Norveška

Norveška se nahaja v severni Evropi na širokem polotoku, ki si ga deli s Švedsko. Na severu meji s Finsko in Rusijo. V regiji, veliki približno kot Nemčija in večji od Združenega kraljestva, živi 5 milijonov prebivalcev. Norveška je v glavnem zelo dolg narod; potovanje od najjužnejšega do najsevernejšega mesta se ujema z razdaljo med Hamburgom in Malago (in po veliko bolj razgibanem terenu). Norveška obala je tudi ena najdaljših na svetu; če so vključeni še otoki in fjordi, naj bi bila obala dolga od 50,000 do 100,000 kilometrov. Če vključimo fjorde in otoke, ima samo okrožje Nordland daljšo obalo kot celotno Združeno kraljestvo.

Norveška je znana po dih jemajočih in raznolikih pokrajinah. Znani fjordi so dolgi, ozki oceanski zalivi, ki jih na vsaki strani obrobljajo visoke gore, kjer morje prodira globoko v notranjost. Neskončna norveška obala je tudi dom številnim otokom vseh velikosti – ob norveški obali je več kot 200,000 priznanih otokov (prekaša jih le Grčija). Zaradi številnih otokov in škrb, ki ščitijo obalo pred nevihtnim Atlantikom, lahko Hurtigruten in druge ladje dlje časa križarijo po mirnem morju. To območje zaščitenih (notranjih) vodnih poti (fjordov, zalivov in ožin) obsega približno 100,000 km2.

Norveška ima okoli 450,000 jezer; tudi znotraj mesta Oslo je nekaj sto jezer. Norveška ima nekaj najglobljih jezer v Evropi. Ker je velika večina države (približno 95 odstotkov) kamnita divjina in gozdovi, ima Norveška več ogromnih, popolnoma nenaseljenih regij, od katerih so mnoge označene kot nacionalni parki. Zunaj nacionalnih parkov je večina države v glavnem nedotaknjena narava; pravzaprav ni potrebe po obisku nacionalnega parka, da bi uživali v divjini in čudovitih razgledih. Ceste in železnice ter redni trajekti omogočajo udoben dostop do dih jemajočih razgledov. Ob neskončnih norveških obalah je nekaj peščenih plaž; namesto tega je obala običajno skalnata, z visokimi pečinami ali nežno poliranimi granitnimi ploščami.

Najvišji vrh na Norveškem je Galdhpiggen (2,469 m/8,100 ft) v območju Jotunheimen, ki se nahaja na pol poti med Oslom in Trondheimom, a oddaljeno od obale. Na skrajnem severu (Finnmark) so precej ravna odprta območja. Norveška je dom številnih najvišjih slapov na svetu, zlasti v zahodnih fjordih in gorskih verigah. Medtem ko je po vsej Norveški mogoče najti gore, je več pomembnih gorskih verig značilnih za glavne regije države. Gorska linija sever-jug (zlasti Hardangervidda in Jotunheimen) je pomembna ovira, ki ločuje zahodno Norveško od vzhodne Norveške. Podobno Dovrefjell deli Srednjo Norveško (Trndelag) od Vzhodne Norveške. Na Norveškem je tudi skoraj nenaseljeno otočje Svalbard, ki leži oddaljeno od celine na severni ledeni polici.

Voda je tista stvar, ki najbolje opredeljuje Norveško, zahvaljujoč njeni dolgi skalnati obali, fjordom, številnim jezerom, visokimi slapovi in ​​čudovitimi rekami.

Upravno je Norveška razdeljena na okrožja, ki so nadalje razdeljena na vzhodno, južno, zahodno, srednjo (Trndelag) in severno regijo. Za norveško pokrajino so lahko značilna tudi območja, ki segajo čez te upravne meje.

Južne in zahodne regije Norveške imajo zaradi bližine atlantskih nevihtnih front več padavin in imajo toplejše zime kot vzhodni in skrajni severni deli. Skupna količina dežja in snega je nižja na območjih vzhodno od obalnih gora kot na območjih na zahodu. Poletja v nižinah okoli Osla so prijetna in sončna, zime pa mrzle in snežene.

Zaradi velike zemljepisne širine Norveške se dnevne ure močno razlikujejo od sezone do sezone. Od konca maja do konca julija sonce nikoli popolnoma ne zaide pod obzorje v regijah severno od polarnega kroga (zato je Norveška dobila vzdevek »Dežela polnočnega sonca«), medtem ko ima preostali del države do 20 ur dnevne svetlobe vsak dan. . Od konca novembra do konca januarja pa se sonce nikoli ne dvigne nad obzorjem na severu in dnevne svetlobe so zelo omejene v preostalem delu države.

Obalno podnebje na Norveškem je nenavadno blago v primerjavi z regijami na primerljivih zemljepisnih širinah drugod po svetu, saj zalivski tok pozimi teče naravnost proti severnim delom atlantske obale in nenehno segreva regijo. Temperaturne anomalije, opažene ob obali, so nenavadne, saj Rst in Vry nista doživela meteorološke zime, medtem ko sta severno od polarnega kroga. Kljub splošnemu prepričanju ima zalivski tok ta vpliv izključno na severne regije Norveške, ne na jug. Če ne bi bilo zalivskega toka, bi bila norveška severna obala popolnoma prekrita z ledom. Zaradi tega skandinavske gore preprečujejo, da bi celinski vetrovi dosegli obalo, kar povzroča izjemno mrzla poletja na atlantski Norveški. Oslo ima celinsko podnebje, primerljivo s švedskim. Podnebje gorskih verig je subarktično in tundra. Padavine so izjemno močne tudi v krajih, ki so izpostavljeni Atlantiku, kot je Bergen. Oslo pa je suh zaradi lege v dežni senci. Skjk v okrožju Oppland je prav tako v deževni senci in je ena najbolj suhih lokacij v državi, z 278 milimetri (10.9 palca) padavin vsako leto. Finnmarksvidda, kot tudi notranje doline Troms in Nordland, vsako leto dobijo manj kot 300 milimetrov (12 palcev) dežja. S 190 mm dežja na leto je Longyearbyen najbolj suha lokacija na Norveškem (7.5 palca).

Toplo poletno vlažno celinsko podnebje (Köppen Dfb) prevladuje na območjih jugovzhodne Norveške, vključno z deli Mjse, medtem ko oceansko podnebje prevladuje na južni in zahodni obali (Cfb). Subarktično podnebje (Dfc) prevladuje dlje v notranjosti (jugovzhodna in severna Norveška), zlasti v regijah pod deževno senco Skandinavskih gora. Zaradi učinka dežne sence nekatere notranje doline Opplanda vsako leto dobijo tako malo padavin, da izpolnjujejo merila za suho poletno subarktično podnebje (Dsc). Nenavadno subpolarno oceansko podnebje je mogoče najti na višjih legah vzdolž obal južne in zahodne Norveške (Cfc). To podnebje prevladuje tudi na severu Norveške, čeprav na nižjih legah, vse do morske gladine. Majhen del najsevernejše obale Norveške ima tundra/alpsko/polarno podnebje (ET). Norveška je pokrita z gorami in visokimi planotami, od katerih ima veliko tundra/alpsko/polarno podnebje (ET).

Skupno število vrst vključuje 16,000 vrst žuželk (verjetno še 4,000 vrst, ki jih je treba še opisati), 20,000 vrst alg, 1,800 vrst lišajev, 1,050 vrst mahov, 2,800 vrst vaskularnih rastlin, do 7,000 vrst gliv, 450 vrst. vrst ptic (na Norveškem gnezdi 250 vrst), 90 vrst sesalcev, 45 sladkovodnih vrst rib, 150 slanovodnih vrst rib, 1,000 vrst lignjev in 1,000 lignjev. Znanost je opisala približno 40,000 teh vrst. Na rdečem seznamu 2010 je 4,599 vrst.

Sedemnajst vrst je vključenih predvsem zato, ker so ogrožene v svetovnem merilu, kot je evropski bober, čeprav populacija na Norveškem ne velja za ogroženo. Obstaja 3,682 ogroženih in skoraj ogroženih vrst, vključno s 418 vrstami gliv, od katerih so mnoge tesno povezane z nekaj preživelimi zaplatami starih gozdov, 36 vrstami ptic in 16 vrstami sesalcev. Leta 2010 je bilo 2,398 vrst razvrščenih kot ogrožene ali ranljive, od tega 1250 kot ranljivih (VU), 871 kot ogroženih (EN) in 276 kot kritično ogroženih (CR), vključno s sivim volkom, arktično lisico (zdrava populacija). na Svalbardu) in bazenska žaba.

Kit sperme je največji plenilec v norveških morjih, morski pes orjak pa največja riba. Polarni medved je največji plenilec na kopnem, medtem ko je rjavi medved največji plenilec na norveški celini. Los je največji kopenski sesalec na celini (ameriško angleško: moose). Na Norveškem je los znan po svoji velikosti in moči, zato ga pogosto imenujejo skogens konge ali »kralj gozda«.

Po vsej Norveški so osupljive in dramatične pokrajine in tereni. Zahodna obala južne Norveške in severna obala Norveške imata nekaj vizualno najbolj osupljivih obalnih pokrajin na svetu. Norveške fjorde je National Geographic razglasil za najboljšo turistično destinacijo na svetu. Norveška se je uvrstila na deseto mesto v indeksu okoljske uspešnosti leta 2014, ki temelji na okoljski uspešnosti politik države.

Po vsej Norveški so osupljive in dramatične pokrajine in tereni. Zahodna obala južne Norveške in severna obala Norveške imata nekaj vizualno najbolj osupljivih obalnih pokrajin na svetu. Norveške fjorde je National Geographic razglasil za najboljšo turistično destinacijo na svetu. Norveška se je uvrstila na deseto mesto v indeksu okoljske uspešnosti leta 2014, ki temelji na okoljski uspešnosti politik države.

Oktobra 2013 je Norveška imela 5,096,300 prebivalcev. Norvežani so severnogermanska etnična skupina. Norveška je od konca dvajsetega stoletja pritegnila številne priseljence iz južne in srednje Evrope, Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije. Vse te skupine govorijo različne jezike in prihajajo iz različnih kultur in ver.

Po vladni raziskavi iz leta 2012 je imelo 86 odstotkov celotnega prebivalstva vsaj enega starša, ki je bil rojen na Norveškem. Več kot 710,000 ljudi (14 odstotkov) je priseljencev in njihovih potomcev, od tega 117,000 otrok, rojenih na Norveškem priseljencem.

Po podatkih norveške vlade je bilo leta 14 2013 odstotkov norveškega prebivalstva priseljencev ali otrok dveh tujih staršev. Približno 6 % priseljenskega prebivalstva je iz EU, Severne Amerike in Avstralije, medtem ko jih je 8.1 odstotka iz Azije, Afrike, in Latinska Amerika.

Leta 2012 je imelo 407,262 od skupno 660,000 ljudi s priseljenskim ozadjem norveško državljanstvo (62.2 odstotka).

Priseljenci so se naselili v vseh občinah na Norveškem. Leta 2012 sta bili mesti ali občini z največjim deležem priseljencev Oslo (32 %) in Drammen (31 %). (27 odstotkov). V Stavangerju je bil delež 16 %. Po poročanju Reutersa je Oslo zaradi naraščajočega priseljevanja »najhitreje rastoče mesto v Evropi«. Priseljevanje je v zadnjih letih predstavljalo večino povečanja prebivalstva Norveške. Leta 2011 je bilo 16 % novorojenčkov priseljenskega izvora.

Samiji so avtohtoni na skrajnem severu in so v zgodovini živeli po vsej osrednji in severni Norveški in Švedski, pa tudi na severu Finske in ruskem polotoku Kola. Kvenci so še ena narodna manjšina, potomci finsko govorečih ljudi, ki so se preselili na severno Norveško od 18. do 20. stoletja. Norveška vlada je poskušala integrirati Samije in Kvene od devetnajstega stoletja do sedemdesetih let 1970. stoletja in jih prisilila, da so sprejeli večinski jezik, kulturo in vero. Številne družine samskega ali kvenskega izvora se danes opredeljujejo kot etnični Norvežani zaradi tega procesa »norvežizacije«.

Večina Norvežanov je krščenih kot člani Norveške cerkve, uradne državne cerkve. Ustava še vedno določa, da je vladajoči kralj luteran, ideali države pa morajo temeljiti na njeni krščanski in humanistični zgodovini. Mnogi ljudje ostanejo v cerkvi, da so člani skupnosti in sodelujejo pri obredih, kot so krst, birma, poroka in pokop. Leta 2015 je približno 74.3 odstotka Norvežanov pripadalo Norveški Cerkvi. Leta 2014 je bilo krščenih približno 59.3 odstotka vseh dojenčkov, cerkveno birmljenih pa približno 62.9 odstotka vseh 15-letnikov.

Po raziskavah, opravljenih v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je med 1990 odstotka in 4.7 odstotka Norvežanov tedensko obiskovalo cerkev. Ta številka je padla na približno 5.3 %.

Leta 2010 je bilo 10 % prebivalstva versko nepovezanih, nadaljnjih 9 % pa je pripadalo verskim skupinam, ki niso norveška Cerkev. Po uradnih podatkih iz leta 2009 je drugih krščanskih veroizpovedi okoli 4.9 odstotka prebivalstva, največ pripadnikov pa ima Rimskokatoliška cerkev (83,000). Oktobra 2012 je članek v norveškem dnevniku Aftenposten povedal, da je na Norveškem približno 115,234 registriranih rimokatoličanov; pisec je verjel, da bi lahko skupno število posameznikov z rimskokatoliško dediščino znašalo 170,000–200,000 ali več.

Binkoštniki (39,600), evangeličansko-luteranska svobodna cerkev Norveške (19,600), metodisti (11,000), baptisti (9,900), vzhodni pravoslavci (9,900), krščanska cerkev Brunstad (6,800), adventisti sedmega dne (5,100), Asirci in Kaldejci, in drugi so med drugimi. Švedska, finska in islandska luteranska cerkev na Norveškem imajo skupaj približno 27,500 članov. Druge krščanske skupine predstavljajo manj kot 1% vseh, s 4,000 člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in 12,000 člani Jehovovih prič.

Islam je največja nekrščanska religija, leta 132,135 je imela 2014 registriranih članov in verjetno manj kot 200,000 skupaj. Večinoma ga izvajajo somalski, arabski, bošnjaški, albanski in turški priseljenci ter Norvežani pakistanskega porekla.

Druge vere predstavljajo manj kot 1 % skupnega števila, pri čemer judovstvo predstavlja 819 privržencev. Hinduizem so na Norveško prinesli indijski priseljenci in zdaj šteje nekaj več kot 5,900 privržencev ali 1 % neluteranskih Norvežanov. Sikhizem ima okoli 3,000 privržencev, večina jih živi v Oslu, ki ima dve gurdvari. Sikhi so na Norveško prvič prispeli v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nemiri v Pandžabu po operaciji Modra zvezda, kot tudi nemiri proti Sikhom v Indiji po umoru Indire Gandhi, so povzročili povečanje števila beguncev Sikhov, ki bežijo na Norveško. Drammen ima tudi precejšnjo skupnost Sikhov; največja gurdvara v severni Evropi je bila zgrajena v Lieru. Obstaja enajst budističnih organizacij, ki so združene v organizacijo Buddhistforbundet, z malo več kot 1970 člani, kar predstavlja 14,000 odstotka prebivalstva. Vera Baha'i ima malo več kot 0.2 privržencev. Sekularno Norveško humanistično združenje ima približno 1,000 odstotka (1.7) norveškega prebivalstva.

Pravoslavno krščanstvo je bilo najhitreje rastoča vera na Norveškem od leta 2006 do 2011, članstvo se je povečalo za 80 %; kljub temu je njen delež v celotnem prebivalstvu ostal skromen, 0.2 odstotka. Povezan je z množičnim priseljevanjem iz Eritreje in Etiopije, pa tudi, v manjši meri, srednje- in vzhodnoevropskih ter bližnjevzhodnih držav. Rimskokatoliška cerkev (78.7 odstotka), hinduizem (59.6 odstotka), islam (48.1 odstotka) in budizem so bili med najhitreje rastočimi verami (46.7 odstotka).

