Srednjeafriška republika

Na splošno je podnebje tropsko. Severne regije so nagnjene k vetrovom harmattan, ki so vroči, suhi in prašni. Na severnih območjih je prišlo do dezertifikacije, medtem ko je severovzhod puščava. Preostali del države je občutljiv na poplave sosednjih rek.

Srednjeafriška republika je bila v izdaji National Geographica novembra 2008 uvrščena med države, ki jih svetlobno onesnaženje najmanj prizadene.

Srednjeafriška republika je neobalna država v osrčju afriške celine. Mejijo na Kamerun, Čad, Sudan, Južni Sudan, Demokratično republiko Kongo in Republiko Kongo. Država se nahaja med zemljepisnima širinama 2° in 11° S ter zemljepisnima dolžinama 14° in 28° V.

Velik del zemlje je ravna ali valovita planotasta savana 500 metrov (1,640 čevljev) nad morsko gladino. Regija vzhodne sudanske savane Svetovnega sklada za divje živali obsega večino severnega dela. V jugozahodnih območjih so raztreseni hribi, poleg hribovja Fertit na severovzhodu CAR. Masiv Yade, granitna planota z višino 348 metrov, se nahaja na severozahodu (1,143 ft).

Srednjeafriška republika je 45. največja država na svetu s 622,941 kvadratnimi kilometri (240,519 kvadratnih milj). Gre za velikost Ukrajine.

Velik del južne meje tvorijo pritoki reke Kongo; reka Mbomou na vzhodu se združi z reko Uele in tvori reko Ubangi, ki prav tako tvori del južne meje. Reka Sangha teče skozi dele zahodnih območij države, medtem ko povodje reke Nil tvori vzhodno mejo države.

Od osamosvojitve se je prebivalstvo Srednjeafriške republike skoraj potrojilo. Leta 1,232,000 je bilo 1960 prebivalcev; po oceni ZN iz leta 2014 jih je zdaj okoli 4,709,000.

Po podatkih Združenih narodov je približno 11 % prebivalstva, starega od 15 do 49 let, HIV pozitivnih. Samo 3 % države ima dostop do protiretrovirusnega zdravljenja v primerjavi s 17 % v sosednjih državah Čad in Republika Kongo.

Država je razdeljena na več kot 80 etničnih skupin, od katerih ima vsaka svoj jezik. Baya, Banda, Mandjia, Sara, Mboum, M'Baka, Yakoma in Fula ali Fulani so glavne etnične skupine, druge pa vključujejo Evropejce, predvsem francoskega porekla.

Menijo, da gozd pokriva do 8 % države, pri čemer so najgostejša območja običajno v južnih regijah. Gozdovi so izjemno raznoliki, med njimi so gospodarsko pomembne vrste Ayous, Sapelli in Sipo. Krčenje gozdov je približno 0.4 odstotka na leto, divji lov na les je zelo razširjen.

Leta 2008 ima Srednjeafriška republika najnižjo stopnjo svetlobnega onesnaženja na svetu.

Magnetna anomalija Bangui, ena največjih magnetnih anomalij na Zemlji, je središče v Srednjeafriški republiki.

Narodni park Dzanga-Sangha se nahaja v deževnem gozdu na jugozahodu. Narod je znan po svojih gozdnih slonih in zahodnih nižinskih gorilah. Narodni park Manovo-Gounda St Floris na severu je gosto poseljen z živalmi, vključno z leopardi, levi, gepardi in nosorogi, ter narodni park Bamingui-Bangoran na severovzhodu CAR. Divji lovci, zlasti tisti iz Sudana, so imeli v zadnjih dveh desetletjih velik vpliv na parke.

Po nacionalnem popisu leta 2003 je 80.3 odstotka prebivalstva kristjanov (51.4 odstotka protestantov in 28.9 odstotka katoličanov), 15 odstotkov pa muslimanov. Prav tako se prakticira domorodno verovanje (animizem) in mnoga domorodna verovanja so vključena v krščansko in islamsko prakso. Verske napetosti med muslimani in kristjani so po besedah ​​direktorja ZN visoke.

Dohodek republike na prebivalca je pogosto naveden kot okoli 400 USD na leto, kar je eden najnižjih na svetu, vendar ta številka temelji predvsem na poročanju o izvozu in ne upošteva neregistrirane prodaje hrane, lokalno proizvedenih alkoholnih pijač, diamantov, slonovine, meso in tradicionalna medicina. Neformalno gospodarstvo Srednjeafriške republike je za večino Srednjeafričanov pomembnejše od uradnega gospodarstva. Slaba gospodarska rast in neobalni status države ovirata izvozno trgovino.

Valuta Srednjeafriške republike je frank CFA, ki je priznan v nekdanjih francoskih zahodnoafriških državah in trguje po fiksnem tečaju za evro. Diamanti so najpomembnejši proizvod v državi, saj predstavljajo 40–55 odstotkov prihodkov od izvoza, čeprav se domneva, da se med 30 in 50 odstotki proizvedenih vsako leto nezakonito izvozi.

