutu. To je dolgotrajen postopek, ki lahko traja več mesecev, zato začnite čim prej. Vizumi veljajo le en mesec, vendar jih je mogoče obnoviti na tri mesece prek splošne varnosti, ko ste v Libanonu.

Za državljane Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC) in Jordanije so trimesečni vizumi brezplačni. Državljani drugih narodnosti lahko plačajo 25,000 LBP (17 USD) za 15-dnevni vizum ali 50,000 LBP za trimesečni vizum (35 USD). Ti vizumi so za enkratni vstop; vizumi za večkratni vstop so na voljo tudi za državljane več držav (75 USD z veljavnostjo šest mesecev). Brezplačni 48-urni tranzitni vizumi (veljajo tri koledarske dni) so še vedno na voljo, vendar le, če prispete po kopnem in odidete z letalom ali obratno.

Za nekatere države je mogoče vizume pridobiti na libanonskih veleposlaništvih in konzulatih v tujini ali ob prihodu na letališče v Bejrutu in druga vstopna pristanišča.

Državljani teh držav, ki pridejo zaradi turizma, prejmejo brezplačen enomesečni veljavni vizum, ki ga je mogoče obnoviti za največ tri mesece: Andora, Antigva in Barbuda, Argentina, Armenija, Avstralija, Avstrija, Azerbajdžan, Bahami, Barbados, Belorusija, Belgija , Belize, Butan, Brazilija, Bolgarija, Kanada, Čile, Češka, Kostarika, Hrvaška, Ciper, Danska, Estonija, Finska, Francija, Gruzija, Nemčija, Grčija, Hong Kong, Madžarska, Islandija, Irska, Italija, Japonska, Kazahstan, Kirgizistan, Latvija, Litva, Lihtenštajn, Luksemburg, Makedonija, Macau, Malezija, Malta, Mehika, Moldavija, Monako, Nizozemska, Nova Zelandija, Norveška, Palau, Panama, Peru, Poljska, Portugalska, Rusija, Romunija, Saint Kitts in Nevis, Samoa, San Marino, Singapur, Slovaška, Slovenija, Južna Koreja, Španija, Švedska, Švica, Tadžikistan, Turčija, Trinidad in Tobago, Turkmenistan, Združeno kraljestvo, ZDA, Ukrajina, Uzbekistan in Venezuela.

BEY (Bejrutsko mednarodno letališče) leži 5 kilometrov (3 milje) južno od središča mesta. Middle East Airlines dnevno leti v Abidjan, Abu Dabi, Akro, Aman, Atene, Kairo, Köln, Kopenhagen, Dammam, Doho, Dubaj, Frankfurt, Ženeva, Istanbul-Atatürk, Džeda, Kano, Kuvajt, Lagos, Larnaka, London-Heathrow, Milano-Malpensa, Nica, Pariz-Charles de Gaulle, Riad in Rim-Fiumicino, Varšava-Okęcie.

Turkish Airlines, Cyprus Airways in Czech Airlines so dobre možnosti za lete iz Združenega kraljestva. Celo direktni leti s Heathrowa z MEA ali BMI so pogosto cenejši pri teh treh prevoznikih. Češke letalske družbe so vedno najbolj stroškovno učinkovita možnost iz Manchestra.

Vsako uro avtobusi odpeljejo iz Damaska ​​in stanejo 400 ali 500 SYP. Pot običajno traja 4–5 ur, odvisno od mejnega prometa. Pomembno je vedeti, da morate med odhodom iz Sirije plačati odhodno takso 550 SYP in pridobiti 48-urni libanonski vizum na nasprotni strani meje. Tranzitni vizumi so brezplačni, 15-dnevni tranzitni vizumi znašajo 25,000 LL (17 USD), 30-dnevni turistični vizumi za enkratni vstop pa 50,000 LL (34 USD), vse pa je treba plačati v libanonskih funtih. Menjalniki lahko zamenjajo denar za plačilo (običajno 1 USD).