Starodavni Norvežani so tako kot ljudstva sosednjih skandinavskih narodov prakticirali vrsto domačega germanskega poganstva, znanega kot nordijsko poganstvo. Ko je bila Norveška proti koncu 11. stoletja pokristjanjena, so bili tradicionalna nordijska vera in običaji prepovedani. Prvotno norveško vero in prepričanja je še vedno mogoče najti v imenih, referenčnih imenih mest in regij, dnevih v tednu in drugih vidikih dnevnega jezika. Sodobna radovednost na starodavne načine je povzročila oživitev poganskih verskih obredov, znanih kot satru. Norveški Satrufelleskapet Bifrost je bil ustanovljen leta 1996 in ima leta 300 približno 2011 članov. Norveška vlada je priznala Foreningen Forn Sed, ki je bil ustanovljen leta 1999.

Manjšina Sami je izvajala šamanizem do 18. stoletja, ko se je večina spreobrnila v krščanstvo pod vplivom dansko-norveških luteranskih misijonarjev. Nekateri so se držali vere svojih prednikov. Danes se znova povečuje zanimanje za tradicionalni način življenja Samijev, kar je povzročilo ponovno rojstvo Noaidevuohte. Nekateri norveški in samijski zvezdniki naj bi iskali nasvet pri šamanih.

Glede na anketo Eurobarometer iz leta 2010 je 22 % Norvežanov izjavilo, da »mislijo, da obstaja božanstvo«. Gustafsson in Pettersson (2002) sta tri leta prej ugotovila, da 72 odstotkov Norvežanov ne verjame v »osebnega boga«.

Ni standardne govorjene norveščine (norsk) - tudi v javnem oddajanju se uporabljajo različna narečja. Bokml in nynorsk sta dva tradicionalna načina pisanja. Oboje se poučuje v šolah na Norveškem. Obe različici sta tesno povezani in medsebojno razumljivi z drugimi skandinavskimi jeziki, danščino in švedščino. Bokml je daleč najbolj priljubljen v večini države, medtem ko je nynorsk bolj razširjen na zahodu Norveške.

Sami je manjšinski jezik s formalnim priznanjem v nekaterih severnih območjih. Obstajajo prometni znaki in druge javne informacije v norveščini in samiju. Imena krajev v norveščini in samiju se lahko razlikujejo; zemljevidi običajno uporabljajo norveško ime. Sami je tesno povezan s finščino, ne pa z indoevropskimi jeziki, kot sta norveščina ali angleščina (je pa kar nekaj izposojenk).

Skoraj vsi Norvežani govorijo angleško, zato ne bi smeli imeti težav pri premikanju. 91 odstotkov prebivalstva govori angleško, zaradi česar je Norveška ena najbolj angleško obvladanih držav, kjer angleščina ni uradni jezik. Veliko posameznikov se uči tudi francoščine, nemščine in/ali španščine.

Tuji filmi in televizijske oddaje se pogosto predvajajo s podnapisi v njihovem maternem jeziku. V norveščino so sinhronizirane samo otroške oddaje.

Pokritost z mobilno telefonijo je povsod prisotna v metropolitanskih območjih in običajno odlična na podeželskih območjih Norveške, vendar so lahko nekatere podeželske dolinske regije občasno premalo pokrite.

Tudi v najbolj oddaljenih planinskih kočah, če so s posadko, praviloma lahko pošljete razglednico.

Internet

Ker je večina norveških domov na nek način povezanih z internetom (običajno prek širokopasovne povezave), je spletne kavarne zaradi omejenega trga težko najti zunaj velikih mest. Večina splošnih knjižnic ponuja javnosti brezplačen dostop do interneta, vendar z omejenim številom računalnikov in delovnim časom.

Če imate prenosni računalnik z brezžično povezavo, boste cone brezžičnega interneta odkrili skoraj povsod (bencinske črpalke, mestna središča, kavarne, nakupovalni centri, hoteli ipd.). Vendar bodite pripravljeni plačati za to. Precej neobičajno je, da imajo hoteli gostom na voljo terminal. Približno 60 % kampov ponuja Wi-Fi internet, če pa vam je to pomembno, se pred nakupom mesta za kampiranje pozanimajte.

Telenor (nacionalni telekomunikacijski operater) ponuja predplačniške kartice SIM za 49 NOK, ki omogočajo hiter dostop do interneta 4G z dnevno omejitvijo 10 NOK. Razen če kupite dodaten paket podatkov (dodatnih 49 NOK / 500 MB), se hitrost zmanjša po 500 MB v mesecu. Ta kartica SIM stane 199 NOK v trgovinah Telenor (vključno s tisto na letališču), vendar je na voljo za 49 NOK v trgovinah z mešanim blagom. Za spletno aktivacijo je potrebna norveška osebna izkaznica, vendar jo lahko v Telenor trgovinah za tujce opravijo hitro in brezplačno ob predložitvi potnega lista. (Cene veljajo od maja 2014)

Telenor (nacionalni telekomunikacijski operater) od avgusta 2011 ponuja predplačniške brezžične 3G internetne ključke za osebne računalnike (700 NOK, približno 100 €). Za ključek je potrebna vstopnina v višini 150 NOK, ki je opremljena z dobroimetjem v višini 50 NOK in 300 MB podatkov, ki jih je treba uporabiti v štirih dneh. Nato je potrebnih še 150 NOK za nakup 15 dni neomejenega dostopa do interneta. Hitrosti 3G so precej uporabne in če storitev 3G ni na voljo, ključek samodejno preklopi na 2G. (ni tako zabavno). Seveda se lahko vse cene in pogoji kadar koli spremenijo. Na letališču Oslo je trgovina z mobilnimi telefoni (na kopnem), ki ponuja telefonsko opremo.

Obstajajo alternativni prevozniki; NetCom (del skupine TeliaSonera) ima nekoliko manjšo pokritost kot Telenor, a nižje stroške; NOK150 vam zagotovi samo podatkovno kartico SIM z 1 GB podatkov pri hitrosti 4G za en teden, NOK29 vam zagotovi 500 MB za dan, NOK200 vam zagotovi 2 GB/2 tedna in NOK300 vam zagotovi 4 GB/mesec. Paketi za glas vključujejo 1 GB + pogovor/besedilo za 199 NOK, 3 GB + pogovor/besedilo za 299 NOK in 6 GB + pogovor/besedilo za 399 NOK.

Norvežani imajo drugi najvišji BDP na prebivalca v Evropi (za Luksemburgom) in šesti najvišji BDP (PPP) na prebivalca na svetu. Norveška je zdaj druga najbogatejša država na svetu v smislu denarne vrednosti, saj ima največjo rezervo kapitala na prebivalca med vsemi državami. Glede na CIA World Factbook je Norveška neto tuji upnik dolga. Norveška je bila šest let zapored (2001–2006) prva na svetu po indeksu človekovega razvoja (HDI) UNDP, v letih 2009–2015 pa se je znova vrnila na prvo mesto. Norveška ima enega najboljših življenjskih standardov na svetu. Norveška je na lestvici Failed States Index revije Foreign Policy za leto 2009 uvrščena na zadnje mesto, čeprav je najbolj dobro delujoča in stabilna država na svetu. Norveška je po podatkih OECD uvrščena na četrto mesto po prilagojenem indeksu boljšega življenja za leto 2013 in na tretjem mestu po medgeneracijski elastičnosti zaslužka.

Norveško gospodarstvo je primer mešanega gospodarstva, uspešne kapitalistične države blaginje in socialne demokracije z mešanico dejavnosti prostega trga in pomembnega vladnega lastništva v pomembnih panogah. Na Norveškem je javno zdravstvo brezplačno (po letni pristojbini v višini približno 230 USD za starejše od 16 let), starši pa uživajo 46 tednov plačanega starševskega dopusta. Proizvodnja nafte pomembno prispeva k prihodkom države od naravnih virov. Norveška ima trenutno razmeroma nizko stopnjo brezposelnosti, ki znaša 2.6 odstotka. 69 odstotkov starih od 15 do 74 let je zaposlenih. Ljudje v delovni sili so zaposleni ali iščejo zaposlitev. Invalidsko pokojnino prejema 9.5 odstotka prebivalcev, starih od 18 do 66 let, država pa zaposluje 30 odstotkov delovne sile, največ v OECD. Norveška ima nekaj največjih urnih stopenj proizvodnje in povprečnih urnih zaslužkov na svetu.

Zaradi egalitarnih idealov norveške kulture je razlika v plačilu med najslabše plačanim delavcem in izvršnim direktorjem večine podjetij precej manjša kot v podobnih zahodnih državah. To dokazuje tudi nizek Ginijev koeficient Norveške.

Država ima v lasti pomemben del pomembnih gospodarskih sektorjev, vključno s strateško naftno industrijo (Statoil), proizvodnjo hidroelektrične energije (Statkraft), proizvodnjo aluminija (Norsk Hydro), največjo norveško banko (DNB) in ponudnikom telekomunikacij (Telenor). Vlada prek teh velikih korporacij nadzoruje približno 30 % tečajev delnic na borzi v Oslu. Če prištejemo še neborzirane posle, ima država še večji lastniški delež (predvsem iz neposrednega lastništva naftnih licenc). Norveška je pomembna pomorska država in se ponaša s šesto največjo komercialno floto na svetu s 1,412 trgovskimi ladjami v lasti Norvežanov.

Norvežani so na referendumih leta 1972 in 1994 zavrnili poskuse vstopa v Evropsko unijo. (EU). Norveška, skupaj z Islandijo in Liechtensteinom, kljub temu sodeluje na enotnem trgu Evropske unije prek sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Pogodba EGP med Evropsko unijo in državami Efte, ki je bila prevedena v norveško zakonodajo prek »ES-loven«, opisuje postopke za sprejemanje predpisov Evropske unije na Norveškem in v drugih državah Efte. Norveška je v večini industrij močno integrirana članica notranjega trga EU. Kmetijstvo, nafta in ribe so le nekatere izmed panog, ki jih Pogodba EGP ne zajema v celoti. Norveška je ratificirala tudi schengenski sporazum in številne druge medvladne sporazume med državami članicami EU.

Narod je blagoslovljen z obilnimi naravnimi viri, kot so nafta, vodna energija, ribe, gozdovi in ​​minerali. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile odkrite velike količine nafte in zemeljskega plina, kar je povzročilo gospodarski razcvet. Norveška ima enega najboljših življenjskih standardov na svetu, delno zahvaljujoč ogromni količini naravnih virov glede na število prebivalstva. Naftni sektor je leta 1960 prispeval 28 odstotkov državnega prihodka.

Norveška je bila prva država, ki je prepovedala sekanje dreves (krčenje gozdov), da bi preprečila izumrtje deževnih gozdov. Leta 2014 je država skupaj z Združenim kraljestvom in Nemčijo objavila svojo namero na podnebnem vrhu Združenih narodov. Les, soja, palmovo olje in govedo so pogosto povezani z degradacijo gozdov. Norveška mora zdaj najti alternativne načine za oskrbo s tem vitalnim blagom brez negativnega vpliva na okolje.

viri

Zaslužki od izvoza nafte in plina so narasli na skoraj 50 % celotnega izvoza in predstavljajo več kot 20 % BDP. Norveška je peta največja izvoznica nafte in tretja največja izvoznica plina na svetu, čeprav ni članica OPEC. Norveška vlada je leta 1995 ustanovila državni premoženjski sklad (»Government Pension Finance — Global«) za njegovo financiranje z uporabo zaslužka od nafte, vključno z davki, dividendami, prihodki od prodaje in licenčninami. To je bilo zasnovano za zmanjšanje pregrevanja gospodarstva, ki ga povzročajo dobički od nafte, za zmanjšanje negotovosti, ki jo povzroča nestanovitnost cen nafte, in za ustvarjanje ublažitve za nadomestilo izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva.

Vlada nadzoruje svoje naftne vire prek mešanice državnega lastništva v večjih operaterjih naftnih polj (s približno 62-odstotnim lastništvom v Statoilu leta 2007) in Petoro, ki je v celoti v državni lasti, katerega tržna vrednost je skoraj dvakrat višja od Statoila, pa tudi SDFI. Končno vlada ureja izdajanje dovoljenj za raziskovanje polja in proizvodnjo. Zunaj Norveške sklad vlaga v uveljavljene finančne trge. Smernice za pripravo proračuna (Handlingsregeln) navajajo, da se vsako leto ne sme porabiti več kot 4 % denarja (predvideva se, da je običajen donos iz sklada).

Sredstva državnega pokojninskega sklada so bila avgusta 884 ocenjena na približno 173,000 milijard ameriških dolarjev (kar ustreza 2014 ameriških dolarjev na prebivalca) ali skoraj 174 odstotkov trenutnega norveškega BDP. Je največji državni premoženjski sklad na svetu. Sklad ima v lasti približno 1.3 odstotka vseh delnic, ki kotirajo na borzi v Evropi, in več kot odstotek vseh delnic, s katerimi se javno trguje po vsem svetu. Norveška centralna banka ima pisarne v Londonu, New Yorku in Šanghaju. Smernice, sprejete leta 2007, omogočajo, da sklad do 60 % kapitala vloži v delnice (prejšnja omejitev 40 %), preostanek pa je namenjen obveznicam in nepremičninam. Ko je delniški trg septembra 2008 strmo padel, je sklad lahko kupil dodatne delnice po ugodnih cenah. Posledično so bile do novembra 2009 izgube, ki jih je povzročila nestanovitnost trga, povrnjene.

Druge države z gospodarstvom, ki temelji na virih, kot je Rusija, poskušajo posnemati Norveško z ustvarjanjem primerljivih skladov. Naložbene odločitve norveškega sklada vodijo etični standardi; na primer, skladu ni dovoljeno vlagati v podjetja, ki proizvajajo komponente za jedrsko orožje. Svetovna skupnost pozdravlja izjemno pregleden naložbeni sistem Norveške. Prihodnja velikost sklada je neločljivo povezana s ceno nafte in dogajanjem na mednarodnih finančnih trgih.

V IPO leta 2000 je vlada prodala eno tretjino državnega naftnega podjetja Statoil. Telenor, glavni ponudnik telekomunikacij, je naslednje leto kotiral na borzi v Oslu. Država ima tudi precejšen delež v največji norveški banki DnB NOR in letalski družbi SAS. Od leta 2000 je gospodarstvo hitro raslo, kar je zmanjšalo brezposelnost na raven, ki je ni bilo od zgodnjih osemdesetih (brezposelnost v letu 1980: 2007 odstotka). Svetovna finančna kriza je prizadela predvsem proizvodni sektor, čeprav je brezposelnost avgusta 1.3 ostala nizka, pri 2011 odstotka (3.3 posameznikov). V primerjavi z Norveško je imela Švedska zaradi recesije precej višjo dejansko in napovedano stopnjo brezposelnosti. Na tisoče večinoma mladih Švedov se je v teh letih preselilo na Norveško in iskalo zaposlitev, kar je bilo preprosto, saj so se trgi dela in sistemi socialne varnosti nordijskih držav prekrivali. Norveški BDP je v prvem četrtletju leta 86,000 prvič v zgodovini presegel švedskega, čeprav ima polovico manj prebivalstva.

Norveška ima znatne mineralne vire, njena proizvodnja mineralov pa je bila leta 2013 ocenjena na 1.5 milijarde USD (podatki norveškega geološkega zavoda). Najdragocenejši minerali so kalcijev karbonat (apnenec), gradbeni kamen, nefelinski sienit, olivin, železo, titan in nikelj.

Norveška je tudi druga največja svetovna izvoznica morske hrane (po vrednosti, za Kitajsko). Hidroelektrarne zagotavljajo približno 98–99 odstotkov električne energije na Norveškem, več kot katera koli druga država na planetu.