V kmetijstvu prevladuje pridelava in prodaja živilskih rastlin, kot so kasava, arašidi, koruza, sirek, proso, sezam in trpotec. Letna realna stopnja rasti BDP je nekaj več kot 3 %. Dejstvo, da se skupna proizvodnja kasave, osnovne hrane večine Srednjeafričanov, giblje med 200,000 in 300,000 tonami na leto, medtem ko se bombaž, glavni izvoženi denarni pridelek, giblje med 25,000 in 45,000 tonami na leto, dokazuje pomen živilskih poljščin. nad izvoženimi tržnimi pridelki. Prehrambeni pridelki se ne izvažajo v znatnem številu, vendar ostajajo glavni denarni pridelki v državi, saj Srednjeafričani zaslužijo veliko več denarja z občasno prodajo presežkov prehranskih pridelkov kot z izvoženimi gotovinskimi pridelki, kot sta bombaž ali kava. Velik del države je samozadosten s pridelki hrane; vendar pa razširjenost muhe cece ovira rast goveda.

Nizozemska je glavni uvozni partner republike (19.5 odstotka). Drugi uvoz prihaja iz Kameruna (9.7 %), Francije (9.3 %) in Južne Koreje (8.7 %). Največja izvozna partnerica je Belgija (31.5 odstotka), sledijo Kitajska (27.7 odstotka), Demokratična republika Kongo (8.6 odstotka), Indonezija (5.2 odstotka) in Francija (4.5 odstotka).

Srednjeafriška republika je članica Organizacije za usklajevanje poslovnega prava v Afriki (OHADA). V poročilu skupine Svetovne banke Doing Business iz leta 2009 je bila ocenjena na 183. mestu od 183 v smislu "lahkosti gospodarskega poslovanja", sestavljenega rezultata, ki upošteva zakone, ki spodbujajo in tiste, ki ovirajo poslovno dejavnost.

Po podatkih CIA World Factbook je okoli petdeset odstotkov prebivalstva Srednjeafriške republike kristjanov (25 odstotkov protestantov, 25 odstotkov rimskokatolikov), medtem ko jih 35 odstotkov sledi domorodnim prepričanjem in 15 odstotkov izvaja islam.

Luteranci, baptisti, katoličani, Grace Brothers in Jehovove priče so med misijonarskimi organizacijami, ki so dejavne v državi. Medtem ko je večina teh misijonarjev iz Združenih držav, Francije, Italije in Španije, jih je veliko tudi iz Nigerije, Demokratične republike Kongo in drugih afriških držav. Ko je leta 2002–3 izbruhnilo nasilje med uporniškimi in vladnimi enotami, je veliko število misijonarjev zbežalo iz države, čeprav so se mnogi od takrat vrnili, da bi nadaljevali svoje delo.

Po raziskavi Overseas Development Institute so verski voditelji posredovali med skupnostmi in oboroženimi skupinami v celotnem konfliktu, ki je trajal od leta 2012. Ponudili so tudi zatočišče posameznikom v stiski.

Mednarodno letališče Bangui M'Poko je edino mednarodno letališče v državi (in edino letališče z rednimi leti) (IATA: BGF). V Srednji Afriki ni letalske družbe, ki bi zagotavljala regionalne povezave ali prestope na domača letala. Air France je edina letalska družba, ki leti v Evropo in potuje v Pariz. Ethiopian Airlines ima lete v Addis Abebo. Letalska družba Kenya Airways upravlja trimestno povezavo od Nairobija do Banguija in Douale. Letalska družba Royal Air Maroc izvaja lete med tremi mesti od Casablance do Douale in Banguija. TAAG Angola Airlines upravlja dva leta med tremi mesti, ki povezujeta Luando, Brazzaville in Bangui ter Luando, Doualo in Bangui.

Camairco in Interair South Africa (oba v Doualo) in Toumai Air Chad (v Brazzaville, Cotonou, Douala, Libreville, Lomé in N'Djamena) sta še dva prevoznika, ki letita v Bangui.

Avtobusni prevoz je na voljo iz Kameruna in Čada, čeprav so zaradi oddaljenosti in nevarnega terena takšna avtobusna potovanja redka. Po drugi strani pa je vožnja z avtobusom boljša od vožnje s pogonom 4×4 v smislu varnosti in udobja pri prehodu kontrolnih točk.

Do drugih afriških mest in držav je mogoče priti s čolni in barkami, ki redko plujejo po reki Ubangui. Reka Ubangui se izliva v reko Kongo, po kateri je mogoče pluti vse do Stanleyjevih slapov v Kinšasi/Brazzavillu. Čeprav počasi, obstajajo pogoste (čeprav nenačrtovane) barže, ki vozijo iz Banguija v Kinshaso/Brazzaville.