Edina redna potniška trajektna linija med Turčijo in Libanonom je družba Akgunler Denizcilik dvakrat tedensko od Tasucuja, tik pred Mersinom, do mesta Tripoli na severu države. Poleg samotnega potniškega trajekta je edina metoda, da pridete v Libanon po vodi, potniška ladja ali, za bolj drzne, tovorna ladja.

Libanon je majhna država, saj potovanje s severa na jug traja manj kot tri ure. Službeni taksiji, avtobusi in avtomobili so najpogostejši načini prevoza.

Večina potnikov se za premikanje zanaša na službene kabine. »Storitveni« taksiji vozijo po ustaljenih poteh med kraji in mesti, podobno kot avtobusi, vendar jih je mogoče rezervirati za doseganje dodatnih lokacij z malo pogovora. Vsak taksi prevaža od 4 (znotraj metropolitanskih regij) do 6 (daljša potovanja) oseb, ki si razdelijo ceno. Za majhne razdalje nekaj kilometrov/milj je cena vozovnice 2000 LL (libanonskih lir), kar je približno 1.33 USD, in se zviša glede na razdaljo, ki jo je treba prevoziti, promet na določeni poti in seveda sposobnosti prepričevanja/pogajanja , tako kot vse v Libanonu. Zasebno potovanje s taksijem, ne da bi ga bilo treba deliti z drugimi potniki, je primerljivo s taksijem »Service«, saj zahteva enaka predhodna pogajanja za določitev cene in praviloma stane vsaj 10,000 LL (6.66 USD). . Previdno: nikoli se ne vkrcajte na taksi ali "storitev", ne da bi se prej dogovorili za plačilo.

Taksiji in »službeni« taksiji so v bistvu enaki, način delovanja pa določata razpoložljivost in povpraševanje potnikov. V Libanonu je večina "službenih" taksijev vozil mercedes iz leta 1975, ki brskajo po ulicah in iščejo stranke s trobljenjem. Na libanonskih ulicah se začenjajo pojavljati novejši tipi vozil, ki služijo predvsem kot "servisni" taksiji, z enako ceno kot njihovi starejši sestri.

Rdeče registrske tablice je mogoče videti na vseh vrstah vozil javnega prevoza v Libanonu (taksiji, avtobusi, enoprostorci in celo tovornjaki).

Obstaja veliko mestnih avtobusnih linij, ki so udobne in poceni. Postaja Charles Helou (vzhodno od središča mesta) je kraj, kjer odhaja večina avtobusov proti severnemu Libanonu, medtem ko je »postaja« Cola kraj, kjer odhaja večina avtobusov proti jugu in jugovzhodu Bejruta (vključno z Damaskom in Baalbekom) (kar je v resnici križišče ob nadvoz mostu Cola).

V primerjavi z drugimi državami na tem območju je najem avtomobila v Libanonu precej drag. Z vztrajnostjo in pogajanji je mogoče doseči razumne, če ne ravno poceni cene, in ko imate najem, je bencin enostavno dobiti. Vendar ne pozabite, da bencin ni poceni in je eden najbolj prizadetih zaradi inflacije.

Večina libanonskih cest je v slabem stanju, libanonski vozniki pa ne slovijo po svoji preudarnosti. Pri vožnji v Libanonu bodite zelo previdni. Celo na mestih, ki jih izraelski napad ni prizadel, je na glavnih večpasovnih avtocestah v središču Bejruta mogoče videti ogromne luknje.

Za zahodne voznike, ki so vajeni varne vožnje, je treba vožnjo v Libanonu obravnavati kot intenzivno aktivnost. Imen ulic skorajda ni več. Gorska vožnja je še posebej nevarna, saj pogosto vključuje avtoceste z enim avtomobilom v dvosmernih ulicah. Med prometnimi konicami je lahko promet v velikih mestih, kot sta Bejrut in Tripoli, ter na poti od Bejruta do Kaslika zelo zgoščen in dolgotrajen, kar pretvori 20-minutno potovanje v skoraj eno uro.