Naftna polja

Med letoma 1966 in 2013 so norveška podjetja razvila 5085 naftnih vrtin, od katerih je bila večina v Severnem morju. 3672 so utviklingsbrnner (normalna proizvodnja); 1413 so letebrnner (raziskovanje); in 1405 so bili ukinjeni (avsluttet).

Wisting Central – izračunana velikost leta 2013, 65–156 milijonov sodčkov nafte in 10 do 40 milijard kubičnih čevljev (0.28 do 1.13 milijarde kubičnih metrov) plina (utvinnbar). Ocenjuje se, da ima naftno polje Castberg (Castberg-feltet) 540 milijonov sodčkov nafte in 2 do 7 milijard kubičnih čevljev (57 do 198 milijonov kubičnih metrov) plina (utvinnbar). Barentsovo morje je dom obeh naftnih polj.

Prvi turisti, ki ne poznajo naroda, običajno načrtujejo potovanje od mesta do mesta na Norveškem. Čeprav ima Norveška veliko lepih mest, je glavna privlačnost države dežela sama, okolje, pokrajina in divjina, pa tudi različne zanimivosti, ki jih je ustvaril človek na podeželju, vključno s cestnimi projekti in kulturnimi dobrinami, kot so cerkve iz lesa. V nasprotju z mnogimi drugimi evropskimi narodi bi bilo treba počitnice na Norveškem po možnosti organizirati glede na vrsto pokrajine, ki si jo želite ogledati, in izbiro mest. Norveška je velika država z ogromnimi razdaljami in raznolikim terenom, zato obiskovalci ne smejo podcenjevati dolžine svojega potovanja.

Številke, čas in datumi

Vejica se na Norveškem uporablja kot decimalni ločilni simbol ali koren. Na primer, "12,000" pomeni 12 (tri decimalna mesta), ne 12 tisoč, medtem ko "12" ali "000" prav tako pomeni 12.000 tisoč.

Norvežani, tako kot mnogi drugi narodi, uporabljajo 12-urni sistem v govoru in 24-urni sistem v pisni obliki, tisku, napisih in urnikih. Norvežani ne uporabljajo izrazov pm/am, da bi označili, ali je zjutraj ali popoldne. V norveščini "pol desetih" ("halv ti") pomeni pol desetih; izogibajte se uporabi tega obrazca, ko govorite z nekom, ki ne govori dobro angleško.

Datume je mogoče skrajšati na različne načine, vendar je zaporedje vedno DAN-MESEC-LETO, zato je 12.7.08 ali 12.07.08 vedno 12. julij 2008 (120708 in 12/7-08 sta drugi priljubljeni, vendar napačni različici). Ponedeljek je začetni dan v tednu, nedelja pa zadnji. Delovni dnevi so v urniku pogosto označeni s številkami od 1 (pon) do 7 (sob) (ned). Norveški koledarji bodo vključevali tudi številke tednov od 1 do 53. Vozni redi za javni prevoz pogosto vključujejo akronim Dx67, ki pomeni "vsak dan, razen sobote in nedelje".

Na Norveškem se uporablja samo metrični sistem. Norveška milja ali 'mil' je enakovredna 10 kilometrom. Imperial ali US meritve se skorajda ne razumejo. Malo Norvežanov bo znalo pretvarjati med Celzijem (Centigrad) in Fahrenheitom, vremenske napovedi pa bodo v metričnih meritvah. Vendar ima veliko sodobnih mobilnih telefonov programe za pretvorbo, ki jih je mogoče uporabiti za spoznavanje metričnega sistema.

Na Norveškem ni pojma pritličje (ali »Erdgeschoss« v nemščini), zato se vhodna raven stavbe imenuje prvo nadstropje (»frste etasje« ali označeno z ničlo, 0), kot v ZDA. Ravni se nato seštejejo kot 1, 2, 3 in tako naprej.

Norveška je podpisnica schengenskega sporazuma.

Omejitve na mejah običajno niso potrebne med državami, ki so podpisale in izvajale pakt. To zajema večino Evropske unije in nekaj dodatnih držav. Pred vkrcanjem na tuja letala ali ladje se običajno preveri identiteta potnikov. Začasne mejne omejitve se včasih uporabljajo na kopenskih mejah. Vizum, izdan kateri koli članici Schengena, velja tudi v vseh drugih državah, ki so podpisale in izvajajo pogodbo.
Pred vkrcanjem na letalo ali čoln, ki vstopa na Norveško, je še vedno potreben identifikacijski pregled. Rusi, ki živijo 30 kilometrov od meje, lahko vstopijo na Norveško brez vizuma za največ 15 dni, če živijo v obmejni regiji vsaj tri leta in ne potujejo več kot 30 kilometrov od meje. Mejno potrdilo, ki velja za večkratne vstope, je treba predhodno pridobiti na norveškem veleposlaništvu v Murmansku.

Državljani Andore, Argentine, Avstralije, Brazilije, Bruneja, Kanade, Čila, Kostarike, Hrvaške, Salvadorja, Gvatemale, Hondurasa, Izraela, Japonske, Makedonije, Malezija, Mehika, Monako, Črna gora, Nova Zelandija, Nikaragva, Panama, Paragvaj, San Marino, Singapur, Južna Koreja, Združene države Amerike, Urugvaj, Vatikan, Venezuela in imetniki potnih listov Posebne upravne regije Hongkong ali Posebne upravne regije Macau lahko potujejo. Ta pravica do dela brez vizuma pa ne velja nujno za druge schengenske države.

Ne pozabite, da Norveška ni članica Evropske unije. To pomeni, da so lahko vsi obiskovalci Norveške, ne glede na državo izvora, podvrženi carinskim kontrolam na vstopnem pristanišču.

Državljani EU, EGP in Švice ter državljani držav nečlanic EU, ki nimajo vizuma (npr. Novozelandci in Avstralci), morajo preprosto pokazati potni list, veljaven za čas njihovega bivanja na Norveškem.

Druge države, ki potrebujejo vizum (na primer Južnoafričani), morajo imeti potni list, ki je veljaven vsaj tri mesece po njihovem bivanju na Norveškem, da jim lahko odobrijo schengenski vizum.

Oslo

Letališče Oslo, Gardermoen (IATA: OSL) je največje norveško letališče in glavno mednarodno vozlišče, ki se nahaja 60 kilometrov severno od Osla. Številne velike mednarodne in lokalne letalske družbe opravljajo storitve na letališču.

Letališče ponuja redne lete na približno 100 mednarodnih destinacij in 24 domačih destinacij. Obstajajo direktni leti iz Združenega kraljestva v Oslo Gardermoen iz:

Iz Irske:

Iz ZDA:

Najhitrejša pot med Avstralijo in Novo Zelandijo je skozi Bangkok, Doho ali Dubaj. Thai Airways in Norwegian Air Shuttle nudita direktne lete iz Osla v Bangkok. Qatar Airways in Emirates vsak dan letita iz Dohe in Dubaja s povezavami iz različnih azijskih in oceanskih krajev.

Sandefjord

Letališče Sandefjord, Torp (IATA: TRF) se nahaja 115 kilometrov južno od Osla, severno od Sandefjorda, in je ciljno letališče družbe Ryanair v Oslu. Ryanair zdaj ponuja še en let iz London Stansteda v Haugesund na norveški zahodni obali.

Letališče Sandefjord Torp ponuja redne lete na 14 evropskih destinacij in tri norveške destinacije.

Obstajajo neposredne storitve iz Združenega kraljestva do:

Iz Irske:

Moss

Letališče Moss, Rygge (IATA: RYG) se nahaja tik pred Mossom, približno 60 kilometrov južno od Osla. Letališče Moss Rygge ponuja redne lete v in iz približno 15 evropskih lokacij ter treh lokalnih destinacij.

Do letališča Moss, Rygge letijo naslednje letalske družbe:

Stavanger

Letališče Stavanger, Sola (IATA: SVG) opravlja redne lete v in iz Londona, Amsterdama, Kopenhagna, Frankfurta, Berlina, Pariza, Krakova, Madrida, Nice in drugih evropskih destinacij.

Obstajajo direktni leti iz Združenega kraljestva v:

Iz Združenih držav so direktni leti iz:

Bergen

Letališče Bergen, Flesland (IATA: BGO) služi večjim evropskim mestom, kot so London, Kopenhagen, Amsterdam, Berlin, Pariz, Stockholm, Praga, Varšava in druga.

Poleg zgoraj navedenih letališč so na voljo domači leti v Trondheim in Troms.

Obstajajo direktni leti iz Združenega kraljestva v:

Iz ZDA so sezonski direktni leti iz:

Trondheim

Letališče Trondheim, Vrnes (IATA: TRD) je dostopno z direktnimi leti iz številnih evropskih destinacij, vključno z Amsterdamom, Londonom in Kopenhagnom.

Norwegian Air Shuttle opravlja direktne lete iz Londona Gatwick v Združenem kraljestvu.

Tromsø

Norwegian Air Shuttle izvaja dvakrat tedensko direktne lete iz Londona Gatwick na letališče Troms (IATA: TOS). Nordavia Regional Airlines leti tudi med Tromsom in Murmanskom v Rusiji.

Vlaki vozijo od Švedske do Osla, Trondheima in Narvika z nadaljnjimi notranjimi povezavami.

Dnevni prevoz iz Stockholma in Göteborga v Oslo. Lokalne storitve so na voljo tudi iz Karlstada.

Storitev Nabotget iz Stersunda sovpada z enim dnevnim in enim nočnim prevozom iz Stockholma ter vlakom iz Sundsvalla za Trondheim.

Dva vlaka vsak dan vozita od Stockholma do Narvika prek Kirune. Oboje je za čez noč.

Eurolines, Swebus Express in Säfflebussen so glavne mednarodne avtobusne linije, ki vozijo v Oslo iz Švedske. Storitve v Göteborg in Kopenhagen so na voljo skoraj vsako uro. Tudi železniški prevoz do Stockholma je veliko pogostejši. Lavprisekspressen ponuja nizkocenovne avtobusne vozovnice med večjimi mesti na Norveškem, Danskem in Švedskem.

Minibus Kirkenes-Murmansk vozi trikrat na dan. Za rezervacije kontaktirajte Grenseland/Sovjetreiser (ja, še vedno se tako imenujejo!) v Kirkenesu.

Druge avtobusne poti povezujejo Švedsko z Bodom in Mo I Rano ter Dansko s Stavangerjem.

Cestni dostop je na voljo iz Švedske, Finske in Rusije. Evropska pot E6 poteka skozi Malmö, Helsingborg in Göteborg na Švedskem, preden prečka mejo pri Svinesundu na jugovzhodu Norveške, medtem ko E8 poteka skozi Turku, Vaaso in Oulu na Finskem, preden prečka mejo pri Kilpisjärviju. Na voljo je veliko poti in mejnih prehodov, vendar ne pozabite, da so razmere na cestah različne, avtocest je malo in omejitve hitrosti so nizke (običajno 80 km/h). Trajekti med Dansko in Kielom (Nemčija) sprejemajo tudi avtomobile in so priročen način, da preskočite dolge etape prevoza.

Iz Belgije

DFDS ima tovorno progo od Genta do Brevika z minimalno potniško zmogljivostjo, ki jo večinoma uporabljajo vozniki tovornjakov. Enkrat ali dvakrat na teden so odhodi. Treba je opozoriti, da lahko čoln prispe sredi noči v Brevik.

Iz Nemčije

Color Line nudi dnevno ladijski prevoz od Kiela do Osla. Ladja odpluje iz Kiela ob 13 in prispe v Oslo naslednji dan ob 30. Trajektno pristanišče v Kielu se nahaja na Norwegenkai, tik nad mostom glavne železniške postaje v Kielu (upoštevajte, da je most lahko občasno zaprt za pešce zaradi ladijskega prometa). Končna postaja ob zaključku potovanja v Oslu se nahaja v Hjortneskai, ki je zahodno od mesta. Od letališča do središča mesta vozi avtobus, ki odpelje kmalu po izkrcanju potnikov.

Z Danske

Več podjetij deluje od različnih danskih pristanišč (Frederikshavn, Hirtshals in Kopenhagen) do različnih norveških pristanišč (Oslo, Larvik, Kristiansand, Stavanger, Bergen).

Iz Anglije

Iz Norveške v Združeno kraljestvo ni več trajektnih linij, vendar je znano, da DFDS Seaways sprejema ljudi na svojo tovorno storitev od Imminghama do Brevika.

Thompson Iz Harwicha ladje za križarjenje obiščejo Flm, Bergen, Molde, Hammerfest, Nordkapp, Troms, Lofotske otoke, Geiranger in Lesund na Norveškem. Križarjenje lahko traja od 5 dni do 2 tednov. Za plovbo od Harwicha do južne Norveške traja 1.5 dni. Na krovu križarke so številne restavracije, bari, igralnice, gledališča in odrske predstave, ki vas bodo zabavale med potovanjem. Kabine so na voljo v različnih razredih, od skupnih sob do enoposteljnih, dvoposteljnih in luksuznih apartmajev.

Iz Shetlanda, Ferskih otokov in Islandije

Smyril Line je včasih zagotavljal tedensko storitev do Bergna. Ta storitev je trenutno na voljo le med Dansko, Šetlandskimi otoki, Ferskimi otoki in Islandijo.

Ker je Norveška velika država z nekaj zahtevnim terenom, je potovanje naokoli drago in dolgotrajno, zlasti na severu. Zaradi zahtevnega terena na številnih območjih v državi je navigacija osredotočena na krajinske značilnosti, kot so doline, jezera, fjordi in otoki, ne pa na mesta. Norveška je v primerjavi s celinsko Evropo redko poseljena; turisti ne bi smeli pričakovati, da bo vsako ime na zemljevidu povezano z rednim javnim prevozom ali da bo nudilo komercialne storitve, kot so taksiji, kavarne in moteli - morda sploh ne gre za mesto ali naselje. Imeti svoj avto je najboljši način za raziskovanje norveške narave in podeželja. Tako se lahko ustavite kjerkoli želite, uživate v pokrajini in raziskujete manjše ceste.

Zaradi skalnate norveške obale so ceste in železnice počasne, zato so domači leti izjemno priljubljeni. SAS, Norwegian in Widere so trije največji operaterji.

Potovanje z letalom je najprimernejši način za potovanje iz mesta v mesto, zlasti na severu Norveške, kjer so mesta redka. Žal so lahko tudi v teh krajih stroški vstopnic najdražji. Letala, ki povezujejo majhna letališča, so majhna, s številnimi vmesnimi postanki med potovanjem za vkrcanje in izkrcanje potnikov.

Leti na južni Norveški so cenejši kot na severni Norveški in kljub boljšim cestam in železnici je let običajno hitrejši kot vožnja z vlakom ali avtobusom. Ni pa letalskih povezav, ki bi povezovale mesta v krogu 200 kilometrov od Osla; namesto tega uporabite vlak ali avtobus.

Če želite obiskati številna manjša mesta na severu ali zahodu Norveške, je karta Explore Norway podjetja Widere dobra izbira (neomejeno potovanje z letalom za 14 dni poleti za manj kot polno ceno povratne vozovnice).

Vse železnice na Norveškem upravljajo Norveške državne železnice (NSB). Norveško železniško omrežje večinoma povezuje Oslo z drugimi večjimi mesti; na zahodni Norveški med Stavangerjem in Trondheimom ni železniških prog od severa proti jugu in nobene železniške proge ne potekajo od severa do juga v severni Norveški severno od Boda. Te glavne poti obratujejo večkrat na dan:

Vlaki so običajno čisti in prijetni.

