Libanon je suverena država v zahodni Aziji, uradno znana kot Libanonska republika. Na severu in vzhodu meji na Sirijo, na jugu na Izrael, na zahodu pa na Ciper čez Sredozemsko morje. Geografski položaj Libanona na stičišču Sredozemskega bazena in arabskega zaledja je omogočil njegovo slavno preteklost ter ustvaril versko in etnično raznoliko kulturno identiteto. Z geografsko površino le 10,452 km2 (4,036 kvadratnih milj) je najmanjša priznana država na celotnem azijskem polotoku.
Najstarejša sled civilizacije v Libanonu je stara več kot sedem tisoč let pred pisano zgodovino. Libanon je bil dom Kanaancev/Feničanov in njihovih kraljestev, pomorske civilizacije, ki je uspevala skoraj 1,000 let (okoli 1550–539 pr. n. št.). Območje je osvojil Rimski imperij leta 64 pr. n. št. in se je nazadnje razvilo v eno glavnih središč krščanstva cesarstva. Meniška tradicija, znana kot maronitska cerkev, je bila ustanovljena na območju gore Libanon. Maroniti so ohranili svojo vero in identiteto, ko so arabski muslimani vdrli na to območje. Vendar pa se je nova verska skupina, Druzi, uveljavila tudi na gori Libanon, kar je povzročilo stoletja star verski razkol. Maroniti so med križarskimi vojnami ponovno vzpostavili komunikacijo z Rimskokatoliško cerkvijo in ponovno potrdili svoje občestvo z Rimom. Njihova zavezništva z Latinci so vplivala na to območje daleč v sodobno obdobje.
Od leta 1516 do 1918 je bilo območje pod nadzorom Otomanskega cesarstva. Med padcem cesarstva po prvi svetovni vojni je francoski mandat Libanona prevzel pet provinc, ki sestavljajo sodobni Libanon. Francozi so razširili meje guvernerja Mount Libanon, ki so bili večinoma Maroniti in Druzi, da bi sprejeli več muslimanov. Libanon je leta 1943 dosegel neodvisnost in ustvaril poseben politični sistem, znan kot konfesionalizem, neke vrste konsociacionalizem, osredotočen na verske skupine. Bechara El Khoury, predsednik Libanona med osamosvojitvijo države, Riad El-Solh, prvi predsednik vlade države, in emir Majid Arslan II., prvi obrambni minister države, veljajo za ustanovitelje države in narodne heroje za vodenje svobode države. 31. decembra 1946 so vsi tuji vojaki v celoti zapustili Libanon. Libanon je od leta 1973 član Mednarodne organizacije frankofonije.
Kljub svoji majhni velikosti je narod vzpostavil dobro znano kulturo in močno prisotnost v arabskem svetu. Pred libanonsko državljansko vojno (1975–1990) je država imela relativno mir in blaginjo, ki sta ju spodbujala turizem, kmetijstvo, trgovina in bančništvo. Libanon so v šestdesetih letih 1960. stoletja zaradi svoje finančne moči in raznolikosti poimenovali »Vzhodna Švica«, njegovo mesto Bejrut pa je pritegnilo toliko obiskovalcev, da so ga poimenovali »Pariz Bližnjega vzhoda«. Ob koncu vojne so bila vložena znatna prizadevanja za sanacijo gospodarstva in obnovo nacionalne infrastrukture. Kljub tem težavam ima Libanon najvišji indeks človekovega razvoja in BDP na prebivalca v arabskem svetu ter prekaša z nafto bogato gospodarstvo Perzijskega zaliva.