• Bejrut - glavno in največje mesto
• Baalbek – feničansko in rimsko arheološko najdišče
• Byblos (Joubeil) – še eno mesto z obilico ostankov, gradov in muzejev
• Jezzine – glavno letovišče in turistična destinacija južnega Libanona
• Jounieh – znan po svojih obmorskih letoviščih in nočnih klubih
• Sidon (Saida) – veliko srednjeveških ostankov
• Tripoli (Trablus) - še vedno neokrnjen z množičnim turizmom
• Tir (Sour) – ima številna starodavna mesta, vključno z rimskim hipodromom, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine
• Zahle – glavno mesto doline Bekaa

• Batroun je zgodovinsko mesto na sredozemski obali z živahnim mestnim središčem, polnim restavracij, kavarn, pubov in nočnih klubov.
• Bcharre je prehod v gozd Cedars of God in smučišča Cedars ter je obdan z gorami.
• Ehden je hribovito mesto z različnimi znamenitostmi in lepo pokrajino. Tukaj se nahaja naravni rezervat Ehden.
• Barouk je znan po svojih nasadih cedre.
• Jeita – znana po svoji jami
• Hišo libanonskega pesnika Khalila Gibrana lahko obiščete v dolini Kadisha.
• Beiteddine – To mesto je znano po svoji palači.
• Deir el Qamar v okrožju Chouf je tradicionalno naselje.
• Baskinta je majhna vasica ob vznožju gore Sannine.
• Qornet El-Sawda je najvišja gora v državi.
• Mzaar Kfardebiane – Mzaar Kfardebiane je znan po svojih smučiščih.
• V dolini Beqaa je Qaraoun znan po jezeru.
• Vinogradi so v Kefraji znani.
• Brummana je zgodovinska vasica, ki jo zaradi prijetnega podnebja, čudovitega razgleda na Bejrut in živahnega nočnega življenja pogosto imenujejo poletno letovišče.
• Naravni rezervat Al Shouf Cedar – Ta 550 kvadratnih kilometrov (210 kvadratnih milj) naravni rezervat ima pohodniške poti med tisočletnimi cedrami. Niha, Barouk, Maaser el Shouf, Ain Zhalta in Aammiq so v bližini.

V Libanonu je veliko hotelov, ki se gibljejo po ceni in kakovosti od 10 $ na noč do več sto dolarjev na noč, kakovost pa se zelo razlikuje. Tu je mogoče najti številne glavne hotelske znamke, kot so Intercontinental, Holiday Inn in Crowne Plaza, pa tudi lokalne butične hotele in hotele tipa »mama-in-pop«, pa tudi nizkocenovne hotele.

Če nameravate ostati dlje časa, so opremljena stanovanja ali hoteli z apartmaji najboljša možnost za prihranek denarja, saj vključujejo čiščenje in druge storitve.

Libanon ima raznoliko pokrajino, ki sega od čudovitih plaž do visokogorja in dolin. Libanoncem je v veselje dejstvo, da je Libanon ena redkih držav, kjer lahko zjutraj smučaš, popoldne pa na plažo (čeprav je to zaradi prometa nemogoče). Ne pozabite, da je to izvedljivo le nekaj dni na leto, običajno na prehodu iz zime v pomlad in/ali iz poletja v jesen.

Središče Bejruta Slikovito mestno jedro osupne obiskovalce z vsega sveta. Turisti si lahko privoščijo okusen obrok ali skodelico kave v zunanjih kavarnah na Place de l'Etoile. Poleg tega prestolnica ponuja različne restavracije in klepetalnice za posameznike vseh starosti. Obstaja veliko nočnih klubov, barov, kavarn in restavracij, ki ustrezajo širokemu spektru okusov in proračunov.

Rimski templji v Baalbecku sodijo med največje in najveličastnejše rimske ostanke na svetu.

Arheološko najdišče Al Bass v Tyru, Unescov seznam svetovne dediščine, je eno največjih in najbolje ohranjenih rimskih arheoloških najdišč na svetu. Najdišče vključuje ogromno nekropolo, velik monumentalni lok, ki vodi do rimske ceste, izjemen primer akvadukta ter največji in najbolje ohranjen rimski hipodrom, ki so ga doslej odkrili.