Za poceni potovanje z železnico po Norveški si priskrbite vozovnico Norwegian Rail Pass ali enakovredno vozovnico InterRail One Country Pass. Če je vaš načrt nastavljen in nimate preveč lokacij, bo nakup vozovnic Minipris prek spleta morda cenejši. Enosmerne vozovnice lahko kupite že za 199 NOK, če jih kupite vnaprej. Pri spletnem nakupu vozovnic imate možnost, da vam jih dostavijo na postajo ali na vlak; slednje pomeni, da morate le vedeti številko svojega sedeža; vašo vozovnico bo imel upravnik vlaka. Njihovo spletno mesto včasih morda ne bo delovalo pravilno za obiskovalce iz držav, ki niso Norveška. V takem primeru se lahko obrnete na njihov klicni center, vendar ne pozabite pojasniti, da ste prvotno preizkusili spletno mesto. Telefonske rezervacije običajno zaračunajo 50 NOK za vsako kupljeno železniško vozovnico. NSB ponuja telefonsko aplikacijo za nakup vstopnic, vendar od leta 2016 zahteva norveško mobilno telefonsko številko.

Rezervacije sedežev so obvezne za vlake na dolge razdalje in nočne vlake, čeprav se na splošno lahko opravijo v kratkem času, npr. na železniški postaji, saj so vlaki redko popolnoma zasedeni. Vlaki so običajno najbolj obremenjeni na začetku in koncu vikenda, to je ob petkih in nedeljah zvečer. Vlaki so običajno zelo gneči tik pred in med velikimi prazniki, kot so božič/novo leto in velika noč. Če boste za te dni poskušali kupiti pozneje, boste morda ugotovili, da so bile vse poceni vstopnice razprodane. Poleg tega je lahko sedež, ki ga rezervirate, med najmanj zaželenimi, torej obrnjen nazaj, brez naslona in obrnjen proti drugim potnikom ter si deli prostor za noge.

Oslo-Bergen, Kristiansand-Bergen, Bergen-Trondheim-Bergen-Trondheim-Bergen-Trondheim-Bergen-Trondheim-Bergen Običajna vozovnica vam daje povprečen sedež, odejo in čepke za ušesa. Spalne komore je mogoče dodati za doplačilo 750 NOK. Če naročite spalni predel, plačate predel in ne posteljo: dve osebi, enaka cena. To tudi pomeni, da v svojem kupeju nikoli ne boste v družbi tujca.

Za 90 NOK lahko katero koli običajno železniško vozovnico nadgradite v NSB Komfort, enakovredno prvemu razredu, ki vključuje dodaten prostor za noge, brezplačno kavo in časopise ter električno vtičnico. Vagoni NSB Komfort so običajno prvi ali zadnji vagoni vlaka, zaradi česar je manj prometa in mirnejše vzdušje.

Standardni sedeži na nočnem vlaku imajo tudi električno vtičnico. V nekaterih vlakih je na voljo celo brezplačen brezžični internet; samo registrirajte se (z uporabo katere koli 8-mestne številke kot 'telefonske številke').

Razen poti med Oslom in njegovim letališčem Norveška za razliko od večine celinske Evrope nima železniške infrastrukture za visoke hitrosti. Poskusi uvedbe hitrih vlakov še potekajo, vendar so do zdaj neuspešni. Posledično lahko potovanje med dvema največjima mestoma, Bergnom in Oslom, traja od šest in pol do sedem ur in pol.

Veliko ljudi vsak dan potuje po vzhodni Norveški, kjer so mesta bližje drug drugemu, zato imajo mnoga od teh mest bolj redne železniške storitve z odhodi vsako uro čez dan. To vključuje mesta Stfold in Vestfold ter Gjvik, Hamar in Lillehammer. Rezervacije sedežev na teh vlakih na splošno niso na voljo, čeprav je še vedno možna nadgradnja na NSB Komfort.

Če greste še bližje Oslu, obstajajo lokalni vlaki, ki vozijo vsakih 30 minut. Lokalni vlaki nimajo rezerviranih sedežev, prav tako nimajo prvega razreda. Lokalni vlaki vozijo med Bergnom in Vossom (in včasih v Myrdal), Stavangerjem in Egersundom ter v in okoli Trondheima.

Trajekti so bistveni del cestnega omrežja na obalnih območjih in območjih fjordov. V teoriji se cesta razširi na čoln, tako da je na primer trajekt Fodnes-Mannheller del nacionalne poti 5. Cene in časi se razlikujejo glede na dolžino plovbe in obseg prometa; za dodatne informacije kontaktirajte 177 ali poiščite informativne brošure in urnike v sosednjih kampih. Trajekti pogosto prenašajo informacije o drugih trajektih v okolici in na isti poti. Čez dan vozijo čolni vsake pol ure po glavnih poteh. Rezervacije so na splošno nepotrebne; le odpeljite se do trajektnega pristanišča in počakajte v vrsti, dokler ne prispe čoln. Na trajektih se prevažajo tudi pešci. Turisti se redko ukvarjajo z urniki na glavnih avtocestah, saj so odhodi pogosti. Vendar pa večina čolnov ne vozi po polnoči ali samo vsako drugo uro na večjih prehodih. Trajekti so na Norveškem znani kot "ferje" ali "ferge". Izraz "bt" se nanaša na plovila, ki prevažajo izključno pešce (čoln). Da bi preprečili nesporazume, naj turisti pri uporabi besede trajekt omenjajo le trajekte.

Odseki s številnimi trajekti so idealni za kolesarjenje, saj so trajekti za kolesarje poceni in omogočajo zaslužen počitek ob čudovitem razgledu. Razen pri najkrajših prehodih (10 minut) imajo trajekti običajno okrepčevalnice, ki ponujajo kavo, hladne pijače, sendviče in nekaj toplih obrokov. Zaradi številnih globokih fjordov in otokov je vožnja po Zahodni Norveški in Severni Norveški skoraj vedno (z nekaj izjemami) s trajektom. Kljub dejstvu, da so trajekti izjemno zanesljivi in ​​imajo dodatno zmogljivost, si morajo obiskovalci pustiti dovolj časa za dele, ki vključujejo čolne. Večja je verjetnost, da bodo trajekti s posebej dolgimi potovanji (več ur) ali tisti, ki prečkajo široka vodna prostranstva, imeli zamude ali odpovedani.

Na območjih z veliko fjordi in otoki, zlasti vzdolž celotne obale od Stavangerja do Tromsa, obsežna mreža katamaranskih hitrih potniških čolnov (»hurtigbt«) vozi med mesti in povezuje otoke, ki so običajno le težko dostopni. Opozoriti je treba, da ni skupne mreže čolnov, ki bi povezovala vsa mesta vzdolž fjordov in obale; zato bo morda potreben prevoz z avtobusom ali vozilom do najbližjega pristanišča. Upoštevajte tudi, da niso trajekti. Storitve vlakov in cene so podobne. Vnaprej preverite, če želite pripeljati kolo. Potnike je mogoče najti tudi v notranjosti Oslofjorda.

Pri obiskovalcih so še posebej priljubljeni obalni parniki Hurtigruten, ki potujejo po norveški obali od Bergna do Kirkenesa v petih dneh in pol. Kabine so drage in potrebne za večdnevna potovanja, čeprav so vstopnice na krovu cenejše, Inter Rail pa ponuja 50-odstotni popust. Cene so seštete za vse zaračunane komponente, kot so ljudje, polnitev bencina (približno 1/30 osebe), kolo (približno 1/20 osebe), vozilo in kabina (približno 125 odstotkov osebe). Močno priporočamo rezervacije sob in vozil; na krovu je običajno dovolj prostora za ljudi in kolesa.

Jezera na splošno ne ponujajo javnega prevoza s čolni; vendar obstaja nekaj opaznih izjem. Jezero Randsfjorden prečka trajekt z enim vozilom. Skibladner, 150 let star parni čoln, obiskovalcem omogoča prečkanje jezera Mjsa na staromoden način (pri Gjviku in Hamarju). Kanal Telemark, edini pravi kanal na Norveškem, prevaža turiste od obale do globoke notranjosti skozi čudovita jezera in veličastne zapore.

Veliko omrežje hitrih avtobusov povezuje mesta po Norveški, vključno z večino nacionalnih parkov. Največji operaterji so NOR-WAY Bussekspress, Timekspressen in Boreal Transport. Nettbuss ponuja tudi hitre storitve.

Lavprisekspressen ponuja nizkocenovne vozovnice od Osla do Trondheima (skozi Rros in gorsko verigo Dovre), pa tudi od Osla do Kristiansanda in Stavangerja. Če imate srečo, lahko dobite vstopnico že za 49 NOK, vendar večina vstopnic stane med 199 in 299 NOK. Dvonadstropni avtobusi so čisti in sodobni, z brezplačnim brezžičnim internetom, kavo in čajem.

Vozni redi in pogostost avtobusov se precej razlikujejo, število sedežev pa je lahko omejeno, zato ustrezno načrtujte. Za dodatne informacije obiščite spletno mesto vsakega operaterja ali uporabite obsežno iskanje povezav Rutebok.no, ki je na voljo v angleščini, norveščini in nemščini. Omeniti velja, da so nekateri gorski prehodi pozimi blokirani, avtobusi, ki vozijo čez njih, pa običajno vozijo le od maja do septembra.

Potovanje s taksijem na Norveškem je lahko izjemno drago in v večini mest je bolje uporabiti avtobus, tramvaj ali železnico (ali preprosto hoditi peš). Taksiji so običajno varni, če imajo dovoljenje (z belim znakom taksija na strehi). Ker v zaselku morda ni nobenega ali pa je taksi vozilo samo eno, naj turisti načrtujejo vnaprej.

Norveška, tako kot ostala Evropa, ima desni promet. Stanje norveških cest je različno, čeprav so vse javne ceste asfaltne. Večina avtocest je dvopasovnih, z majhnim avtocestnim omrežjem, ki obdaja Oslo. Splošna omejitev hitrosti je 80 km/h, vendar je hitrost pogosto zmanjšana zaradi razmer na cesti. Za vožnjo pozimi je potrebna posebna oprema, močno pa je priporočljivo predhodno poznavanje snega in ledu. Pozimi je nekaj najlepših gorskih prelazov, vključno z Geirangerjem, Trollstigenom in Nordkappom (Severni rt), zaprtih.

Vožnja je običajno enostavna, saj je promet miren, večina voznikov pa je disciplinirana in upošteva pravila, vendar so na avtocestah pogoste zmerne prekoračitve hitrosti. Vendar pa je zaradi številnih enosmernih ulic nekatera mestna središča (kot sta Bergen in Oslo) morda težko prehodna za prve obiskovalce. Razen v mestnih središčih in nekaj odsekih na glavnih avtocestah je promet običajno majhen (zlasti E18 v bližini Osla). Na cestah E18, E6 in obvoznicah v okolici Osla ali znotraj njega lahko pride do gneče med jutranjimi in popoldanskimi konicami ter med konicami ob koncu tedna (petek popoldan) iz Osla. Plin je drag, cene se začnejo pri 14.50 NOK na liter (približno 9.30 USD na galono). Na Norveškem je ročni menjalnik standard in je prisoten v večini zasebnih vozil. Čeprav ima večina krajev odlično zanesljivo avtobusno storitev, je najem vozila izjemno drag, a morda potreben za lažji dostop do nekaterih bolj oddaljenih območij.

Medtem ko je vožnja s kolesom eden najboljših načinov za ogled norveške pokrajine, je lahko naporna izkušnja za ljudi, ki niso fizično močni. Malo je kolesarskih poti in večina kolesarjev mora deliti majhne ceste s težkimi vozili. Kolesarje različni ljudje vidijo drugače. Medtem ko nekateri avtomobili izkazujejo spoštovanje tako, da upočasnijo hitrost in dajo kolesom širok prostor, drugi izkazujejo sovražnost tako, da vozijo preblizu in veliko prehitro. Kolesarjenje kot šport postaja vse bolj priljubljeno na Norveškem, delno zahvaljujoč uspehu norveških kolesarjev, kot je Thor Hushovd. Odnos do kolesarskih obiskovalcev je različen, a na splošno ugoden. Hostli in kampi so običajno odlična mesta za spoznavanje posameznikov, ki imajo enaka zanimanja. Norvežani radi potujejo z dobro opremljenimi, včasih dragimi kolesi. V večini mest so dobre trgovine s kolesi.

Na spletu je na voljo veliko dnevnikov potovanj. Dovoljenih kolesarskih poti je le nekaj, predvsem v večjih mestih, in niso popolnoma povezane. Z izjemo visoko poseljenih območij jih večinoma ne upoštevamo. Medtem ko so omejitve hitrosti na Norveškem razmeroma skromne in je velika večina voznikov odgovornih in potrpežljivih, ima država precejšen delež prehitrih in cestnih prašičev. Ko je avtocesta zgrajena, je prejšnja cesta pogosto preoblikovana v kolesarsko stezo.

Za motoriste je ključnega pomena, da so vidni. Da bi se izognili nesrečam, priporočamo dobro vidne varnostne jopiče in utripajoče luči na kolesih.

Kolesarjenje po večjem delu Norveške je lahko fizično zahtevno zaradi strmih vzponov in močnega vetra. Uporabiti je treba lahko in aerodinamično opremo. Na mnogih hribih boste potrebovali širok razpon prestav: potrebno je razmerje 39-27 za močnega kolesarja brez prtljage ali celo 22-32 za tipičnega kolesarja s prtljago. Ko potujete za več kot nekaj dni, morajo biti vaše zavore odlične kakovosti in potrebovali boste dodatne zavorne ploščice. Zaradi številnih predorov je potrebna razsvetljava. Zaradi sunkov se je bolje izogibati večjim kovčkom in ohlapnim oblačilom. Za tiste, ki poznajo to vrsto kolesa, je treba lahka ležeča kolesa obravnavati kot resno alternativo, zlasti med vožnjo od juga proti severu.

Ceste so večinoma dobro asfaltirane, včasih pa so nujne tudi makadamske ceste. Ne boste potrebovali vzmetenja ali gum z žlebovi, če ne boste vozili po brezpotjih.

Zaradi dolgih razdalj in številnih hribov morajo kolesarji načrtovati vnaprej in biti pripravljeni na uporabo javnega prevoza za manj fascinantne ali zahtevne odseke. Potniški čolni (vključno z daljšimi turističnimi trajekti) se lahko občasno uporabljajo za obhod predorov, gorskih prelazov ali manj privlačnih odsekov, zlasti v zahodni in severni Norveški.

Trajekti sprejemajo kolesa brezplačno ali po nizki ceni. Na vlakih morate plačati pristojbino. Nekateri avtobusi ne sprejemajo koles, v vseh drugih primerih pa bodo kolesa prepeljana le, če je dovolj prostora (brezplačno ali otroška pristojbina).

Povsod na Norveškem (pa tudi na Finskem in Švedskem) je dovoljeno postaviti šotor za eno noč. To ne sme biti preblizu nečije hiše ali na kateri koli drugi neprimerni lokaciji. To je še posebej uporabno za kolesarje, ki lahko na dobri lokaciji zakotalijo svoja kolesa v gozd. Težje to dosežejo vozniki vozil, saj je v bližini primerne lokacije za šotor težko najti spodobno parkirno mesto (parkiranje avtomobilov ni dovoljeno na zasebnih cestah, npr. v gozdu).

Predori

Posebno pozornost je treba nameniti predorom, saj so številni med njimi, pa tudi nekatere avtoceste, prepovedani za kolesarje. Tudi če so motocikli dovoljeni, nekateri dolgi in tesni predori niso odsvetovani. Zemljevid predora je morda na voljo na spletu. Zemljevid prepovedanih poti je na voljo tudi v turističnih informacijah. Pri najemu kolesa se lahko z osebo, ki vam kolo posodi, pogovorite o poti, ki jo želite prevoziti. V mnogih primerih smerokazi usmerjajo kolesarje in pešce okoli zaprtih cest ali predorov. Nekateri predori za visoke hitrosti imajo avtobusne postaje blizu vhoda, kjer se lahko vkrcate na posebne avtobuse, opremljene z nosilci za kolesa, ki vas bodo prepeljali skozi predor. Avtobusi običajno redno vozijo po glavnih cestah. Nekateri podmorski rovi so tudi zelo strmi. Če se morate peljati skozi predor, uporabite luči in varnostne odsevnike (kot so odsevni jopiči ali jopiči). V predorih norveški vozniki ne zmanjšujejo hitrosti.

