Do konca 1880-ih je Francija pridobila oblast nad obalnimi območji Slonokoščene obale, Britanija pa je priznala francosko suverenost na ozemlju leta 1889. Treich-Laplèna je Francija istega leta imenovala za titularnega guvernerja province. Slonokoščena obala je leta 1893 postala francoska kolonija, kapitan Binger pa je bil imenovan za guvernerja. Vzhodna in zahodna meja kolonije sta bili določeni s sporazumoma z Liberijo leta 1892 in Britanijo leta 1893, severna meja kolonije pa je bila določena šele leta 1947 zaradi prizadevanj francoske vlade za priključitev delov Zgornje Volte (današnji Burkina Faso) in francoskega Sudana (današnji Mali) v Slonokoščeno obalo zaradi gospodarskih in upravnih razlogov.
Glavni cilj Francije je bil povečati izvoz. Ob obali so hitro nastali nasadi kave, kakava in palmovega olja. Slonokoščena obala je bila edina zahodnoafriška država s precejšnjim številom naseljencev; drugod v zahodni in srednji Afriki so bili Francozi in Britanci večinoma birokrati. Posledično so Francozi nadzorovali eno tretjino nasadov kakava, kave in banan, uveden je bil sistem prisilnega dela.
Francoski vojaški kontingenti so bili v prvih letih francoske uprave razporejeni v notranjost za gradnjo novih postaj. Nekateri staroselci so nasprotovali francoski invaziji in kolonizaciji. Samori Ture, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih 1880. stoletja ustanovil cesarstvo Wassoulou, ki je vključevalo obsežne predele današnje Gvineje, Malija, Burkine Faso in Slonokoščene obale, je bil eden najtrdovratnejših nasprotnikov. Ogromna, dobro opremljena vojska Samorija Tureja, ki je znala izdelovati in vzdrževati lastno orožje, je dobila široko podporo po vsem območju. Francozi so uporabili vojaški pritisk kot odgovor na podaljšanje pokrajinske oblasti Samorija Tureja. Sredi devetdesetih let 1890. stoletja so se francoske operacije proti Samoriju Tureju povečale z močnim nasprotovanjem, dokler ga leta 1890 niso aretirali.
Leta 1900 je Francija uvedla glavarino za financiranje programa javnih del v provinci, kar je sprožilo vrsto uporov. Ker so verjeli, da Francija od lokalnih monarhov zahteva enakovreden coutume in ne obratno, so številni prebivalci Slonokoščene obale videli dajatev kot kršitev pogodb o protektoratu. Marsikdo, zlasti v zaledju, je honorar razumel kot ponižujoč znak predaje. Suženjstvo je bilo uradno odpravljeno v večjem delu francoske zahodne Afrike leta 1905.
Slonokoščena obala je bila članica federacije francoske zahodne Afrike od leta 1904 do 1958. V času tretje republike je bila hkrati kolonija in čezmorsko ozemlje. Francija je novačila bataljone iz Slonokoščene obale za bojevanje v Franciji med prvo svetovno vojno, viri kolonij pa so bili odmerjeni od leta 1917 do 1919. Slonokoščena obala je med prvo svetovno vojno izgubila 150,000 vojakov. Vladne dejavnosti v francoski Zahodni Afriki so bile do let po tem vodene iz Pariza Druga svetovna vojna. Francoska politika v Zahodni Afriki je bila predvsem predstavljena v njeni ideologiji »združevanja«, ki je trdila, da so vsi Afričani v Slonokoščeni obali pravno francoski »podložniki«, vendar nimajo nobene pravice do zastopanja niti v Afriki niti v Franciji.
Asimilacija in pripadnost sta bili pomembni zamisli v francoski kolonialni strategiji. Asimilacija je bila opredeljena kot širjenje francoskega jezika, institucij, zakonov in tradicij v kolonije, ki je temeljila na prepričanju, da je francoska kultura boljša od vseh drugih. Politika povezovanja je ohranjala francosko prevlado v kolonijah, hkrati pa je vzpostavljala ločene institucije in pravne sisteme za kolonizatorja in kolonizirane. Ta pristop je Afričanom v Slonokoščeni obali omogočil, da so ohranili svoje tradicije, dokler so bile skladne s francoskimi interesi.
Med Francozi in Afričani je avtohtona elita, izobražena v francoskih upravnih metodah, vzpostavila vmesno skupino. V Slonokoščeni obali je bila asimilacija izvedena do te mere, da je omejeno število zahodnjaških prebivalcev Slonokoščene obale po letu 1930 dobilo možnost zaprositi za francosko državljanstvo. Po drugi strani je bila večina prebivalcev Slonokoščene obale uvrščena med francoske podložnike in vodena v skladu s konceptom združenja. Kot francoski podaniki niso imeli političnih pravic. Kot del svojih davčnih obveznosti so bili vpoklicani na delo v rudnikih, na plantažah, kot nosači in na javnih projektih. Od njih se je zahtevalo služenje vojaškega roka in zanje je veljal indigénat, poseben pravni sistem.
Med drugo svetovno vojno je vichyjska vlada obdržala oblast do leta 1942, ko so britanske sile vdrle v državo z malo nasprotovanja. Članom začasne uprave generala Charlesa de Gaulla je podelil pooblastila Winston Churchill. Zavezniki so francosko Zahodno Afriko predali Francozom do leta 1943. Leta 1946 so konferenca v Brazzavillu leta 1944, prva ustavodajna skupščina Četrte republike leta 1946 in francosko spoštovanje afriškega patriotizma med drugo svetovno vojno povzročili obsežne institucionalne spremembe. Vsi afriški »podaniki« so dobili francosko državljanstvo, priznana je bila možnost včlanitve v politične organizacije, različne vrste prisilnega dela pa so bile prepovedane.
Do leta 1958 so kolonijo Slonokoščene obale vodili guvernerji, izbrani v Parizu, ki so uporabljali neposreden, centraliziran upravni sistem, ki je dopuščal malo možnosti za vključevanje Slonokoščene obale v oblikovanje politike. Medtem ko je britanska kolonialna vlada v tujini uporabljala taktiko razdeli in vladaj, pri čemer je načela asimilacije uporabljala izključno za izobraženo elito, so bili Francozi bolj zaskrbljeni, da bi bila majhna, a močna elita dovolj zadovoljna s statusom quo, da bi se izognila protifrancoskim občutkom. Kljub nasprotovanju združevanju so izobraženi Slonokoščeni prebivalci menili, da jim bo integracija namesto popolne neodvisnosti od Francije zagotovila enakost s francoskimi kolegi. Ko pa je bila asimilacijska teorija v celoti uveljavljena s povojnimi reformami, so prebivalci Slonokoščene obale spoznali, da celo integracija pomeni francosko nadvlado nad prebivalci Slonokoščene obale in da se bosta diskriminacija in politična neenakost končali šele z neodvisnostjo.