Jeita Grotto je jama, ki se nahaja v Jeiti. Eno od novih sedmih naravnih čudes sveta, Jeita Grotto, je bilo nominirano. Jeita Grotto je libanonski turistični dragulj z dvema spektakularnima jamama, ki ju lahko ponudite obiskovalcem. Je vir fascinacije za cele družine, ki želijo raziskati fascinanten svet globoko pod zemljo. »Turistično mesto Jeita« združuje vse vidike narave, vključno s kamnom, vodo, drevesi, rožami, zrakom in živalmi, v drznem okolju s pridihom libanonske kulturne zgodovine. Je eno izmed najbolj osupljivih in fascinantnih naravnih čudes na svetu.

Beiteddin Palača Beiteddine je eden najbolj pristnih arabskih arhitekturnih biserov. »Midane«, ogromen pravokoten prostor za goste in manjši prostor za kraljeve zasebne apartmaje, oba s čudovitim vodnjakom v središču, sestavljajo to zgodovinsko znamenitost.

Dolina Qadisha (Sveta dolina) »Sveta dolina« se razteza od Bcharreha do morske obale v severnem Libanonu. Je dom številnih kavern, kapel in samostanov in je vključen na Unescov seznam svetovne dediščine.

Byblos, v arabščini znan tudi kot "Jbeil", je feničansko mesto, ki je bilo uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Med turistične znamenitosti sodita srednjeveški grad in rimski amfiteater ter številne obalne kavarne in restavracije s svežo morsko hrano.

Anjar je mesto v dolini Beqaa z različnimi lokalnimi restavracijami, ki strežejo tradicionalno libanonsko kuhinjo. V mestu je mogoče najti ostanke omajadskega mesta iz 8. stoletja.

Prebivalci Libanona so se morali prilagoditi političnim nemirom. Libanon je brez dvoma prestolnica zabave na Bližnjem vzhodu. V Bejrutu je več različnih okrožij z nočnim življenjem, kot je okrožje Gemmayze, ki je večinoma polno barov in restavracij, ali ulica Monot, kjer so nočni klubi in pubi. V Libanonu so priljubljeni tudi nočni klubi na prostem, kot so Sky Bar, White in Iris. Širši Bejrut je mesto, ki nikoli ne spi, saj je velika večina njegovih podjetij odprtih 24 ur na dan.

Libanonski nočni klubi so raznoliki, v njih je mogoče najti tako »orientalski« kot »zahodni« stil, pa tudi kombinacijo obeh.

Sporting Club, Oceana, Laguava ali Edde Sands in Janna Sur Mer so le nekatere od čudovitih plaž in letovišč v Libanonu. Po drugi strani pa te lokacije niso poceni in so lahko precej drage, zlasti za popotnika z nizkim proračunom.

Libanonska gorska pot (LMT) je 350 kilometrov dolga nacionalna pohodniška pot, ki poteka od Al Qobaiyata na severu do Marjaayouna na jugu Libanona. Pot ni dobro definirana in morate najeti vodnika, če se ne želite izgubiti. Vodniki so morda dragi, vendar se je vredno z njimi barantati. Če želite iti sami, je podeželje gosto poseljeno in nikoli ne boste daleč od drugih ljudi. To je daleč najboljši način za opazovanje Libanona v njegovem naravnem stanju!

Libanon ponuja šest smučišč z urejenimi progami, ki so primerne za vse sposobnosti smučarjev in deskarjev. Kilometri poti za tek na smučeh in krpljanje čakajo na raziskovanje zunaj smučarskih območij; Libanon ponuja za vsakogar nekaj. Vsako smučišče ima svojo posebno osebnost.

Libanonska hrana je odlična, z vegetarijanskimi jedmi, kot so tabouleh, fattoush in waraq ainab, pa tudi s prijetnimi omakami, kot sta hommos in moutabal.

Libanonski žar, kot je shish tawouq (piščanec na žaru) – ki se običajno jedo s česnom, lahm mashwiye (govedina na žaru) in kafta, so obvezni izdelki (mleto meso, začinjeno na žaru).