Čolni potujejo tudi po reki Bangui iz Banguija v Zongo v DR Kongo, kjer se povežejo z neustreznim in slabim cestnim omrežjem DR Kongo, preden nadaljujejo pot proti Ugandi/Ruandi/Burundiju.

Srednjeafriška republika je ena najmanj razvitih afriških držav s šibkim cestnim omrežjem in praktično neobstoječimi storitvami zunaj večjih mest. Policija/vojska sta zelo podkupljivi in ​​cestne zapore (večinoma postavljene za podkupnine) so pogoste. Med Srednjeafriško republiko in Kongo-Brazzavillom zaradi gostega gozda ni avtocest. Potovanje iz Kameruna v Bangui in nato v rezervat Dzanga-Sangha je na splošno preprosto, čeprav so preverjanja podkupnin pogosta.

Lokalni uporniki in enote, ki so navidezno pod nadzorom vlade, predstavljajo veliko nevarnost v severnih in vzhodnih regijah države. Ugrabitve in razbojništvo sta resni grožnji na teh območjih, zato potujte po severnih ali vzhodnih regijah SAR (zlasti če se nameravate voziti z lastnim avtomobilom) le po posvetovanju z lokalnimi oblastmi. To zajema vse poti v in iz Čada, Sudana, Južnega Sudana in prehode v Demokratično republiko Kongo vzhodno od Banguija.

Razen švicarskih in izraelskih državljanov bodo vsi potrebovali vizum.

Vizumi so lahko enkratni ali večkratni, vendar je večkratni vstop boljši od enkratnega. Vizumi za večkratni vstop običajno veljajo eno leto, vizumi za enkratni vstop pa tri mesece. Stanejo 150 USD in trajajo dva dni, da jih dokončate. Če prihajate iz države, ki nima veleposlaništva CAR (na primer Nova Zelandija), lahko za vizum CAR zaprosite na francoskem konzulatu/veleposlaništvu. Ni znano, ali se lahko državljani drugih narodnosti (prebivalci Združenih držav, Francije itd.) prijavijo na francoskem konzulatu. Pravila za pridobitev vizuma se med ambasadami SAR in od meseca do meseca razlikujejo. Za vizum CAR lahko zaprosite na veleposlaništvih držav v Yaoundeju, N'Djameni, Brazzavillu, Kinshasi in Kartumu. Srednjeafriška republika ima tudi veleposlaništva v Washingtonu, Parizu in Bonnu.

Mejni prehodi s Čadom, Sudanom, Južnim Sudanom in Demokratično republiko Kongo (vsaj vzhodno od Banguija) so zelo nevarni in vsakršno prizadevanje, da bi jih prečkali po kopnem, je odsvetovano. Med Srednjeafriško republiko in Kongo-Brazzavillom (Republika Kongo) ni kopenskih povezav.

• Bangui - glavno mesto
• bamboozle
• bangassou
• Birao
• Bria
• Mbaiki
• Nola
• Sibut

Jugozahodna Srednjeafriška republika
Središče prebivalstva države, kjer sta glavno mesto Bangui in edini nacionalni park v državi Dzanga-Sangha, ki še vedno privablja drzne obiskovalce.

Severozahodna Srednjeafriška republika
Tu se nahaja nacionalni park Bamingui-Bangoran.

Jugovzhodna Srednjeafriška republika

Severovzhodnoafriška republika
To je najbolj nevarno območje Srednjeafriške republike, puščava Sahel, podobna sosednjemu Darfurju, in velik nacionalni park St. Floris.

Državni uradni muzej, Musée Ethnograhique Barthélémy Boganda v Banguiju, vsebuje dobro zbirko avtohtonih instrumentov, orožja, orodij in eksponatov v zvezi z lokalnimi običaji, vero in arhitekturo.

Prazgodovinske skalne risbe je mogoče odkriti na različnih mestih, vendar ima Bambari nekaj najboljših.

»Chutes de Boali«, enodnevni izlet iz mesta, je čudovito zaporedje slapov, ki so veliko bolj spektakularni v deževnem obdobju.

Megaliti v koncentričnih obročih blizu vasi Bouar so relikvije starodavnih ljudstev SAR.

Lokalne tržnice so, tako kot večina Afrike, lahko vizualna pojedina z raznoliko paleto obrti. Preprosto bodite previdni, saj trge v Srednjeafriški republiki pestijo tako majhne kot nasilne tatvine.

Obiski in bivanje v pigmejskih vaseh so verjetno najbolj privlačni za nekaj obiskovalcev države. Lov s tradicionalnim orožjem/napravami, nabiranje zdravilnih zelišč z vaškimi gospami, udeležba na noči glasbe in plesa in še veliko več so možne aktivnosti.