Pozor: Ne podcenjujte količine in dolžine predorov, zlasti na zahodu Norveške. Na primer, na E16 med Bergnom in Lrdalom je 30–50 % poti pod predorom. Predori pogosto nadomeščajo starejše ceste, ki so poleti dostopne za kolesarje in pešce ali vse leto za lokalni promet. Če želite poiskati svojo pot, vprašajte domačine ali natančno preučite zemljevid.

Štopanje na Norveškem je idealno po cestah od Osla do Trondheima (E6), Osla do Kristiansanda (E18) in Kristiansanda do Stavangerja (E19) (E39). So pa zdaj avtoceste v bližini mest in stati na sami cesti ni več izvedljivo. Štopanje je na Norveškem neobičajno. Če je štopanje kdaj varno, je dokaj varno na Norveškem; kljub temu je iskanje prevoza lahko težko in počasno.

Ko čakate, se postavite na mesto, kjer vas lahko avtomobili vidijo in imajo varno možnost, da se ustavijo. Trajektni terminali in glavne bencinske črpalke so tudi odlične lokacije za začetek. Odseki s skromnimi omejitvami hitrosti (50–60 km/h) imajo običajno prednost pred hitrimi cestami, saj se tam vozila lažje ustavijo. Predvsem vozniki težkih tovornjakov radi vzdržujejo stalen tempo. Obcestne kavarne, kjer se tovornjakarji ustavijo za odmor, so lahko odlična lokacija za prevoz.

Od velikih mest so dobra mesta za štopanje:

Oslo za:

Bergen in gore – če ste pustolovski, poskusite Oksenyveien (glejte Kristiansand), vendar ne pozabite, da večina vozil nadaljuje proti jugu do Drammena. Raje vzemite avtobus Timekspressen od Hnefossa do Sollihgda.

Ko se gradnja avtoceste nadaljuje, postane dostop do Trondheima in severovzhoda vse težji. Znotraj Osla je najboljša izbira avtobusna postaja Ulvenkrysset. Pojdite z metrojem do Helsfyrja, nato prestopite na avtobus 76, 401 ali 411 za eno postajo. Če se želite izogniti lokalnemu prometu, pojdite dlje ven do bencinske črpalke Shell v Skedsmovollenu, do katere vozijo avtobusi 845 in 848 z železniške postaje Lillestrm.

Kristiansand in jug: Le nekaj mest je boljše od avtobusne postaje Oksenyveien, do katere vozijo avtobusi 151, 251 in 252. Avtomobili, ki vozijo proti Hnefossu in goram/Bergenu, vas lahko odložijo pri Sandviki. Prikažite znak.

Švedska vzdolž E6: Vse avtoceste, razen blizu centra. Avtobusa 81 in 83 ustavljata pri Nedre Bekkelaget. Švedska vzdolž E18: morda poskusite Nedre Bekkelaget, a ker je večina prometa usmerjena proti Strömstadu in Göteborgu, se morate peljati na avtobus Timekspressen 9 do postaje stensj, takoj za krožiščem Holstad.

Bergen do:

Oslo – Vzemite lokalni vlak do Arne in poskusite blizu odprtine predora Arnanipa. Sever – Vzemite avtobus do Vgsbotna v Arni in se poskusite zapeljati v bližini pekarne Hjelle. Na jug pojdite z lahkim vlakom do mesta Nesttun, nato s katerim koli avtobusom, ki traja tri postaje do mesta Skjoldskiftet. Pojdite na izhod E39 in pojdite proti jugu.

Trondheim do Osla: Vzemite avtobus št. 46 do City Syda, nato potujte pod E6 in poskusite srečo na postaji City Syd E6. Če je mestna taksa za avtobuse razširjena preko krožišča Klett, takoj za krožiščem nadaljujte do avtobusne postaje in poskusite srečo na katerem koli avtobusu, namenjenem v Melhus.

Molde/Lesund – Pojdite na kateri koli avtobus Orkanger do postaje takoj za krožiščem Klett. Mestna taksa v Trondheimu bo kmalu razširjena na Brso, takrat pa morate čim dlje ostati na avtobusu in se od tam ujeti prevoz. Sever – Vzemite mestni avtobus 7 ali 66 do postaje Travbanen. Švedska – Če želite zagotoviti, da boste priklopili samo vozila, ki se peljejo na Švedsko, vzemite vlak ali avtobus do Stjrdala in priklopite na E14.

Videti vljuden in prijeten je na splošno odlična tehnika. Vprašanje vozil v vrsti na trajektnem pristanišču (če potujete ob obali) je odlična ideja, ki vas lahko pripelje zelo daleč. Ni nenavadno, da se ljudje vozijo z avtostopom od Moldeja do Bergna, vendar ne računajte na to.

Na splošno lahko s palcem potujete kamor koli od koder koli, vendar lahko na določenih območjih traja dolgo.

• Vzhodna Norveška
  Østlandet, dobesedno jugovzhod, regija okoli glavnega mesta Oslo, je najgosteje naseljeno območje na Norveškem, kjer prebiva večina prebivalstva.
• Trøndelag
  Srednja Norveška, pogosto znana kot Trøndelag, je dom zgodovinskega mesta Trondheim.
• Severna Norveška
  tudi z veličastnimi fjordi, polnočnim soncem in staro samsko kulturo, 50 % zemlje, 10 % ljudi
• Agder
  S svojo gladko obalo je znana tudi kot Sørlandet ali Južna Norveška.
• Zahodna Norveška
  Vestlandet je znan po fjordih in Bergnu.
• Svalbard
  Otok v Barentsovem morju severno od Norveške, znan po surovem okolju, premogovništvu in satelitskih lokacijah. Razen v najbolj severovzhodni evropski Rusiji se severni medvedi nahajajo izključno v Evropi.
• Jan Mayen
  Pust, hribovit in vulkanski otok v Arktičnem oceanu, delno prekrit z ledeniki ter posejan z mahom in travo. Sprejem v vojaški sektor je dovoljen le s posebnim dovoljenjem. Pozimi je nedostopna.

• Oslo je glavno in največje mesto Norveške z muzeji nacionalnega pomena, čudovito lokacijo ter živahnim nočnim življenjem in kulturno sceno.
• Bergen, drugo največje mesto na Norveškem, je bilo nekoč glavno mesto Norveške. Je starodavno hanzeatsko trgovsko središče z bogato kulturo in spektakularno pokrajino. Čudovito očarljive lesene hiše, dih jemajoča gorska kulisa, pestro nočno življenje in obilo vzdušja. To je vaša vstopna točka v zahodne fjorde. Ker je vsako leto v povprečju 250 dni dežja, mesto imenujejo »najbolj deževno mesto v Evropi«. S seboj prinesite dežnik.
• Bodø je vstopna točka na čudovite Lofotske otoke. In lokacija Saltstraumena, najmočnejšega vrtinca na svetu.
• Drammen – nekoč veljalo za industrijsko in umazano mesto, so nedavne prenove spremenile Drammen v prijeten enodnevni izlet iz Osla.
• Fredrikstad – Čudovito starodavno mesto se razlikuje od ostale dokaj nepomembne metropole. Idealen je za enodnevni izlet iz Osla.
• Kristiansand je vesela prestolnica juga.
• Stavanger je četrto največje mesto na Norveškem in tretje največje mestno območje. Zaradi naftne industrije je komercialno pomemben. Osrednje leseno in tlakovano območje je eno najlepših območij na Norveškem. Morda boste videli eno od norveških srednjeveških cerkva, pa tudi hiše iz železne dobe, kaverne iz kamene dobe in kraje, kjer so se zbirali vikinški monarhi v Ullandhaugtrnetu. Erik Rdeči se je rodil v Stavangerju.
• Tromsø – Lepa, sodobna katedrala brez polarnih medvedov, ki tavajo po ulicah.
• Trondheim – Trondheim je znan po svoji veličastni katedrali (Nidarosdomen). Čudoviti pomoli ob reki, lesene zgradbe in najboljše študentsko nočno življenje na Norveškem prispevajo k privlačnosti Trondheima.

• Atlanterhavsveien – čudovita pot z mostovi čez otoke in škrape na robu Atlantika.
• Hardangervidda – največji norveški nacionalni park, ki leži na visokogorski planoti.
• Jostedalsbreen – Ledenik Jostedalsbreen je največji na evropski celini.
• Jotunheimen – Jotunheimen je veličastno okolje, kjer se nahajajo najvišje gore na Norveškem.
• Lofoti – uživajte v polnočnem soncu v tej zgodovinski ribiški regiji v severni provinci Lofoti, ki je obdana z otoki in gorami.
• Nordkapp – Ta pečina gleda na Barentsovo morje in je najsevernejša točka celinske Evrope.
• Sognefjorden – Sognefjord ima ledenike, gore in čudovita mesta, če naštejemo le nekaj znamenitosti. Ogromen sistem Sognefjorden vključuje Flm in Nærøyfjorden (oba sta Unescova svetovna dediščina).

Enoposteljna hotelska soba (vedno rezervirajte vnaprej za delavnike) bi morala stati okoli 800 NOK in več (posebne ponudbe so običajne; poiščite jih), vendar lahko najdete prenočišča po razumnih cenah v kočah za kampiranje (300–600 NOK, prostor za vso družino), gorah koče (150-300 NOK na osebo), mladinski hostli (150-250 NOK na osebo) itd. Večina jih bo morala pred odhodom sama pripraviti obroke, spakirati posteljnino in oprati oblačila.

Razmislite o najemu stanovanja, hiše ali visokokakovostne koče za daljše obiske (en teden ali več). Več organizacij nudi rezervacije za domove ali koče v lasti kmetov ali drugih prebivalcev. Takšno prenočišče je pogosto bolj fascinantno kot tradicionalni hotel.

Na podeželju Norveške je polno gora, fjordov, otokov, ledenikov, slapov, gozdov in majhnih naselij. Naravne in kulturne znamenitosti na Norveškem se pogosto prepletajo, kot je izjemna gorska pot, obdana s čudovito pokrajino, ali stare cerkve iz lesa, ki se nahajajo v najbolj mirnem okolju.

Norveška ponuja obilico slapov vseh velikosti in oblik. Norveška je dom velikega števila najvišjih slapov na svetu, zlasti v osrednjem in zahodnem visokogorju. Mnogi slapovi so nepričakovano dostopni, saj se pogosto nahajajo v bližini glavnih avtocest ali železnic, drugi pa padajo naravnost v ogromne fjorde. Druge omembe vredne znamenitosti vključujejo Nordkapp, najsevernejšo točko Evrope, otok Lofoten, ledenik Jostedalsbreen in gore Jotunheimen.

Dobro znane norveške fjorde je mogoče najti po vsej državi in ​​niso omejeni na eno območje ali kraj. Vsa večja mesta se nahajajo na bregovih fjorda. Medtem ko so najlepši fjordi manj naseljeni, jih je večina lahko dostopnih po cesti. Fjordi razširijo norveško obalo s 3000 km na 30,000 km, otoki pa dodajo še 70,000 km, zaradi česar je najbolj zapletena obala na svetu. National Geographic Traveler je norveške fjorde dvakrat razglasil za največjo lokacijo na svetu.

Norveška ima več kot 1,000 edinstvenih (poimenovanih) fjordov. Na skrajnem koncu ogromnega Sognefjorda, ki je dolg približno 200 kilometrov, je več rokavov, od katerih je vsak približno velik kot znani novozelandski Milford Sound. Nekateri fjordi so izjemno ozki, kot sta Geirangerfjord in Nyfjord, medtem ko so drugi, kot sta Boknafjord ali Trondheimsfjord, ogromni, kot zalivi ali omejena morja. Fjordi so prevladujoče geografske značilnosti na večini območij Norveške; tradicionalna okrožja so pogosto opredeljena z bližino večjega fjorda, okrožje ali regija pa ima pogosto isto ime kot prevladujoči fjord. Sogn je na primer regija okoli Sognefjorda. Fjordi so pogosto tako globoki in/ali široki, da jih je mogoče prečkati le s trajekti (zlasti na zahodu Norveške) (zgrajenih je bilo nekaj drznih mostov ali predorov). Fjordi so še danes ovira cestam in železnicam; samo potniki na križarjenju lahko potujejo skozi te ogromne prehode.

V resnici je na obsežnih območjih Norveške zelo malo neprekinjenega kopnega, namesto labirinta otokov in polotokov. Ti polotoki so pogosto povezani s pravo celino preko (tankih) prežic. Te ožine predstavljajo bližnjico med fjordi in so v preteklosti služile kot ključne prometne poti. Celo danes glavne avtoceste pogosto prečkajo te ožine. V mnogih primerih se takšne ožine nahajajo med slanovodnim fjordom in sladkovodnim jezerom (v bistvu podaljškom jezera), kot je Nordfjordeid (»Nordfjordska ožina«), ki se nahaja med Nordfjordom in jezerom Hornindal.

Fjordske regije

Fjord-jezera

Mnoga sladkovodna jezera v notranjosti se imenujejo fjordi, kot sta Randsfjorden in Tyrifjorden; celo jezero Mjsa domačini imenujejo "fjord". Ta jezera imajo razširjeno obliko in so običajno globoka, primerljiva s fjordi s slano vodo. Mjsa je na primer globoka 450 metrov, tako da tudi če je vrh vode 120 metrov, je večji del jezera res pod morsko gladino. Več jezer na zahodu Norveške je v resnici podaljškov glavnega fjorda in več jih je bilo prej del samega fjorda s slano vodo. Površina izjemno globokega jezera Hornindal je na primer le 50 m nad morsko gladino in je od Nordfjorda ločena z ozko ožino. Ta zahodna jezera so pogosto tako podobna fjordom, da jih loči le odsotnost soli.

Severni sij in polnočno sonce

Če si želite ogledati severni sij, CNN uvršča Troms kot najboljšo lokacijo za to. Tromso je še posebej vreden obiska poleti, da opazujete polnočno sonce. Seveda pa lahko oboje uživamo kjer koli na severu države. Severni sij je najpogosteje severno od arktičnega kroga (od Boda in dlje proti severu). Ker se polnočno in polnočno sonce pojavita na istem območju, obeh pojavov ni mogoče opazovati hkrati. Ker severni sij ni omejen na določen kraj, sta edini zahtevi temna noč in jasno nebo. Jasno nebo je povezano s hladnim vremenom, zato naj se turisti oblečejo toplo, zlasti od novembra do marca. Polnočno sonce sredi poletja in, kar je še pomembneje, 24-urna dnevna svetloba se pojavi sredi poletja severno od arktičnega kroga – dlje kot severno, daljša je sezona polnočnega sonca. Podoben čas je sredi zime, ko je sonce pod obzorjem in ni dejanske dnevne svetlobe (tako imenovana polarna noč).

Medtem ko večina obiskovalcev ne izbere Norveške, ker bi se radi sprehajali po mestih z muzeji, spomeniki, parki, uličnimi kavarnami ali dragimi restavracijami, je to možnost v Oslu in nekaterih drugih mestih. Preprosto potovanje po Norveški z avtomobilom, čolnom, železnico, kolesom ali peš običajno povzroči spektakularno pokrajino. Ko že govorimo o prevozu, je Norveška prav tako prava destinacija, če se želite dejansko odpraviti na potovanje z vlakom v pekel!

Sledijo območja Unescove svetovne dediščine:

Medtem ko je norveška kulturna zgodovina vidna predvsem v podeželskih regijah, imajo mesta v državi tudi zanimive kulturne znamenitosti, starodavne in sodobne. Mesta z omembe vredno arhitekturo in zgodovino vključujejo Bergen, Lesund, Kongsberg, Rros, Trondheim in druga. Norveška mesta vključujejo tudi zanimivo sodobno arhitekturo, zlasti v prestolnici Oslo, ki ima ikonične zgradbe, kot sta nova operna hiša in univerzitetna knjižnica, ter novo sporno obzorje središča mesta.