Odvisno od tega, kam greste, lahko celotna večerja v lokalni restavraciji stane le 15 ameriških dolarjev (22500 LL), vendar obstajajo tudi dražje možnosti.

Sendviči, kot so sendviči shawarma, so na voljo tudi kot libanonska "hitra hrana" v obcestnih kioskih (v drugih državah znani kot doner - ali gyros v Grčiji). Shawarma je ovita na tanek libanonski kruh. Na voljo so tudi različni sendviči z mesom na žaru, jagnjetina ali piščančja vranica, možgani, jagnječji kostni mozeg in jagnječja moda.

Zajtrk je običajno sestavljen iz manaesha, ki je podoben zloženi pici z zaatarjem (mešanica začimb timijana, oljčnega olja in sezamovih semen), jebnehom (sir) ali mletim mesom kot prelivi (ta različica se bolj pravilno imenuje lahm bi ajin ).

Še en tipičen jutranji obrok je knefeh, vrsta pohanega sira, postreženega v kruhu s sezamovimi semeni z gostim sirupom. Je tudi možnost sladice.

Libanon je znan tudi po arabskih slaščicah, ki jih je mogoče najti v številnih najboljših restavracijah v državi. Tripoli je po drugi strani znan kot »mesto« libanonskih sladkarij in ga pogosto imenujejo »sladka prestolnica« Libanona.

Mednarodne prehranjevalne verige lahko najdete po vsej državi. Italijanska, francoska, kitajska in japonska kuhinja ter franšize kavarn (kot so Starbucks, Dunkin' Donuts in druge) so zelo priljubljene v Libanonu, z večjo koncentracijo v Bejrutu in urbanem širjenju severno od mesta.

Libanonska vina so znana po vsem svetu. Grozdje gojijo v dolini Bekaa že od antike, vinogradi pa zagotavljajo osnovno vino za destilacijo v nacionalno žgano pijačo Arak, ki ima tako kot Ouzo okus po janežu in postane moten, ko ga razredčimo z vodo. Meze se tradicionalno postreže z arakom.

Vendar so grozdje v preteklosti uporabljali tudi za pridelavo vina. Vojaki in uradniki, ki so po prvi svetovni vojni prispeli, da bi upravljali francoski mandat, so ustvarili povpraševanje po rdečem vinu in ogromne površine grozdja Cinsault so bile posajene posebej za ta namen. Te so v zadnjih 20 letih dopolnile najbolj priljubljene tuje sorte, med drugim cabernet sauvignon in chardonnay.

Vinske kleti pogosto organizirajo degustacije vin in so prijazne. Chateau Musar se nahaja v bližini mesta Ghazir, 15 milj severno od Bejruta, in uvaža grozdje iz regije Bekaa. Ogromna Kefraya, Ksara, najstarejša vinska klet med vsemi, Massaya, priljubljena nova proizvajalka v Tanailu, in Nakad v Jdeiti, ki se je tako kot Musar držala ekscentrične staromodne metode, so med kleti v Bekai. Na območju West Bekaa ima Kefraya tudi odlično restavracijo, pokrajina pa je čudovita za potovanje.

Najpogosteje uporabljen akronim je libanonski funt, skrajšano "LBP", ali "libanonska lira", skrajšano "LL". Z vrednostjo približno 1,500 LL do 1 USD se njegova vrednost ohranja nespremenjena glede na ameriški dolar. Skoraj vse sprejema libanonske funte ali ameriške dolarje in normalno je, da plačate v dolarjih, vendar dobite drobiž v funtih (v tem primeru poskrbite, da ne boste zamenjali).

LL1000, LL5000, LL10,000, LL20,000, LL50,000 in LL100,000 so uporabljeni računi. ps Obstajata dve vrsti LL1000, obe sta sprejemljivi.

Menice LL1, LL5, LL10, LL25, LL50, LL100, LL250 in LL500 niso bile porabljene.

Obstajata dve vrsti kovancev: LL250 in LL500. Kovanci LL25, LL50 in LL100 se redko uporabljajo.