Odpravite se v deževni gozd in poiščite gorile, skrivnostne gozdne slone, šimpanze in druge primate v posebnem rezervatu Dzanga Sangha. Obisk območja je pogosto povezan z nočitvijo v pigmejskem zaselku. Narodni park Dzanga-Ndoki (ki je sestavljen iz dveh ločenih delov: »Park Dzanga« in »Park Ndoki«) obdaja Posebni rezervat Dzanga-Sangha na dveh straneh in je del večjega trinacionalnega zavarovanega območja, ki vključuje Narodni park Lobéké v Kamerun in nacionalni park Nouabalé-Ndoki v Kongu-Brazzavillu.

Če bi bila Srednjeafriška republika kdaj brez vojne in disfunkcionalnega upravljanja, bi lahko bila privlačna ekoturistična destinacija (podobno kot Gabon). Nacionalni park Bamingui-Bangoran in narodni park Manovo-Gounda St. Floris sta oba potencialna zatočišča za divje živali, vendar se trenutno nahajata na nestabilnih območjih in potrebujeta infrastrukturo.

Bangui ponuja široko paleto kuhinj, vključno s kitajsko, libanonsko, francosko in avtohtono hrano. Hrana v restavracijah, ki so v lasti tujcev, je izjemno draga, saj se cene gibljejo od 10 do 20 USD na jed (ali več). Po drugi strani pa so lokalne jedi lahko drage, odvisno od restavracije in njene regije. V osrednjem območju Banguija je veliko francoskih pekarn z razumnimi cenami za pekovske izdelke in obroke. Hrana v supermarketih je izjemno draga, čeprav je cenejšo hrano mogoče najti na lokalnih tržnicah in pri uličnih prodajalcih.

Lokalno pivo (»33«, Mocaf, Crystal) in brezalkoholne pijače (MOCAF je pomemben proizvajalec) so cene primerljive s tistimi v Evropi in Združenih državah. Vino je na voljo v nekaterih francoskih vinotekah, čeprav je lahko zelo drago. Palmovo vino je široko dostopno. Voda se proizvaja v Kamerunu in Srednjeafriški republiki in je na voljo v vseh lokalnih trgovinah. Med uvoženimi pijačami sta v ponudbi Coca-Cola in Fanta.

Srednjeafriška republika uporablja srednjeafriški frank CFA (XAF). Uporabljajo ga tudi Kamerun, Čad, Republika Kongo, Ekvatorialna Gvineja in Gabon. Čeprav se tehnično razlikujeta od zahodnoafriškega franka CFA (XOF), se obe valuti uporabljata izmenično po nominalni vrednosti v vseh državah, ki uporabljajo frank CFA (XAF in XOF).

Francoska zakladnica podpira oba franka CFA, ki sta vezana na evro pri 1 evro = 655.957 frankov CFA.

Bankomati Ecobank so v Banguiju na voljo za dvige gotovine s kartico MasterCard ali Visa.

Stroški v Srednjeafriški republiki so dragi za tujce, ki želijo živeti primerljiv način življenja kot tisti v svoji državi. Velik del nacionalne trgovine in izdelkov je treba pripeljati ali prepeljati, kar pojasnjuje, zakaj so številni izdelki tako dragi. »Lokalni« izdelki, pripeljani v CAR iz okoliških držav, kot sta Demokratična republika Kongo in Kamerun, so nekoliko cenejši (riž, fižol, voda itd.). Nazadnje, številne trgovine v Banguiju in drugih mestih so v lasti libanonskih posameznikov in družin, zato je v državo prinesenih obilo bližnjevzhodne kuhinje, čeprav po visoki ceni.

Glasba Srednjeafriške republike ima veliko različnih oblik. Zahodna rock in pop glasba, pa tudi afrobeat, soukous in druge zvrsti so postale priljubljene po vsej državi. Sanza je znano glasbilo.

Pigmejci imajo bogato ljudsko glasbeno dediščino. Skupne sestavine so raznolika ritmična struktura ter polifonija in kontrapunkt. Zaradi svoje jazzovske strukture je glasba skupine Bandas, ki temelji na trobenti, pridobila precejšnjo privlačnost zunaj regije. Ngbaka igrajo na edinstven inštrument, znan kot mbela, ki je sestavljen iz obokane veje z vrvico, napeto med obema koncema in držano pred glasbenikovimi ustnicami. Usta se uporabljajo za izboljšanje in spreminjanje tona ob udarcu po struni. Glasbila, primerljiva z mbelo, veljajo za prednike vseh strunskih glasbil.

"La Renaissance" je državna himna Srednjeafriške republike. To pesem, ki je od leta 1960 himna Srednjeafriške republike, sta napisala Barthélémy Boganda (besede) in Herbert Pepper, ki je napisal tudi glasbo za senegalsko nacionalno himno.