Razen lokalne cerkve je zunaj večjih mest le malo, če sploh, ogromnih zgradb. Norveška ni imela aristokracije, ki bi bila sposobna postaviti palače ali veličastne dvorce. Lesene konstrukcije, vključno z večino cerkva, prevladujejo na podeželju. Srednji vek je preživelo okoli 30 edinstvenih cerkva iz kleti (od možnih 1000) in približno 100 kamnitih cerkva. Večina cerkva, zgrajenih med protestantsko reformacijo, so preproste lesene "dolge" cerkve (pravokotne oblike), čeprav je na voljo vrsta različnih oblik, vključno z značilno križno (oblika križa) zasnovo z osrednjim stolpom. Le redke cerkve imajo nenavadno obliko Y. Osmerokotna oblika je bila uporabljena za večje število cerkva in številne znamenite stavbe v tej večinoma avtohtoni zasnovi je med drugim mogoče videti v Trndelagu, Mre og Romsdalu in Nordlandu. Tudi notranjščina cerkve je v neplodnem protestantskem slogu, vendar obstaja veliko cerkva z okrašeno notranjostjo, kot so stene, pobarvane v barvo, veličastni leseni izrezljani oltarni elementi in dizajni prižnic. Številne cerkve so brunarice, hlodi pa so običajno vidni v notranjosti. Jasno je razvidna zapletena arhitektura klenih cerkva.

vedute

Oslo je leta 1624 uničil požar in v celoti obnovljen iz kamna in opeke (v mrežnem načrtu), njegova hitra rast v 1800. stoletju pa se razlikuje od večine drugih mest. Trondheim in Kristiansand sta bila zgrajena po strogem "vojaškem" mrežnem načrtu, medtem ko so se Bergen in mnoga druga lesna mesta na jugu naravno razvila v čudovite labirinte. Lesund je leta 1904 pogorel in bil obnovljen v nenavadnem slogu art nouveau (Jugendstil). Molde, Kristiansund, ndalsnes, Steinkjer, Namsos, Bod, Narvik, Hammerfest in Kirkenes so bili med drugo svetovno vojno opustošeni in obnovljeni v manj privlačnem povojnem slogu, vendar je Kristiansund omembe vreden primer ambicioznega urbanističnega oblikovanja. Ta »požgana mesta« iz druge svetovne vojne hranijo tudi prvo drzno, nekonvencionalno zasnovo cerkve.

Lesena mesta

Obsežna uporaba lesa kot gradbenega materiala, tudi v središču večjih mest, kot so Bergen, Stavanger in Trondheim, ter prijetno okolje, ki ga ustvarjajo številne majhne zgradbe, sta značilna za Norveško. Nekatera lesena mesta je uničil požar, na primer Lesund (ki ga je leta 1904 uničil požar in ponovno zgradil v lokalnem slogu Jugend) in Steinkjer (bombardiranje druge svetovne vojne). Med spopadom so bili Molde, Kristiansund, Bod, Narvik in celoten Finnmark opustošeni. Bombe so le malo vplivale na Levanger ali Trondheim, njihova lesna lepota pa je ohranjena. Lesena vasica Rros je vključena na Unescov seznam svetovne dediščine. Lillehammer, Skudeneshavn, Risr, Arendal, Tvedestrand, Kristiansand, Farsund, Flekkefjord, Lrdal, Brevik in vas Son so med drugimi mesti z omembe vredno leseno arhitekturo. Lesene vasi na norveški južni/jugozahodni obali so v državi enakovredni »pueblos blancos«. Glavno mesto Oslo ni značilno, saj v ožjem mestnem jedru prevladujejo betonske in zidane zgradbe, v središču mesta pa je le nekaj skupin lesenih hiš. Ogenj je stalna nevarnost za ta zgodovinska mesta in soseske in del njihove zgodovine je vsako leto uničen.

Pohodništvo, gp tur, je na Norveškem nacionalna dejavnost, ki sega od preprostih sprehodov po mestnem gozdu Osla do gorskih vzponov v Jotunheimenu ali Tromsu. Približno 30 % Norveške je pokrite z gozdom, več kot 50 % celotnega ozemlja Norveške je neplodnih gora (malo ali nič vegetacije), le 5 % pa vključuje kmetije in druge vrste pozidanih regij (hiše, ceste, mesta itd.) . Nekaj ​​krajev je bilo določenih za nacionalne parke, vendar je večina države enako privlačna in dostopna splošnemu prebivalstvu. Smučarska sezona traja od sredine novembra do konca aprila, sezona pohodništva na goli podlagi pa od sredine poletja do konca septembra. Pomembno je omeniti, da se pohodniška sezona močno spreminja glede na lokacijo (in iz leta v leto): globok sneg se lahko v visokogorju zadržuje do julija, medtem ko se pohodniška sezona v nižjih predelih in ob obali začne zgodaj spomladi. Obiskovalce je treba opozoriti, da je gozdna meja na Norveškem precej nižja kot v celinski Evropi in Skalnem gorovju ZDA, kar povzroča visoke alpske razmere (brez vegetacije, ledeniki, izjemno razgibano površje se lahko začne že na 1000 do 1500 metrih nadmorske višine).

Tudi poleti je za pohode v visokogorje potrebna primerna gorska oprema. Za uspešno potovanje je pomemben par dobrih čevljev. Pohodniški čevlji z oporo za gležnje in močnim podplatom so priporočljivi za zahtevnejše poti in terene, zlasti na visokih nadmorskih višinah (nad 1000 do 1500 metrov), kjer poti pogosto prečkajo široka melišča ali bloke.

Popotniki na Norveškem imajo pravico do dostopa, kar pomeni, da lahko nekaj dni prosto kampirajo na večini lokacij, če le niso na obdelovalnih tleh in so vsaj 150 m stran od domov in kmetijskih poslopij. Ne puščajte znakov svoje prisotnosti in reciklirajte svoje smeti.

Den Norske Turistforening (DNT) (Norveško gorsko turistično združenje) vzdržuje številne planinske koče z osebjem in samopostrežne koče na Norveškem, določa gorske poti, zagotavlja zemljevide in informacije o poteh, vodene izlete in različne dodatne storitve za pohodnike v gore.

Gorske regije so priljubljene med Norvežani in obiskovalci. Turisti se lahko povzpnejo na Galdhpiggen (2469 m), najvišji vrh Norveške, ali pa se odpravijo na safari z mošusnim govedom v Dovrefjell.

Google Zemljevide je dovoljeno uporabljati le za predhodno načrtovanje in ne za navigacijo na terenu. Preizkusite spletno stran Atlas.no, ki ustreza njihovim odličnim papirnatim pohodniškim zemljevidom. Pohodniki naj imajo pri sebi kompas in natančen topografski zemljevid 1:50,000 (lahko tudi 1:75,000). GPS (satelitska navigacija) je namenjena dopolnjevanju, ne nadomestitvi običajne navigacije po zemljevidu in kompasu.

Tek na smučeh in alpsko smučanje sta priljubljeni zimski dejavnosti, največje regije, kot so Trysil, Hafjell in Hemsedal, pa v nižjih legah dobro tekmujejo z Alpami. Priljubljeno je tudi smučanje Telemark. (To je rojstni kraj teka na smučeh.) Druga pomembna smučišča so Voss, Geilo in Oppdal. Norveška ima več kot 200 alpskih smučišč in številne urejene proge za tek na smučeh, nekatere z lučmi, ki omogočajo vadbo v zimskih nočeh.

Destinacije za zimske športe se običajno odprejo v začetku decembra, medtem ko se lahko tek na smučeh v nekaterih visokogorjih začne že novembra. V okolici Osla je ogromen park, primeren za tek na smučeh, pa tudi proge za alpsko smučanje, vse v bližini metroja in mestnih avtobusov. Na voljo so alpske smučarske naprave v Stryn, Galdhpiggen in Folgefonna, ki so odprte le poleti (maj–september) in ponujajo edinstvene možnosti za alpsko smučanje v majici s kratkimi rokavi in ​​kratkih hlačah. Turno smučanje je priljubljeno pozno pozimi in zgodaj spomladi, sezona na zgornjih planotah/osrednjih gorah pa traja do konca maja.

Na Norveškem si lahko kolo izposodite skoraj povsod. Kolesarske poti običajno najdemo okoli večjih mest; takšna potovanja lahko najdete na Cycle tourism na Norveškem. Nekatere poti in predori so prepovedani za kolesarje, ker so nevarni. Nekatera komunalna odlagališča imajo lahko določeno območje, kjer lahko brezplačno poberete zapuščena kolesa (in druge predmete). Rabljena kolesa so včasih na voljo v dobrodelnih trgovinah z rabljenim blagom (FRETEX/ELEVATOR/NMS Gjenbruk).

Peščenih plaž je malo, voda pa je običajno hladna, tako v slani kot v sladki vodi. Vendar lahko nekateri fjordi, kot so deli Oslofjorda, pozno poleti postanejo prijetno topli. Obala je večinoma skalnata, ponekod pa so mehko zaobljene, polirane skalne plošče, znane kot »svaberg«, ki se hitro sušijo in segrejejo na soncu ter so priljubljeno poletno zbirališče.

Norveška ima cvetočo ljudsko, klasično in popularno glasbeno kulturo, še posebej pa je znana po heavy metal glasbi.

Kuhinja

Medtem ko so norveške prehranjevalne navade v zadnjih desetletjih postale bolj svetovljanske, se tradicionalna norveška "kmečka" kuhinja še vedno pogosto uživa. Pripravljena je iz vsega, kar zraste v severnem okolju, lahko se hrani eno leto, dokler ne zrastejo sveži pridelki, in ima dovolj energije za opravljanje težkega dela. Regionalne razlike v tradicionalni kuhinji so ogromne in tisto, kar en Norvežan šteje za "tipično tradicionalno", je lahko drugemu popolnoma neznano. Tipični primeri so različice kvašenega in nekvašenega kruha in drugih vrst pekovskih izdelkov, kaše, juhe, ustvarjalne uporabe krompirja, soljenega in prekajenega mesa ter svežih, soljenih ali prekajenih rib. Posušena trska (trrfisk) in nasoljena trska (klippfisk) sta glavni stebri obalnih mest na zahodu in severu in ju je mogoče videti, kako se sušita na zunanjih stojalih spomladi in poleti. Norveška nacionalna jed je frikl, enolončnica iz jagnjetine in zelja. Druge specialitete so lutefisk (lyefish), ki je pripravljen iz posušenih/soljenih rib, predelanih v lugu, in krompirjevi cmoki, postreženi s slanim mesom (raspeball) ali v kombinaciji z ribami (blandeball). Na zahodu Norveške ovčjo glavo (smalahove) in posušena ovčja rebra (pinnekjtt) običajno ponudijo pred ali med božičem.

Boljša tradicionalna kuhinja je pogosto osredotočena na ulovljene živali ali svežo morsko hrano. Zrezki, medaljoni in mesne kroglice iz divjačine, jelena, severnega jelena in losa so priljubljene jedi po vsem svetu, prav tako sveže, dimljene in fermentirane različice lososa ter številne druge ribje jedi. Drugi edinstveni dodatki k mednarodni kuhinji so lukket valntt (z marcipanom prekrita torta iz stepene smetane) in lukket valntt (z marcipanom prekrita torta iz stepene smetane). Siri različnih vrst so zelo razširjeni, vendar je še posebej priljubljen norveški sir brun geitost (rjavi kozji sir), blag sladek sir, ki je po barvi, teksturi in okusu neverjetno podoben gladkemu arašidovemu maslu.

Danes Norvežani pojedo veliko narezanega kruha tako rekoč za vsak obrok razen za večerjo, medtem ko recepte za tople obroke najdemo skoraj povsod po svetu, seveda tudi v tradicionalni kuhinji, le redkokdaj v najbolj ekstremnih primerih. Kosilo je običajno kruh in prigrizki, ne pa topel obrok, vendar se to nadomesti s pravilnim prehranjevanjem pri večerji. Večina Norvežanov za kosilo ne jedo zunaj, temveč si na hitro privoščijo obrok v službi.

Norveška ohranja visoke davke na uvoz hrane, zlasti na meso, mlečne izdelke in alkoholne pijače. Norvežani, ki prebivajo v bližini Švedske ali Finske, pogosto prečkajo mejo, da bi kupili te predmete.

Norvežani so znani tudi po tem, da v kateri koli trgovini z živili kupijo velike količine zamrznjenih pic po nizkih cenah.

Kraji za jesti

Prehranjevanje zunaj je drago, hitra hrana se začne pri 50 kr, večerje v dobri restavraciji pa pogosto presežejo 200 kr ali več za glavno jed. Celo hiter sendvič in skodelica kave na bencinskem servisu vas lahko stane 70 NOK (9 €, 11.50 USD). Samooskrba je eden od načinov za prihranek denarja, saj mladinski domovi in ​​penzioni pogosto ponujajo kuhinje za svoje goste. Supermarketov in trgovin s hrano ni težko najti; tudi v najmanjšem mestu jih je običajno več. Rimi, REMA 1000, ICA in Joker so največje verige. Zajtrk je pogosto obilen in samopostrežni, zato obstaja možnost, da z zajtrkom pretiravate in izpustite kosilo. Kupite ali prinesite škatlo za kosilo, preden se udeležite zajtrka, saj vam bo večina večjih hotelov omogočila, da jo brezplačno napolnite iz samopostrežnega zajtrka za kasnejšo uporabo.

Poceni hiter prigrizek v norveškem slogu, ki bo postregel s klobaso, ne iščite dlje od lokalnega žara ali trgovine.pølse) ali hrenovko (grillpølse) bodisi v hlebčkukruh) ali zavit v ploščat krompirjev kruh (lompe) za približno 20-30 kr. Če pa kupujete na nepravilnih (beri: neprimernih) lokacijah, lahko stroški skokovito narastejo nad 50 kr. Izbirni prelivi vključujejo vložene kumare (sylteagurk), ocvrte koščke čebule (stekt løk) in solato s kozicami, poleg kečapa in gorčice (rekesalat). Če želite dobiti največ za svoj denar, si vzemite (kebab I pita), ki je jagnječje meso, pečeno na žaru in nato ocvrto po naročilu, postreženo z zelenjavo v pita kruhu. To je odličnega okusa, je precej nasitno in ga je mogoče kupiti v središču Osla že za 40 NOK. Zunaj se boste morali zanesti na svoj grillpølse.

Vegetarijanci

Na menijih restavracij z norveško kuhinjo je zelo malo vegetarijanskih jedi, čeprav bodo na zahtevo pripravili vse, z različnimi stopnjami uspeha. Peppes Pizza, Dolly Dimple's, SubWay in Esso/On the Run so le peščica redkih blagovnih znamk trgovin/restavracij, ki vedno ponujajo vegetarijansko izbiro (špinačni panini).

Alergije in diete

Če ste občutljivi na laktozo ali alergijo na gluten, so Peppe's Pizza, Dolly Dimple's, Subway in Burger King odlične možnosti. Če pa raje obedujete na bolj prijetnem mestu, je običajno pametna ideja, da vprašate maître d'hôtel restavracije. Čeprav ni na meniju, vam bodo v določenih okoliščinah morda lahko ustregli.

Ker so živilski zakoni na Norveškem zelo strogi, so sestavine za vse, kar kupite, vedno zapisane na embalaži in če vprašate, boste vedno obveščeni, kaj je v obroku, ki ga naročite.

Varnost hrane

Norveška ima odlične standarde varnosti hrane. Salmonela je v Združenih državah zelo redka v primerjavi z drugimi državami in zdravstveni organi redno preverjajo restavracije. Voda iz pipe je na splošno prav tako dobra; Voda Voss iz Vatnestrma v Aust-Agderju se dejansko prodaja v tujino, zlasti v Združene države.