Libanon praznuje državne praznike ter krščanske in muslimanske praznike. Tako gregorijanski kot julijanski koledar se uporabljata za obeleževanje krščanskih praznikov. Gregorijanski koledar uporabljajo grški pravoslavci (razen za veliko noč), katoličani, protestanti in melkitski kristjani, ki praznujejo božič 25. decembra. Po julijanskem koledarju armenski apostolski kristjani praznujejo božič 6. januarja. Za določanje muslimanskih praznikov se uporablja islamski lunarni koledar. Eid al Fitr (tridnevni praznik ob koncu meseca ramadana), Eid al-Adha (praznik daritve), ki se ga praznuje med letnim romanjem v Meko in spominja na Abrahamovo pripravljenost, da žrtvuje svojega sina Bogu , rojstvo preroka Mohameda in ašura so med muslimanskimi prazniki (šiitski dan žalovanja). Dan delavcev, dan neodvisnosti in dan mučenikov so državni prazniki v Libanonu.

Libanonska kultura vključuje glasbene festivale, ki se pogosto odvijajo na zgodovinskih lokacijah. Mednarodni festival Baalbeck, mednarodni festival Byblos, mednarodni festival Beiteddine, mednarodni festival Jounieh, festival Broumana, mednarodni festival Batroun, festival Ehmej, festival Dhour Chwer in festival Tyr so med najbolj znanimi. Ministrstvo za turizem Libanona spodbuja te dogodke. Vsako leto ima Libanon približno 15 mednarodnih koncertov, kar ga uvršča na prvo mesto na Bližnjem vzhodu in na šesto mesto v svetu glede nočnega življenja.

• Novoletni dan (Januar 1)
• armenski božič (Januar 6)
• Valentinovo (14. februar)
• Dan sv. Marouna (9. februar)- Krščanski verski obredi.
• Prerokov dan (9. marec)- Islamski verski obredi
• Praznik oznanjenja (Marec 25)
• Veliki petek
• velikonočna nedelja – krščanski verski obredi.
• Praznik dela (1. maj) - večina podjetij in šol zaprtih.
• Osvoboditev juga (Maj 25)
• Dan svetega Eliasa (20. julij)- Veliko ognjemetov in festivalov.
• Marijino vnebovzetje (15. avgust)
• Ramadan (spremenljivo) - islamski verski obredi
• Eid el Fitr (spremenljivka)-islamski verski obredi
• Dan neodvisnosti (22. november) - Zaprta so vsa podjetja in šole.
• Eid il-Burbara ali dan svete Barbare (4. december) – krščanski verski obredi.
• božični dan (25. december)- Večina podjetij in restavracij se zapre večer prej in ves dan; družinsko srečanje, izmenjava daril, krščanski verski obredi.
• novo letni večer (December 31)

Ker je Libanon država s številnimi različnimi verskimi skupinami, je preudarno spoštovati versko raznolikost med Libanonci. Ob obisku verskih krajev (cerkva, mošej itd.) ter podeželskih mest in vasi svetujemo skromno obleko.

Tudi v Bejrutu so nekatere soseske bolj konzervativne od drugih, zato naj imajo turisti to v mislih, ko si ogledujejo mesto. Na splošno pa so 'zahodnjaška' oblačila običajno sprejemljiva, zato naj bo vaša obleka skromna, da se zaščitite pred tveganji. Vendar ne pozabite, da Bejrut, tako odprt in zahoden, ni Evropa; iti "zgoraj brez" na katero koli plažo, zasebno ali javno, ni priporočljivo.

Ženskam se v Tripoliju, zlasti v starodavnem mestu, svetuje skromno oblačenje. Enako lahko rečemo za večino tradicionalnih »sukov« v državi. Na splošno so Libanonci navajeni raznolikega načina življenja in nekateri se hitro užalijo, zlasti ko gre za vprašanja oblačenja. Čeprav niso vsi Libanonci odprtega duha, so Libanonci navajeni raznolikosti in zato lažje sprejmejo druge življenjske sloge.

Zaradi politične občutljivosti, vključno z vojno z Izraelom in krizo s Sirijo, naj se obiskovalci izogibajo razpravljanju o politiki, zlasti v zvezi s tema dvema narodoma.