Dezertifikacija je pregnala kulture lovcev in nabiralcev na jug v območja Sahela v severni Srednji Afriki pred približno 10,000 leti, ko so se nekateri ljudje naselili in začeli kmetovati kot del neolitske revolucije. Gojenju belega jama sta sledila proso in sirek, okrog leta 3000 pred našim štetjem pa je udomačitev afriške oljne palme izboljšala prehrano in omogočila rast lokalnemu prebivalstvu. Ta kmetijska revolucija je skupaj z »revolucijo ribjega paprikaša«, v kateri se je začel ribolov in uporabljali čolne, omogočila prevoz blaga. Izdelke so pogosto prevažali v glinenih posodah, ki so najzgodnejši dokumentirani primeri ustvarjalnega izražanja v regiji.

Megaliti Bouar na zahodu države kažejo visoko stopnjo zasedenosti, ki sega v zelo pozno neolitsko dobo (okoli 3500–2700 pr. n. št.). Okoli leta 1000 pr. n. št. je železarstvo prišlo na to območje iz obeh civilizacij Bantu v današnji Nigeriji in metropole Nila Mero, glavnega mesta kraljestva Kuš.

Med selitvami bantujev, ki so trajale od okoli leta 1000 pr. n. št. do leta 1000 našega štetja, so se ubanško govoreči ljudje razširili proti vzhodu od Kameruna do Sudana, bantujski govoreči ljudje so se naselili v jugozahodnih regijah Srednjeafriške republike, osrednje sudansko govoreči ljudje pa so se naselili ob reki Ubangi v je zdaj Central and East CAR.

Banane so prišle na to območje in so predstavljale pomemben vir ogljikovih hidratov; uporabljali so jih tudi pri izdelavi alkoholnih pijač. V komercialni trgovini srednjeafriške regije je prevladovala proizvodnja bakra, soli, sušenih rib in tekstila.

Trgovci s sužnji so začeli pleniti na območje v 16. in 17. stoletju, ko sta se razširili poti sužnjev po Sahari in reki Nil. Njihove žrtve so bile zasužnjene in prepeljane na sredozemsko obalo, v Evropo, Arabijo, na zahodno poloblo ali v suženjska pristanišča in tovarne vzdolž zahodne in severnoafriške obale, pa tudi do rek Ubanqui in Kongo na jugu. Ljudstvo Bobangi je bilo sredi devetnajstega stoletja ugledni trgovec s sužnji in je svoje žrtve prodajalo v Ameriko prek reke Ubangi. Ljudstva Bandia-Nzakara so v 18. stoletju ustanovila kraljestvo Bangassou blizu reke Ubangi.

Sudanski monarh Rabih az-Zubayr je leta 1875 vladal Zgornjemu Oubanguiju, ki je obsegal današnjo Srednjoafriško republiko. Med bojem za Afriko so Evropejci v poznem devetnajstem stoletju začeli prodirati na ozemlje Srednje Afrike. Leta 1885 so v regijo prišli Evropejci, predvsem Francozi, Nemci in Belgijci. Leta 1894 je Francija ustanovila regijo Ubangi-Shari.

Po pogodbi v Fezu leta 1911 je Francija Nemškemu cesarstvu predala približno 300,000 km2 porečij Sangha in Lobaye, ta pa je odstopil manjši del (v današnjem Čadu) Franciji. Po prvi svetovni vojni je to območje ponovno zavzela Francija.

Francoska Ekvatorialna Afrika je bila ustanovljena leta 1920, Ubangi-Shari pa je vladal iz Brazzavilla. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so Francozi uvedli program obvezne proizvodnje bombaža, zgradili cestno mrežo, se poskušali boriti proti spalni bolezni in ustanovili protestantske misije za promocijo krščanstva. Prisilno delo se je še razširilo in veliko število Ubangijcev je bilo poslanih na delo na železnico Kongo-Ocean. Mnogi od teh prisilnih delavcev so umrli zaradi utrujenosti, bolezni ali slabih delovnih pogojev, ki so ubili med 1920 % in 1930 % od 20 zaposlenih.

Upor Kongo-Wara, pogosto znan kot »vojna ročaja motike«, je izbruhnil v zahodnem Ubangi-Shari leta 1928 in je trajal več let. Obseg tega upora, ki je bil morda največji afriški protikolonialni upor v letih med vojnama, je bil namenoma prikrit pred Francozi, saj je pokazal velik odpor do francoske kolonialne oblasti in prisilnega dela.

Med drugo svetovno vojno so progaulistični francoski častniki septembra 1940 prevzeli nadzor nad Ubangi-Shari, general Leclerc pa je v Banguiju ustanovil svoj štab svobodnih francoskih sil. Leta 1946 je bil Barthélémy Boganda izvoljen v francosko državno skupščino z 9,000 glasovi in ​​tako postal prvi predstavnik države v francoski vladi. Boganda je ohranil politično stališče proti rasizmu in kolonialni vladi, vendar je postal nezadovoljen s francoskim političnim sistemom in se leta 1950 vrnil v Srednjeafriško republiko (CAR), kjer je ustanovil Gibanje za družbeni razvoj črne Afrike (MESAN).