Norveško pogosto imenujejo "suha" država, ker je alkohol drag, kozarec vina ali piva v restavraciji stane 60 NOK ali več. Nižje stroške lahko pogosto najdemo v mestih z veliko študentsko populacijo, kot so Oslo, Bergen, Trondheim in Troms. Poizvedujte z mladimi na ulici ali v kraju bivanja, kam bi šli. Pivo je mogoče kupiti v supermarketih, vino in močnejše alkoholne pijače pa je treba kupiti v državnih trgovinah z alkoholnimi pijačami (Vinmonopolet). Vinmonopolet je monopol, vendar ohranja odlično kakovost in raznoliko linijo izdelkov; najboljši artikli so po razumni ceni. Visoka cena alkohola pa stanovalcev ne odvrne od dobre zabave. Pogosto jih vidimo, kako pijejo in se zabavajo na sosedskih uličnih zabavah in na njihovih verandah.

Zaradi visokih stroškov je običaj držanja vorspiela in nachspiela pred odhodom ven izjemno priljubljen na Norveškem. Izrazi izvirajo iz nemščine in se lahko prevedejo kot pred in po zabavi. Ob koncu tedna je dokaj neobičajno, da se Norvežani srečajo pri prijatelju doma in odidejo šele po dvanajsti uri zvečer. Torej, če ste bili priča norveški kulturi pitja drugje in vas ob desetih preseneti prazen bar/klub, se obrnite na norveškega prijatelja in vprašajte, kje je vorspiel. (Če je ta posameznik eden od številnih Švedov, ki živijo na Norveškem, bi bil vorspiel predigra – rekli bi foreparty.) To bo zelo zabavno. Klubi se ponavadi napolnijo okoli polnoči. Vendar to velja predvsem za vikende; ves teden boste pogosto videli Norvežane, kako poležavajo v barih, spijo nekaj piv ali steklenico vina.

Na Norveškem morate biti stari najmanj 18 let, če želite kupiti pivo ali vino, in najmanj 20 let, če želite kupiti žgane pijače z 22-odstotno koncentracijo alkohola ali več.

Pitje v javnosti je tehnično nezakonito. To pravilo je zelo strogo in velja celo za vaš lastni balkon, če vas drugi ljudje vidijo! Na srečo se pravilo le redko izvaja (primeri, ko nekoga kaznujejo na lastnem balkonu, so na primer zelo neobičajni) in Norvežani res pijejo v parkih. Pojavljajo se zahteve po spremembi zastarele zakonodaje, zadnje čase pa tudi medijska razprava: zdi se, da večina ljudi meni, da je pitje v parkih OK, če se imajo ljudje lepo in so tiho. Če pa motite druge, ko ste vinjeni, ali če je policist slabe volje, vam lahko ukažejo, da zavržete alkohol, v najslabšem primeru pa vas kaznujejo. Odkrito pitje na ulici zagotovo še vedno velja za nekoliko nevljudno in je bolj verjetno, da bo pritegnilo pozornost policije kot piknik v parku, zato ga odsvetujemo. Seveda popiti kozarec vina na pločniku v podjetju, ki zakonito prodaja alkohol, ni problem.

Če ste vinjeni, se izogibajte lulanju v velikih mestih, kot je Oslo; kazni za javno uriniranje lahko dosežejo 10,000 NOK (1,750 USD)! Vendar uriniranje na mestu, kjer vas nihče ne vidi, na primer nekaj metrov v gozdu, običajno ni problem. Prav tako morate biti previdni glede opitosti v javnosti, zlasti v prestolnici Oslo. Če oblasti menijo, da motite red in mir v majhnem mestecu, vas ne bodo obotavljali zapreti čez noč.

Ves alkohol z volumskim odstotkom manj kot 4.75 odstotka se lahko prodaja v običajnih trgovinah na Norveškem. To pomeni, da je dobro pivo mogoče najti po vsem območju. Stroški uvoženega piva se razlikujejo, čeprav so na splošno dragi (razen danskih in nizozemskih piv, zvarjenih na Norveškem po licenci, kot sta Heineken in Carlsberg). Čas nakupovanja piva je strogo uveljavljen: vsak delavnik ob 20 (00) in vsak dan pred prazniki ob 8 (18) (vključno z nedeljami). Ker prodajne ure določi lokalni svet, se lahko spremenijo, vendar so to zadnji časi, ki jih določa zakon. To pomeni, da je treba pivo PLAČATI PRED TEM ČASOM. Če ne plačate, vam bo oseba za pultom vzela pijačo in rekla: "Oprosti prijatelj, prepozno!" V nedeljo lahko alkohol kupite le v barih/pubih/restavracijah.

Če želite močno pivo, vino ali močan alkohol, boste morali poiskati podružnico Vinmonopolet. Državna trgovina ponuja fantastično izbiro pijač, vendar so cene na splošno previsoke. Namizna vina so pogosto dražja kot v skoraj vseh drugih državah. Pričakujte, da boste plačali 80-90 NOK za dobro "cenovno dostopno" vino. Ker pa je obdavčitev odvisna od količine alkohola na steklenico in ne od veleprodajnih stroškov, je redkejša vina pogosto mogoče najti po primerljivo nižjih cenah kot na zasebnih prizoriščih v drugih državah. Vinmonpolet je odprt od ponedeljka do srede do 17, od četrtka do petka do 00 in v soboto do 18.

Številni turisti z avtomobili (pa tudi Norvežani na nakupovalnih izletih na Švedsko in Finsko) prinašajo alkohol na Norveško, čeprav obstajajo omejitve uvoza za zasebno uporabo; Dovoljeni so 1 liter žganih pijač in 3 litre piva brez plačila visokih davkov.

Piva

Najpogostejše blagovne znamke, ki jih najdemo v pubih, so industrijski lagerji Ringnes, Hansa, Borg, CB, Mack, Aass in Frydenlund (ki jih spremlja široka paleta uvoženih pijač). Vendar pa je v zadnjih 10 letih množica mikropivovarn in craft pivovarjev omogočila dostop do lokalno proizvedenega piva vseh vrst in v mnogih primerih odlične kakovosti. Na primer Ngne, gir, Haandbryggeriet, Kinn, 7 Fjell in še veliko več. Pivo iz malih ali specializiranih pivovarn lahko najdete tudi v pubih ali kavarnah, kot so Mikrobryggeriet (Bogstadveien Oslo), Lorry's (Parkveien, Oslo), Grünerlkka Brygghus (Oslo) ali Beer Palace (Aker Brygge, Oslo), GRI (Flm), Trondhjem Mikrobryggeri (Trondheim) in Christianssand Brygghus ((Kristiansand).

aquavit

Norveški akevitt, destilirana pijača s približno 40-odstotnim deležem alkohola, se od ostalih nordijskih in nemških akvavitov razlikuje po tem, da je vedno pridelan iz krompirja in zorjen v starih šerijevih sodih. Čeprav so recepti tajni, je večina norveških akvavitov aromatiziranih s kumino in janežem. Obstaja vsaj 27 različnih norveških akvavitov, od katerih je vsak primeren za različne vrste hrane, pijače ali kot priloga. Aquavit je še posebej priljubljen med tradicionalno božično hrano. Lysholm Linie (lep vsestranski aquavit za ne preveč težko hrano), Liten Linie (s soljenim in prekajenim mesom), Gammel Opland (vsestranski, še posebej dober s tradicionalnim lutefiskom) in Simers Taffel (za sleda) ) so klasike; če uživate v okusu, morate poskusiti tudi Gilde Non Plus Ultra (as avec). Aquavits “Linie” so med zorenjem res dvakrat prečkali ekvator!

Norveška krona (norske krone) NOK je valuta Norveške. Pogosto se skrajša kot kr ali kr., čeprav je na listkih s ceno prikazan le znesek. 1/100 krone se imenuje re. Pri prečkanju meja ne pozabite razlikovati med norveško (NOK) in švedsko (SEK) ali dansko (DKK) krono. Menjalni tečaj med skandinavskimi valutami je približno ena proti ena. Septembra 2014 je bil menjalni tečaj približno 8.24 NOK za en evro. Evre običajno ne sprejemajo v trgovinah, z izjemo nekaterih letališč in mednarodnih prevozov (leti, trajekti).

Kovanci so na voljo v apoenih po eno, pet, deset in dvajset kron. Papirnati bankovci so na voljo v apoenih po 50, 100, 200, 500 in 1000 kron. Cene še vedno vsebujejo na primer 9.99 NOK, ker ni kovancev, manjših od 1 krone, so cene zaokrožene.

Bankomati Minibank se uporabljajo na Norveškem. V metropolitanskih regijah je enostavno najti bankomat. Evre, dolarje, britanske funte, švedske, danske in norveške krone je mogoče dvigniti na večjih letališčih in na glavni postaji v Oslu. Skoraj vse trgovine sprejemajo glavne kreditne kartice, kot sta MasterCard in Visa (s seboj imejte potni list/vozniško dovoljenje, saj se boste pri uporabi kreditne kartice morali identificirati).

Norveška je draga destinacija za turiste. Čeprav je potovanje po Norveški z omejenim proračunom izvedljivo, je priporočljiva nekaj previdnosti. Ker je delovna sila draga, bo vse, kar lahko štejemo za »storitev«, dražje, kot predvidevate. Ker je država velika in so razdalje dolge, so lahko potni stroški pregrešno dragi, zato lahko z vozovnico za vlak ali letalo prihranite veliko denarja.

Splošno pravilo je, da bo težko živeti z manj kot 500 NOK/dan, tudi če bivate v hostlih in si sami oskrbujete hrano, pri čemer 1000 NOK/dan omogoča udobnejši življenjski slog srednjega cenovnega razreda in več kot 2000 NOK/dan potrebujete za prijetne hotele. in restavracije.

Pri nakupu alkohola ali cigaret bodite previdni. Skoraj verjetno bo stalo več, kot ste predvidevali. V baru ali restavraciji bo 400 ali 500 ml piva stalo približno 60 NOK, medtem ko bi 500 ml pločevinke 4.7-odstotnega piva v supermarketu stalo okoli 25 NOK. Cigarete stanejo približno 100 kr za škatlico po 20 cigaret, medtem ko stane steklenica 500 ml kokakole v trgovinah okoli 20 NOK. Pozitivno je, da se Norveška ponaša z visokokakovostno vodo iz pipe. Kupovanje ustekleničene vode je neuporabno in pretirano drago.

Zaradi stroškov dela so tudi lokali s hitro prehrano, kot sta McDonald's in Burger King, dražji v ZDA kot v večini drugih držav. Velik meni BigMac vas bo stal približno 90 NOK, prav tako obrok Double Whopper Cheese. Upoštevajte tudi, da večina pekarn, verig hitre prehrane in drugih vrst restavracij, ki ponujajo hrano za s seboj, zaradi nihanja stopenj DDV zaračuna dražje, če jo jeste v restavraciji, kot če jo vzamete s seboj.

Če ste nekoliko skromni s svojo porabo, dnevni proračun približno 1,500 NOK (190 €) na dan ni izključen.

Lahko prihranite denar, če prinesete svoje materiale. Zavedajte se strogih norveških mejnih pravil, ki dovoljujejo največ 200 cigaret ali 250 gramov tobaka, 1 liter močnega alkohola ter 1 1/2 litra vina in 2 litra piva ALI 3 litre vina in 2 litra piva ALI 5 litrov piva. Tobak, alkohol in meso bodo dražji kot običajno. Zelenjava, moka, otroške stvari, potrebščine za vozila (olje, tekočina za brisalce ipd.) in oblačila bodo (skoraj) enaki, če ne celo cenejši, kot v sosednjih državah.

Veliko Norvežanov, ki živijo ob mejah s Švedsko, Finsko ali Rusijo, gre tja kupovat hrano, saj so cene precej nižje. Medtem ko večina obiskovalcev ne bo mogla vstopiti v Rusijo zaradi zahtevnih vizumskih zahtev za Rusijo, lahko tisti, ki obiščejo regije blizu švedske ali finske meje, raziščejo to alternativo, preden se odpravijo naprej, saj med Norveško in Švedsko ali Finsko ni mejnih kontrolnih točk. Švedska in Finska sta razmeroma redko poseljeni ob norveški meji, z izjemo obmejnih regij v bližini Osla. Še vedno obstajajo podjetja ob meji, ki jih brez Norveške ne bi bilo.

Nasvet v preteklosti ni bil veliko uporabljen, vendar zaradi zunanjih vplivov postaja vse bolj priljubljen. Napitnino je treba ponuditi izključno kot pristen izraz hvaležnosti za opravljeno storitev.

Natakarji na Norveškem, tako kot v preostali Evropi, niso tako odvisni od napitnin strank kot v Združenih državah, saj so visoko plačani. Po drugi strani pa dajanje napitnine ni neobičajno v kavarnah in restavracijah srednjega do višjega cenovnega razreda, vendar le, če menite, da ste bili pravilno postreženi. Čeprav je v restavracijah zaračunana storitev, je standard zaokroževanje in 10 % velja za dobro. Zunaj restavracij in barov napitnina ni običajna, čeprav je v okoliščinah, kjer so menjave pogoste, vljudno pustiti drobiž (na primer taksiji). Dajanje napitnine taksistom je običajno, če porabite več kot 200 NOK, vendar voznik ne bo odgovoril, če ne daste napitnine, zato je to lahko nova izkušnja za ameriške in angleške obiskovalce. Dajanje napitnine nikoli ne velja za nevljudno, čeprav se na nedajanje napitnine le redko zavrača.

Denar lahko zamenjate v večini bank v bližini turističnih informacijskih pisarn, na pošti ali prek bankomata v lokalni valuti. Vendar na določenih območjih banke ne sprejemajo gotovine, zato je edina možnost zamenjave denarja prek poštnih uradov, kjer lahko stroški zamenjave znašajo do 75 NOK (9.09 €, 11.78 USD)!

Ko dvignete denar na bankomatu ali samo plačate s kreditno kartico, boste prejeli najvišjo stopnjo. Opozoriti je treba, da država trenutno prehaja na nov sistem, ki uporablja računalniške čipe, vgrajene v kartico, in številko PIN. Kreditne kartice z magnetnimi trakovi so še vedno sprejete po vsej državi; vendar morate prodajalca obvestiti, da nimate številke PIN in se morate namesto tega podpisati. Pomembno si je tudi zapomniti, da trgovski sistem včasih zavrne sprejem podpisov, zato je imeti gotovino pri roki za plačilo, če je potrebno, pameten previdnostni ukrep.

Na primer, avgusta 2009 je bil menjalni tečaj v banki 8.75 NOK za 1 € (ob upoštevanju, da ni mogoče zamenjati zneska za več kot 5000 NOK na transakcijo in da je provizija 100 NOK za vsako transakcijo ); v turistični informacijski pisarni je bil menjalni tečaj 7.28 NOK (brez provizije), tečaj ob dvigu na bankomatu pa 7.74 NOK (z upoštevanjem vseh bančnih provizij).

Delovni čas na Norveškem je boljši, kot je bil nekoč, vendar se številne manjše trgovine ob sobotah še vedno zaprejo zgodaj (običajno ob 13. ali 00. uri), ob nedeljah pa je skoraj vse zaprto. Trgovine z živili (zlasti v mestih) so ob delavnikih pogosto odprte do 15. ali 00. ure. Delovni čas je na vratih pogosto natisnjen kot "22-00 (23-00)", kar pomeni med tednom od 9. do 21. ure in ob sobotah od 9. do 18. ure. Na trgu z živili prevladuje nekaj verig, ki pokrivajo večino Norveške: Rimi, Rema 9, Kiwi, Prix in Bunnpris so nizkocenovne trgovine z omejeno izbiro izdelkov; Coop, ICA in Spar imajo večjo izbiro in boljšo kakovost po nekoliko višji ceni; Meny, Mega in Ultra pa imajo manj trgovin in višje cene.

Trgovine, zlasti glavne verige Narvesen in Mix (ki delujejo po vsej državi), Deli de Luca (ki deluje samo v Oslu, Stavangerju in Bergnu) in 7-Eleven (ki deluje samo v večjih mestih), so odprte od zgodaj zjutraj do pozne noči vsak dan, s 24-urno službo v večjih mestih. Bencinske črpalke so po vsej državi, Statoil, Shell, sveže/izbrano, YX (HydroTexaco) (ki se zdaj spreminja v 7-Eleven s plinom) in Esso, On the Run. Skoraj vsaka bencinska črpalka ponuja hitro hrano, zlasti klobase in sir. Na voljo tudi: hamburgerji, pice itd. Bencinske črpalke imajo podaljšan delovni čas, večje črpalke v mestih in na večjih križiščih pa so odprte 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Predmeti v trgovinah in bencinskih črpalkah so na splošno dragi.