Libanonska kultura je rezultat večtisočletne interakcije med različnimi civilizacijami. Libanonska kultura, ki so jo prvotno naselili Kanaanci-Feničani, se je skozi tisočletja razvijala iz vseh teh skupin. Napadli so ga in ga kolonizirali Asirci, Perzijci, Grki, Rimljani, Arabci, Fatimidi, križarji, otomanski Turki in nazadnje Francozi. Pestro prebivalstvo Libanona, ki vključuje ljudi različnih etničnih in verskih pripadnosti, je vplivalo tudi na festivale, glasbene sloge, literaturo in hrano v državi. Libanonci »imajo v bistvu podobno kulturo« kljub svoji etnični, jezikovni, verski in verski raznolikosti. Libanonska arabščina je splošno razširjena, kuhinja, glasba in literatura te dežele pa so globoko zasidrane v »širši sredozemski in arabski levantinski tradiciji«.

Khalil Gibran je v literaturi najbolj znan po romanu Prerok (1923), ki je bil preveden v več kot dvajset jezikov. Elias Khoury, Amin Maalouf, Hanan al-Shaykh in Georges Schehadé so med sodobnimi libanonskimi avtorji, ki so pridobili svetovno slavo.

Moustafa Farroukh je bil eden najbolj znanih libanonskih slikarjev dvajsetega stoletja. V svoji karieri je razstavljal na lokacijah od Pariza do New Yorka in Bejruta. Trenutno deluje veliko bolj sodobnih umetnikov, kot je Walid Raad, sodobni medijski umetnik iz New Yorka.

Arabska fundacija za slike vsebuje zbirko več kot 400,000 slik iz Libanona in Bližnjega vzhoda na področju fotografije. Fotografije so na ogled v raziskovalnem centru, zbirka pa je bila promovirana na različnih dogodkih in publikacijah v Libanonu in po vsem svetu.

Libanonska glasba prežema kulturo te države. Tradicionalna ljudska glasba je v Libanonu še vedno priljubljena, a sodobna glasba, ki združuje zahodne in tradicionalne arabske žanre ter pop in fuzijo, hitro pridobiva na privlačnosti. Lydia Canaan, zgodovinska osebnost in libanonska glasbena pionirka, je priznana kot prva rock zvezda na Bližnjem vzhodu v Dvorani slavnih rokenrola ter Muzejski knjižnici in arhivu v Clevelandu, Ohio, ZDA. Na radijskih postajah je mogoče slišati tradicionalne libanonske, klasične arabske, armenske in sodobne francoske, angleške, ameriške in latinske pesmi.

Po mnenju filmskega kritika in zgodovinarja Roya Armesa je bil libanonski kinematograf poleg egiptovskega edini kinematograf na arabsko govorečem območju, ki bi ga lahko šteli za nacionalni kinematograf. Libanon ima kino od leta 1920 in država je proizvedla več kot 500 filmov.

Libanonski mediji niso samo regionalno proizvodno središče, ampak tudi eni najbolj liberalnih in svobodnih v arabskem svetu. Novinarji brez meja trdijo, da "mediji v Libanonu uživajo večjo svobodo kot v kateri koli drugi arabski državi." Kljub majhnemu številu prebivalcev in geografski legi ima Libanon pomembno vlogo pri ustvarjanju informacij v arabskem svetu in je »v središču regionalnega medijskega omrežja z globalnimi posledicami«.

V Libanonu so štiri smučišča. Zaradi neobičajne lege Libanona je možno dopoldne smučati in popoldne kopati v Sredozemskem morju. Košarka in nogomet sta najbolj priljubljena tekmovalna športa v Libanonu. Druge priljubljene rekreacijske dejavnosti v Libanonu vključujejo vožnjo s kanujem, kolesarjenje, rafting, plezanje, plavanje, jadranje in jamarstvo. Bejrutski maraton vsako jesen privabi elitne tekače iz Libanona in vsega sveta.