Na volitvah leta 1957 za teritorialno skupščino Ubangi-Shari je MESAN prejel 347,000 glasov od skupno 356,000 oddanih glasov in dobil vse zakonodajne sedeže, zaradi česar je bil Boganda izvoljen za predsednika Velikega sveta francoske ekvatorialne Afrike in podpredsednika Vladni svet Ubangi-Shari. V enem letu je razglasil neodvisnost Srednjeafriške republike in postal prvi predsednik vlade države. MESAN je ostal v delovanju, čeprav je bilo njegovo delovanje omejeno. Po Bogandini smrti v letalski nesreči 29. marca 1959 je njegov bratranec David Dacko prevzel MESAN in postal prvi predsednik države, ko je CAR uradno pridobila neodvisnost od Francije. Nekdanjega predsednika vlade in vodjo Mouvement d'évolution démocratique de l'Afrique Centrale (MEDAC) Abela Goumbo je Dacko pregnal v izgnanstvo v Francijo. Dacko je MESAN razglasil za uradno državno stranko novembra 1962, potem ko so bile vse opozicijske stranke zatrte.

Polkovnik Jean-Bédel Bokassa je 31. decembra 1965 strmoglavil Dacka v državnem udaru Saint-Sylvestre, ki je suspendiral ustavo in razpustil državno skupščino. Predsednik Bokassa se je leta 1972 razglasil za dosmrtnega predsednika in 4. decembra 1976 je bil okronan za cesarja Bokassa I. Srednjeafriškega imperija (kot se je narod imenoval). Cesar Bokassa se je leto pozneje okronal na veličastni in dragi slovesnosti, ki jo je večina sveta zasmehovala.

Aprila 1979 je skupina najstniških študentov nasprotovala Bokassovemu ukazu, da vsi šolarji kupujejo uniforme pri podjetju, ki je v lasti ene od njegovih žena. Vlada je demonstracije brutalno zatrla, kar je povzročilo smrt 100 otrok in mladostnikov. Nekatere od umorov je morda izvedel Bokassa sam. Francija je septembra 1979 odstavila Bokassa in "obnovila" Dacka na oblast (pozneje je obnovila ime države v Srednjeafriška republika). Dacko pa je bil odstavljen v državnem udaru, ki ga je vodil general André Kolingba 1. septembra 1981.

Do leta 1985 je Kolingba suspendiral ustavo in vladal pod vojaško hunto. Leta 1986 je predlagal novo ustavo, ki je bila potrjena z nacionalnim glasovanjem. Njegova nova stranka, Združenje demokratičnih central Afrike (RDC), je bila popolnoma prostovoljna. V letih 1987 in 1988 so bile izvedene delno svobodne volitve v parlament, vendar je bilo Kolingbovim glavnim političnim nasprotnikom, Abelu Goumbi in Ange-Félixu Patasséju, prepovedano kandidirati.

Leta 1990 se je pojavilo prodemokratično gibanje, ki ga je spodbudil padec berlinskega zidu. Pritisk Združenih držav, Francije in skupine lokalno zastopanih držav in agencij, znanih kot GIBAFOR (Francija, Združene države, Nemčija, Japonska, Evropska unija, Svetovna banka in Združeni narodi), je na koncu pripeljal Kolingbo do strinjanja, načeloma organizirati svobodne volitve oktobra 1992 s pomočjo Urada ZN za volilne zadeve. Potem ko je uporabil pretvezo domnevnih nepravilnosti za prekinitev volilnih rezultatov, je bil predsednik Kolingba pod močnim pritiskom GIBAFOR, da je ustanovil »Conseil National Politique Provisoire de la République« (Začasni nacionalni politični svet, CNPPR) in »mešano volilno komisijo«, ki je vključevala predstavniki vseh političnih strank.

Ko je bil leta 1993 ob pomoči mednarodne skupnosti in v organizaciji GIBAFOR končno izveden drugi krog volitev, je zmagal Ange-Félix Patassé s 53 odstotki glasov, Goumba pa 45.6 odstotka. Patasséjeva stranka, Mouvement pour la Libération du Peuple Centrafricain (MLPC) ali Gibanje za osvoboditev srednjeafriškega ljudstva, je osvojila preprosto, vendar ne absolutno večino sedežev v parlamentu, zaradi česar je Patasséjeva stranka morala oblikovati koalicijo z drugimi strankami.

