Slovenija ima najnižjo gostoto prebivalstva v Evropi, s 101 prebivalcem na kvadratni kilometer (262/sq mi) (v primerjavi s 402/km2 (1042/sq mi) na Nizozemskem in 195/km2 (505/sq mi) v Italiji). Gostota prebivalstva je najmanjša v notranjsko-kraški statistični regiji, največja pa v osrednjeslovenski statistični regiji.
Po popisu prebivalstva leta 2002 so Slovenci najštevilčnejša etnična skupina v Sloveniji (83 odstotkov), vendar njihov delež v celotnem prebivalstvu zaradi razmeroma nizke rodnosti vztrajno upada. Vsaj 13 % prebivalstva so leta 2002 sestavljali priseljenci iz drugih območij nekdanje Jugoslavije in njihovi potomci. Večinoma so se naselili v mestih in predmestjih. Madžarska in italijanska narodnostna manjšina sta zelo majhni, čeprav ju ščiti slovenska ustava. Avtohtona in geografsko razpršena romska etnična skupina ima edinstven položaj.
Slovenija ima zaradi nizke rodnosti in podaljševanja pričakovane življenjske dobe eno najbolj opaznih staranj prebivalstva v Evropi. Skoraj vsi Slovenci, starejši od 64 let, so upokojeni, pri čemer ni opaznih razlik po spolu. Delovno sposobno prebivalstvo se kljub priseljevanju zmanjšuje. Glasovanje leta 2011 je zavrnilo načrt za zvišanje upokojitvene starosti s sedanjih 57 let za ženske in 58 let za moške. Poleg tega še vedno obstaja precejšnja razlika v pričakovani življenjski dobi med spoloma. Celotna stopnja rodnosti (TFR) je bila leta 2014 predvidena za 1.33 rojenih otrok na žensko, kar je manj od nadomestitvene stopnje 2.1. Največ otrok imajo neporočene ženske (leta 2014 je bilo 58.3 odstotka vseh rojstev zunaj zakonske zveze). Leta 2014 je bila povprečna pričakovana življenjska doba 77.83 leta (moški 74.21 leta, ženske 81.69 leta).
Slovenija ima leta 22 stopnjo samomorov 100,000 na 2009 ljudi na leto, kar jo uvršča v sam vrh evropskih držav v tej kategoriji. Kljub temu je stopnja padla za približno 30 odstotkov med letoma 2000 in 2010. Obstajajo precejšnje razlike med področji in spoloma.
Vera
Pred drugo svetovno vojno se je približno 97 odstotkov prebivalstva opredeljevalo za katoličane (rimskega obreda), približno 2.5 odstotka za luterane in približno 0.5 odstotka za pripadnike drugih ver.
V predkomunistični Sloveniji je imelo katolicizem pomembno vlogo tako v družbenem kot političnem življenju. Po letu 1945 je narod doživel počasen, a vztrajen trend sekularizacije. Po desetletju verskega preganjanja je komunistična vlada vzpostavila politiko relativne strpnosti do cerkva. Katoliška cerkev je po letu 1990 povrnila nekaj svoje prejšnje moči, čeprav Slovenija ostaja pretežno sekularna država. Po popisu prebivalstva leta 2002 je katoličanov 57.8 odstotka prebivalstva. Leta 1991 je bilo 71.6 odstotka samooklicanih katoličanov, kar je vsako leto zmanjšanje za več kot 1 %. Latinski obred uporablja velika večina slovenskih katoličanov. Na območju Bele Kranjske živi manjše število grkokatoličanov.
Kljub zelo majhni populaciji protestantov (manj kot 1 % leta 2002) je protestantska dediščina zgodovinsko pomembna, saj je protestantska reformacija v 16. stoletju ustvarila slovenski knjižni jezik in književnost. Danes številna luteranska manjšina živi na skrajnem vzhodnem območju Prekmurja, kjer predstavlja približno petino prebivalstva in jo vodi škof s sedežem v Murski Soboti.
Majhna judovska skupnost je tradicionalno sobivala s tema dvema krščanskima verama. Kljub izgubam, ki jih je utrpel med holokavstom, ima judovstvo še vedno nekaj sto privržencev, večina jih živi v Ljubljani, kjer je edina delujoča sinagoga v državi.
Po popisu prebivalstva leta 2002 je islam druga najpogostejša veroizpoved, saj predstavlja približno 2.4 odstotka prebivalstva. Večina slovenskih muslimanov je iz Bosne in Hercegovine. Pravoslavno krščanstvo je tretja največja veroizpoved, saj predstavlja približno 2.2 odstotka prebivalstva, pri čemer večina privržencev pripada Srbski pravoslavni cerkvi, manjšina pa pripada makedonski in drugim pravoslavnim cerkvam.
Leta 2002 se je približno 10 % Slovencev izreklo za ateiste, 10 % jih ni izpovedovalo nobene veroizpovedi, približno 16 % pa se jih na vprašanje o svoji verski pripadnosti ni odločilo odgovoriti. Po anketi Eurobarometer 2010 32 % Slovencev »misli, da obstaja božanstvo«, 36 % »verjame, da obstaja nekakšen duh ali življenjska sila«, 26 % pa »ne verjame, da obstaja kakršen koli duh, bog«. , ali življenjska sila.«
Priseljevanje in izseljevanje
Okrog 12 % Slovencev je bilo rojenih v tujini: leta 2008 je v Sloveniji živelo več kot 100,000 državljanov držav nečlanic EU, kar je predstavljalo približno 5 % celotnega prebivalstva. Največji delež teh v tujini rojenih prebivalcev je imela Bosna in Hercegovina, sledile so ji Srbija, Makedonija, Hrvaška in Kosovo.
Od leta 1995 se število posameznikov, ki prihajajo v Slovenijo, postopoma povečuje, v zadnjih letih pa še hitreje. Slovenija se je pridružila EU leta 2004 in letno število priseljencev se je do leta 2006 več kot štirikratilo, nato pa se je do leta 2009 znova več kot podvojilo. Slovenija ima leta 2007 eno najhitreje naraščajočih neto selitvenih stopenj v Evropski uniji.
Kar zadeva emigracijo (zapuščanje domovine), so Slovenijo med letoma 1880 in 1918 (prva svetovna vojna) zapustili številni moški, ki so delali v rudarskih krajih v drugih državah. Zlasti ZDA so bile priljubljena destinacija za izseljence, saj je popis prebivalstva ZDA leta 1910 razkril, da je v ZDA »183,431 ljudi slovenskega maternega jezika«. Morda pa jih je bilo veliko več, saj so se mnogi izognili protislovanskim predsodkom in se »opredeljevali za Avstrijce«. Pred letom 1900 so priljubljene lokacije vključevale Minnesoto, Wisconsin in Michigan, pa tudi Omaho, Nebrasko, Joliet, Illinois, Cleveland, Ohio in podeželske regije Iowe. V Utah (Rudnik bakra Bingham), Kolorado (zlasti Pueblo) in Butte v Montani so prispeli po letu 1910. Te regije so sprva pritegnile veliko število samskih moških (ki so se pogosto vkrcali s slovenskimi družinami). Moški so nato poslali nazaj po svoje žene in družine, da se jim pridružijo, potem ko so našli zaposlitev in imeli dovolj denarja.