V Libanonu je ragbi liga razmeroma mlad, a hitro razvijajoč se šport. Libanonska nacionalna reprezentanca lige v ragbiju je leta 2000 tekmovala na svetovnem prvenstvu v ragbi ligi in se z zaostankom kvalificirala za izdaji 2008 in 2013. Libanon je znova sodeloval na Evropskem prvenstvu leta 2009, kjer je ekipa premagala Irsko in končala na tretjem mestu, potem ko se ji je komajda zgrešila uvrstitev v finale. Hazem El Masri, rojen v Tripoliju, bo vedno ostal v spominu kot najboljši libanonski igralec vseh časov. Leta 1988 se je iz Libanona preselil v Sydney v Avstraliji. Leta 2009 je postal najvišji strelec v zgodovini nacionalne ragbi lige, ko je zbral 2418 točk med igranjem za Canterbury-Bankstown Bulldogs v Avstraliji, kjer ima tudi rekord v številu prvovrstnih nastopov (317) in poskusov (159). Je tudi najboljši strelec v poskusu (12 poskusov) in najboljši strelec (136 točk) libanonske reprezentance na mednarodni ravni.

V Libanonu se igra košarka. Libanonska reprezentanca se je trikrat zapored uvrstila na svetovno prvenstvo FIBA. Sporting Al Riyadi Beirut, trenutni arabski in azijski prvak, in Club Sagesse, ki je pred tem osvojil azijsko in arabsko prvenstvo, sta dve najbolj dominantni libanonski košarkarski ekipi. Največkrat odlikovan igralec libanonske nacionalne košarkarske lige je Fadi El Khatib.

Libanonska Premier League, katere najuspešnejši ekipi sta Al-Ansar Club in Nejmeh SC, med slavnimi igralci pa sta Roda Antar in Youssef Mohamad, prvi Arabec, ki je vodil ekipo evropske Premier League, je eden najbolj priljubljenih športov v narod.

Libanon je v zadnjih letih gostil azijski pokal AFC in vsearabske igre. Libanon je med 2009. septembrom in 27. oktobrom gostil Jeux de la Francophonie 6 in je sodeloval na vseh olimpijskih igrah od njihove ustanovitve in si prislužil skupno štiri medalje.

Samir Bannout, Mohammad Bannout in Ahmad Haidar so znani libanonski bodybuilderji.

V zadnjih letih so se vodni športi izkazali tudi za izjemno priljubljene v Libanonu. Od leta 2012, ko je bila ustanovljena nevladna organizacija Libanon Water Festival, je bil večji poudarek na takšnih dejavnostih, Libanon pa se je po vsem svetu promoviral kot destinacija za vodne športe. Prirejajo različna tekmovanja in vodne športe, da spodbudijo svoje sledilce, da sodelujejo in zmagajo.

Velika večina Libanoncev je prijetnih in večina obiskovalcev nima težav. Vendar pa lahko napetosti z Izraelom izbruhnejo (čeprav so na splošno omejene na Južni Libanon), zato morajo obiskovalci med bivanjem v državi paziti na neodvisni tisk.

Pri obisku določenih krajev je priporočljivo imeti spremstvo, tako kot v vsakem narodu. Na splošno se je treba izogibati palestinskim begunskim taboriščem in izraelskim mejam.

Nekateri deli Libanona, kot sta Erssal ali Aarsal v severni Bekai, so znani po ugrabitvah izseljencev in zadrževanju zaradi odkupnine.

Obiskovalci se morajo po prihodu v Libanon vedno registrirati pri svojih veleposlaništvih in biti obveščeni o morebitnih potovalnih nasvetih.

Uporabne telefonske številke:

Libanon ima profesionalni in zasebni zdravstveni sistem, zaradi česar je priljubljena destinacija za zdravstveni turizem na tem območju. Naslednje bolnišnice se večinoma nahajajo v Bejrutu:

Nujno je, da si pred odhodom v Libanon zagotovite potovalno zavarovanje. Bolnišnice v državi so lahko izjemno drage in zaradi pomanjkanja zavarovanja so morda potrebna gotovinska plačila vnaprej.