Patassé je iz vlade izključil več članov Kolingbe, simpatizerji Kolingbe pa so Patasséjevo upravo obtožili, da izvaja »lov na čarovnice« proti Yakomi. 28. decembra 1994 je bila sprejeta nova ustava, ki pa je imela malo vpliva na politiko države. V letih 1996–1997 je trem uporom proti Patasséjevi administraciji sledila obsežna premoženjska škoda in povečane etnične napetosti, kar je odražalo postopoma padajoče zaupanje javnosti v nepredvidljivo vedenje vlade. Mirovne enote so v tem kritičnem obdobju (1996) preselile vse svoje prostovoljce v sosednji Kamerun. Mirovne enote se še niso vrnile v Srednjeafriško republiko. Sporazumi iz Banguija, sklenjeni januarja 1997, so zahtevali napotitev medafriških vojaških sil v Srednjeafriško republiko in ponovno vključitev bivših upornikov v vlado 7. aprila 1997. Medafriška vojaška misija so sčasoma nadomestile mirovne sile Združenih narodov (MINURCA).

Leta 1998 je Kolingbajev RDC dobil 20 od 109 poslanskih sedežev, vendar je Patassé osvojil drugi mandat na predsedniških volitvah leta 1999, kljub velikemu ogorčenju javnosti v metropolitanskih območjih zaradi njegove koruptivne vladavine.

V neuspelem poskusu državnega udara 28. maja 2001 so uporniki zavzeli ključne objekte v Banguiju. Načelnik generalštaba vojske Abel Abrou in general François N'Djadder Bedaya sta bila oba umorjena, vendar je Patassé ponovno vzpostavil nadzor tako, da je vanjo poslal najmanj 300 mož poveljnika kongovskih upornikov Jean-Pierra Bembe in libijskih sil.

Po spodletelem državnem udaru so se milice, zveste Patasséju, maščevale upornikom na več območjih Banguija, s čimer so spodbudile nestabilnost in umorile številne politične nasprotnike. Patassé je sčasoma posumil, da je general François Bozizé vpleten v nov poskus državnega udara proti njemu, zaradi česar je Bozizé z zvestimi vojaki pobegnil v Čad. Bozizé je marca 2003 poskušal presenetljivo napaditi Patasséja, ki je bil zunaj države. Libijski vojaki in okoli 1,000 moških iz Bembine kongovske uporniške skupine niso mogli ustaviti upornikov, Bozizéjeve sile pa so lahko odstavile Patasséja.

François Bozizé je suspendiral ustavo in imenoval novo vlado, sestavljeno iz večine opozicijskih strank. Imenovanje Abela Goumba za podpredsednika je okrepilo podobo Bozizéjeve nove administracije. Bozizé je ustanovil široko zastavljen nacionalni svet za prehod, da bi napisal novo ustavo, in izjavil, da namerava odstopiti in kandidirati, ko bo nova ustava sprejeta.

Busheva vojna v Srednjeafriški republiki se je začela leta 2004, ko so skupine proti Bozizéju napadle njegovo administracijo. Maja 2005 je Bozizé zmagal na predsedniških volitvah, ki so izključile Patasséja, boj med vlado in uporniki pa se je nadaljeval leta 2006. Bozizéjeva administracija je novembra 2006 zaprosila za francosko vojaško pomoč, da bi se jim pomagala upreti upornikom, ki so prevzeli nadzor nad mesti v severnih provincah države. . Čeprav so se prve javne podrobnosti sporazuma osredotočale na logistiko in obveščevalne podatke, je francoska podpora nazadnje vključevala napade letal Mirage na položaje upornikov.

Sporazum iz Syrte, podpisan februarja, in mirovni sporazum Birao, podpisan aprila 2007, sta pozivala k prekinitvi sovražnosti, nastanitvi borcev FDPC in njihovi vključitvi v FACA, izpustitvi političnih zapornikov, vključitvi FDPC v vlado , amnestija za UFDR, priznanje kot politične stranke in vključitev njenih borcev v nacionalno vojsko. Več organizacij se je borilo naprej, druge pa so podpisale pakt ali podobne sporazume z vlado (npr. UFR 15. decembra 2008). CPJP, edina pomembna organizacija, ki takrat ni podpisala sporazuma, je ohranila svoje delovanje in 25. avgusta 2012 z vlado podpisala mirovni sporazum.

Bozizé je bil ponovno izvoljen leta 2011 na volitvah, ki so bile večinoma ocenjene kot prirejene.

Séléka, zavezništvo uporniških organizacij, je novembra 2012 prevzelo nadzor nad mesti v severnih in osrednjih regijah države. Te strani so se januarja 2013 nazadnje pogajale o mirovnem sporazumu z Bozizéjevo administracijo, vključno z vlado za delitev oblasti, vendar je sporazum padel v vodo. in uporniki so prevzeli nadzor nad prestolnico marca 2013, zaradi česar je Bozizé moral pobegniti iz države.

Michel Djotodia je bil izvoljen za predsednika, maja 2013 pa je premier Nicolas Tiangaye od Varnostnega sveta ZN zahteval mirovno misijo ZN, 31. maja pa je bil nekdanji predsednik Bozizé obtožen zločinov proti človeštvu in spodbujanja k genocidu.

Med junijem in avgustom 2013 se varnostne razmere niso izboljšale in poročali so o več kot 200,000 notranje razseljenih osebah ter o kršitvah človekovih pravic in novem nasilju med podporniki Séléke in Bozizéja.

Francoski predsednik François Hollande je Varnostni svet Združenih narodov in Afriško unijo pozval, naj okrepita prizadevanja za stabilizacijo države. Vlada Séléke naj bi bila razbita. Djotodia je uradno razpustil Seleko septembra 2013, vendar se številni uporniki niso hoteli razorožiti in so se oddaljili od vladne oblasti.

Nasilje se je proti koncu leta poslabšalo, kar je povzročilo mednarodno zaskrbljenost glede »genocida«, spopadi pa so bili večinoma posledica povračilnih napadov na civiliste s strani pretežno muslimanskih vojakov Seleke in krščanskih milic, znanih kot »anti-balaka«.

Michael Djotodia in njegov premier Nicolas Tiengaye sta odstopila 11. januarja 2014 kot del dogovora, doseženega na regionalni konferenci v sosednjem Čadu. Nacionalni prehodni svet je za začasno predsednico izbral Catherine Samba-Panza, ki je funkcijo prevzela 23. januarja. Postala je prva predsednica Srednje Afrike. Marie-Nolle Koyara je januarja 2015 postala prva obrambna ministrica po osamosvojitvi.

18. februarja 2014 je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-moon zahteval, da Varnostni svet ZN hitro pošlje 3,000 vojakov v državo za boj proti temu, kar je označil kot namerno ciljanje in množični poboj nedolžnih ljudi. Generalni sekretar je predstavil strategijo v šestih točkah, ki je vključevala napotitev 3,000 mirovnikov kot dopolnitev 6,000 vojakov Afriške unije in 2,000 francoskih sil, ki so trenutno v državi.

Po kongovskem posredovanju so Séléka in uradniki proti balaki 23. julija 2014 v Brazzavillu podpisali sporazum o prekinitvi ognja.

14. decembra 2015 je poveljnik upornikov Séléka razglasil neodvisno republiko Logone.

Severna območja so prizadeta zaradi vročih, suhih, prašnih vetrov harmata. Poplave so pogoste.

Podkupnine bodo zahtevali policisti na kontrolnih točkah; ne pričakujejo manj kot 5 USD; obstaja veliko obtožb, da bi pot od kamerunske meje do Banguija stala na stotine ameriških dolarjev ali evrov podkupnine. Policija pogosto zaseže predmet (potni list, fotoaparat, uro) in zanj zahteva plačilo. Oboroženi ropi na podeželskih cestah so pogosti. Tudi čez dan so v mestu pogosti nasilni zločini, še posebej v bližini avtobusne postaje "kilometer 5". Alkoholizem je pomembna težava med prebivalci mesta, zato bodite previdni pri pijanih in se izogibajte pitju z domačini (opijani boste).

Marca 2003 so uporniške enote strmoglavile vlado Srednjeafriške republike in poveljnik skupine se je razglasil za predsednika. Kljub mirnim volitvam marca 2005 se lahko obiskovalci soočijo z nevarnostjo, zlasti med javnimi shodi. Krščanska teroristična organizacija Anti-balaka, pa tudi islamistična organizacija Seleka in z njo povezani teroristi še naprej delujejo v državi. Oglejte si opozorilno polje na vrhu te strani za najnovejše informacije o trenutni resni varnostni situaciji.

Fotografija

Načeloma lahko turisti dobijo permit de filmer od ministrstva za turizem v Banguiju v nekaj dneh. V resnici pa fotografijo sumničavo obravnava in prezira ne le policija/vojska na tipičnih občutljivih območjih (vladne zgradbe, infrastruktura, nadzorne točke), ampak splošna javnost skoraj povsod. Fotografiranje na vidnem mestu lahko pritegne neželeno pozornost, zato morate vedno vprašati za dovoljenje za fotografiranje kogar koli, zlasti na javnih mestih.

Nekateri deli Banguija imajo čisto in filtrirano pitno vodo, zato je voda, ki jo strežejo v nekaterih restavracijah in pubih, varna za pitje. Čistoča vode pa ni vredna zaupanja, zato je bolje kupiti ustekleničeno vodo ali vodo prekuhati/filtrirati. Zunaj prestolnice ni zagotovila o kakovosti vode. Pred serviranjem je treba vso hrano prekuhati ali olupiti, zlasti hrano, kupljeno na lokalnih tržnicah, kjer je čistoča problem. Če se pojavi bolezen, je bolje, da poiščete zdravniško pomoč pri enem od zdravnikov na veleposlaništvu (tako francosko kot ameriško veleposlaništvo imata odlične zdravnike) ali na kliniki, ki jo vodi organizacija, kot je Institut Pasteur. Lokalne klinike in bolnišnice imajo lahko omejeno zalogo osnovnih potrebščin, kot so brizge, zdravila itd.