V večini večjih mest so vsa leta skoraj v celoti prevladovala trgovska središča. Čeprav obstajajo maloprodajne avenije, kot so vrata Karla Johansa v Oslu, Strandgaten v Bergnu in vrata Nordre/Olav Tryggvasons v Trondheimu, je nakupovalna središča, ki so jih zgradili Thon Gruppen in druga velika podjetja, mogoče najti po vsej državi. Norveška ima tudi največje nakupovalno središče v Skandinaviji, Sandvika Storsenter, ki se nahaja 15 minut vožnje z železnico izven Osla. V Oslu boste našli Byporten Retail Senter, Oslo City in Gunerius takoj blizu železniške postaje Oslo S, pa tudi Paléet in Arkaden Shopping v Karl Johans Gate ter nekaj nakupovalnih središč in nakupovalnih središč dlje.

Pridobivanje »dobre kupčije« in pogajanja sta zavrnjena, zaposleni v servisih pa vam običajno ne smejo ponuditi nižje cene – le večje blago, kot so avtomobili, je dovzetno za barantanje. Cena, ki jo vidite, je cena, ki jo plačate. Če želite kupovati brez davka, je dobro, da imate s seboj ustrezno dokumentacijo. Večina trgovin ima te obrazce na voljo, vendar je to pameten previdnostni ukrep. Poleg tega, če plačate s kreditno kartico, boste morda morali podpisati potrdilo o prejemu, ki bo morda zahtevalo nekakšno identifikacijo; sprejemljivo je vozniško dovoljenje ali potni list. Zaradi stroge narave denarnih transakcij je temu tako.

Velika noč, božič (božični večer, božični dan in dan predajanja so vsi priznani prazniki) in »skupne počitnice« v juliju so glavni prazniki. V maju je veliko praznikov, vključno z dnevom ustavnosti (17. maj), ki je največji državni dogodek in je sam po sebi zanimiv.

Državni prazniki (šole in podjetja so zaprta):

Mnogi norveški prazniki se praznujejo na predhodni dan (velika sobota, božični večer itd.). Trgovine se zgodaj zaprejo na božični večer (»julekveld«, »julaften«), silvestrovo (»nyttrsaften«), veliko soboto (»pskeaften«) in soboto pred binkošti (»pinseaften«). Norvežani praznujejo kresno poletje tudi na dan sv. Janeza, 24. junija, tako da prejšnji večer pozno zvečer zakurijo kres – »St.Eve«. Janeza (»St.Hansaften« ali »Jonsokaften«).

Norvežani so običajno strpni in odprtega duha, tuji turisti pa bi morali vedeti le malo, če sploh, kaj je treba in česa ne smeti. Bistvenega pomena je vedeti, da je Norveška morda najbolj pravična država na svetu. Obnašanje na način, ki namiguje, da je katera koli stran podrejena ali nadrejena, velja za zelo nevljudno, razkazovanje denarja ali statusa (če sploh) pa je zavrnjeno. Večina Norvežanov se bo pozitivno odzvala na napačne predstave ali potencialno žaljive pripombe in skoraj vsi se bodo pozitivno odzvali na pohvale celotnemu narodu.

Mnogi Norvežani pa so morda napačno razumljeni kot ostri in neprijazni, saj so lahko odkriti in je kratek klepet zanje težak. To je samo kulturna razlika; vzpostavljanje stika s tujci, kot je na primer pogovor z drugimi vozniki avtobusa, je neobičajno. To ne velja za vožnje z vlakom ali zunaj večjih mest, ko bo kratek pogovor nastal iz radovednosti. Običajno se pogovarjamo s tujci na isti poti, ko hodimo po oddaljenih območjih.

Poleg tega je norveščina dokaj preprost jezik. Nekoč običajna uporaba vljudnostnega zaimka, pa tudi vljudnostnih besednih zvez in izrazov v vsakodnevnih okoljih, je zdaj zelo redka, zato naj vas ne razburi, če Norvežan, ki govori tuj jezik, uporablja zelo znan jezik. Pri nakupovanju, prijavi v hotelih in drugih podobnih okoliščinah uporabljajte sproščen jezik, vendar ne pričakujte kratkega klepeta. Čeprav norveščina nima neposrednega ustreznika za prosim (nemško bitte), lahko ljudje rečejo unnskyld (oprostite), da bi pritegnili vašo pozornost. Po drugi strani pa je na Norveškem običajno izkazati hvaležnost v različnih okoliščinah. V zasebni hiši je na primer običajno izraziti hvaležnost za obrok (takk för maten); ob bolj uradnih priložnostih »zahvali« pogosto sledi stisk roke. Na primer, po večerji ali skupnem potovanju se več Norvežanov zahvali za odlično družbo. Mnogi Norvežani se zahvalijo tudi za to, da smo se nazadnje srečali, na primer nekaj dni po tem, ko smo bili na zabavi.

Na splošno je norveška kultura izjemno ležerna in Norvežani drug drugega na splošno nagovarjajo izključno z imenom, razen na uradnih srečanjih. Priložnostna kultura ni enaka južni Evropi; Zamujanje na sestanke se šteje za nevljudno, prav tako glasno klepetanje, preveč intimno povezovanje z neznanci in izgubljanje živcev. Ob vstopu v norveško hišo je tradicionalno sezuti čevlje; v mrazu je to pogosto pogoj.

Sloves Norvežanov, da so hladni in neprijazni, je lahko posledica izjemno zapletenega nenapisanega kodeksa obnašanja, ki vsebuje veliko navideznih nedoslednosti. Na primer, čeprav je redko vzpostaviti očesni stik z neznanci v javnem prevozu, kot je avtobus, velja obratno, ko Norvežane srečujete med dejavnostmi na prostem, kot sta pohodništvo ali smučanje: pričakovan je pozdrav sopotnika ali smučarja, če pa tega ne storite pogosto velja za zelo nevljudno. Še en fenomen, ki pogosto bega tuje obiskovalce, je vloga alkohola v družbenih odnosih. Z nekaj izjemami ga je najbolje opisati kot olje, ki Norvežanom omogoča, da se srečajo in vzpostavijo stik brez prevelikega trenja. Turisti so na srečo brez večine ali vseh družbenih standardov, Norvežani pa se na splošno zavedajo nedoslednosti v svojih družbenih normah in jih zabavajo.

Gradnja kamnitih skal v divjini, ob kamnitih plažah in na gorskih poteh je med turisti vse bolj priljubljena. Kamnite jame se uporabljajo za označevanje poti, čeprav lahko pohodnike zavedejo. Obiskovalci, ki postavljajo cairne, pogosto izberejo kamne iz kamnitih ograj, od katerih so nekateri kulturne dobrine, drugi pa se uporabljajo za severne jelene, ovce ali krave. Pravzaprav je nezakonito posegati v naravo na ta način, tudi z enim samim balvanom.

Norvežani veljajo tudi za precej domoljubne. Zastava se pogosto uporablja na zasebnih praznovanjih (kot so obletnice in poroke), veliko ljudi pa jo izobesi ob državnih praznikih. Večina Norvežanov je ponosnih na svoj narod, še posebej, ko gre za naravo in gospodarsko blaginjo države. 17. maj, dan ustave, je lahko za obiskovalce nekoliko presenetljiv, saj je država ogrnjena z zastavami, ljudje se oblečejo v svoja najboljša oblačila in praznujejo ves dan. Po drugi strani pa je norveški nacionalizem običajno izjava ponosa, da živimo v uspešni družbi, in nikakor ni konflikten.

Oblecite se in poskusite reči gratulerer med dagen (dobesedno »čestitke za dan«) vsem, ki jih srečate na dan ustave, in zagotovo boste prejeli enak odziv in videli boste veliko nasmehov, tudi če niste Norvežan. vse. Norvežani so veseli, da na paradah ob dnevu ustave korakajo šolarji in družine namesto vojakov. Omeniti velja še, da 17. maja praznujemo obletnico ustave iz leta 1814, ki je Norveško uveljavila kot liberalno demokracijo; ustava še vedno velja.

Norveška kmečka kultura je še vedno prisotna v sodobni norveški kulturi. V devetnajstem stoletju je sprožilo močno romantično domoljubno gibanje, ki ga je še danes mogoče videti v norveškem jeziku in medijih. Norveška kultura je cvetela kot posledica nacionalističnih poskusov vzpostavitve avtonomne identitete v literaturi, umetnosti in glasbi. To še vedno velja za uprizoritvene umetnosti, pa tudi kot posledica državnega financiranja razstav, kulturnih pobud in umetniških del.

Norveška je napredna država, ki je sprejela zakone in politike za spodbujanje pravic žensk, manjšin in LGBT. Norveško združenje za pravice žensk je leta 1884 ustanovilo 171 uglednih posameznikov, vključno s petimi premierji iz liberalne in konservativne stranke. Uspešni so bili v svojih kampanjah za izobraževanje žensk, volilno pravico, pravico do dela in druge zakone o enakosti spolov. Enakost spolov je prišla na vrh vladne agende v sedemdesetih letih 1970. stoletja z ustanovitvijo javnega organa za spodbujanje enakosti spolov, ki se je razvil v varuha za enakost spolov in protidiskriminacijo. Organizacije civilne družbe še naprej igrajo pomembno vlogo, organizacije za pravice žensk pa so zdaj organizirane pod krovno organizacijo Norveški ženski lobi.

Norveška ustava je bila leta 1990 spremenjena tako, da je norveški monarhiji dala absolutno primogenituro, kar pomeni, da ima najstarejši otrok, ne glede na spol, prednost v dedovanju. Ker ni veljal za nazaj, je sedanji prestolonaslednik kraljev najstarejši sin in ne njegov najstarejši otrok. V skladu s 6. členom norveške ustave "mora imeti moški, rojen pred letom 1990, prednost pred dekletom."

Tisočletja so prevladujoče civilizacije v Skandinaviji in Rusiji, ki si lastijo ozemlja Samijev, diskriminirale in zlorabljale Samije. Samiji nikoli niso bili enotna skupnost na določenem območju Laponske. Norveško je svetovna skupnost močno grajala zaradi njene politike norvežizacije in diskriminacije domorodnega prebivalstva države. Kljub temu je bila Norveška prva država, ki je priznala konvencijo ILO 169 o domorodnih ljudstvih, ki so jo leta 1990 predlagali ZN.

Kar zadeva pravice LGBT, je bila Norveška prva država na svetu, ki je sprejela protidiskriminacijsko zakonodajo, ki ščiti pravice gejev in lezbijk. Norveška je leta 1993 postala druga država, ki je legalizirala civilno partnerstvo za istospolne pare, Norveška pa je 1. januarja 2009 postala šesta država, ki je istospolnim parom ponudila popolno enakopravnost. Norveška je gostila letno konferenco Oslo Freedom Summit kot zagovornik človekovih pravic, srečanje, ki ga je The Economist označil kot "na poti, da postane nasprotnik človekovih pravic gospodarskega foruma v Davosu."

Ločitev vere in države se je na Norveškem zgodila veliko pozneje kot v preostali Evropi in še vedno ni popolna. Norveški parlament se je leta 2012 odločil, da bo Norveški cerkvi podelil več avtonomije, kar je bilo potrjeno z ustavno spremembo 21. maja 2012. Do leta 2012 so morali biti zakonodajalci člani luteranske cerkve, vsaj polovica vse duhovščine pa je morala biti Člani krščanske državne cerkve. Ker je Norveška cerkev državna cerkev, so njeni duhovniki državni delavci, prav tako centralna in provincialna cerkvena uprava. Člani kraljeve družine so dolžni biti člani luteranske cerkve.

Mednarodno priznanje je prejel norveški film. Dokumentarni film odprave Kon-Tiki (1950) je prejel ameriškega oskarja. Devet življenj Arneja Skouena je bilo nominirano, a leta 1959 ni zmagalo. Izpostaviti velja tudi celovečerni animirani film Iva Caprina Flklypa Grand Prix (angleško: Pinchcliffe Grand Prix). Film, ki je izšel leta 1975, temelji na likih, ki jih je ustvaril norveški risar Kjell Aukrust. Je najbolj priljubljen norveški film vseh časov.

Pathfinder (1987), zgodba Nilsa Gaupa o Samijih, je bila nominirana za oskarja. Druga stran nedelje v režiji Berit Nesheim je bila leta 1997 nominirana za oskarja.

Filmska industrija je v devetdesetih letih 1990. stoletja cvetela, saj je bilo vsako leto proizvedenih do 20 celovečernih filmov. Kristin Lavransdatter, posneta po knjigi Nobelovega nagrajenca Telegrafist, in Gurin z lisičjim repom sta bili veliki uspešnici. Knut Erik Jensen je bil poleg Erika Skjoldbjrga, najbolj znanega po Insomnii, eden najuspešnejših novih filmskih ustvarjalcev.

Država je bila uporabljena tudi kot prizorišče snemanja številnih hollywoodskih in drugih tujih filmov, predvsem The Empire Strikes Back (1980), v katerem so filmski ustvarjalci uporabili ledenik Hardangerjkulen za snemanje sekvenc ledenega planeta Hoth. Postregel je s spektakularnim snežnim bojem. Norveška je bila predstavljena tudi v filmu Die Another Day, The Golden Compass, Spies Like Us in Heroes of Telemark ter v televizijskih oddajah Lilyhammer in Vikings. Kratki film The Spirit of Norway je bil prikazan med Maelstromom v Norveškem paviljonu v Epcotu, ki je del Walt Disney World Resorta na Floridi v ZDA. 5. oktobra 2014 sta atrakcija in film prenehala delovati.

Klasična glasba romantičnih skladateljev Edvarda Griega, Rikarda Nordraaka in Johana Svendsena je znana po vsem svetu, prav tako kot sodobna glasba Arneja Nordheima. Leif Ove Andsnes, eden najbolj priznanih svetovnih pianistov, Truls Mrk, odličen violončelist, in legendarna wagnerijanska pevka Kirsten Flagstad sodijo med norveške klasične umetnike.

Od poznega dvajsetega stoletja je norveški black metal vplival na svetovno glasbo. Norveški izvoz black metala, lo-fi, mračnega in prvinskega sloga heavy metala, se je v devetdesetih letih povečal po zaslugi skupin, kot so Emperor, Darkthrone, Gorgoroth, Mayhem, Burzum in Immortal. V zadnjem času so skupine, kot so Enslaved, Kvelertak, Dimmu Borgir in Satyricon, razvile žanr v današnji čas, medtem ko so obdržale globalne privržence. Med kontroverznimi incidenti, povezanimi z black metal gibanjem v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so bili številni zažigi cerkva in dva velika umora.

Norveška jazz kultura cveti. Mednarodno priznani glasbeniki so Jan Garbarek, Terje Rypdal, Mari Boine, Arild Andersen in Bugge Wesseltoft, med novejšo generacijo pa Paal Nilssen-Love, Supersilent, Jaga Jazzist in Wibutee.

Norveška ima bogato ljudsko glasbeno dediščino, ki je priljubljena še danes. Godlarji Hardangerja Andrea Een, Olav Jrgen Hegge in Annbjrg Lien, pa tudi pevci Agnes Buen Garns, Kirsten Brten Berg in Odd Nordstoga so med najbolj znanimi ljudskimi umetniki.

Druge znane skupine so A-ha, Röyksopp, Ylvis in Maria Mena. A-ha je prvič pridobil mednarodno pozornost sredi osemdesetih let. V 1980-ih in 1990-ih je skupina ohranila svojo lokalno privlačnost in je bila še naprej uspešna zunaj Norveške, zlasti v Nemčiji, Švici, Franciji in Braziliji.

Različni norveški skladatelji in produkcijske ekipe so v zadnjih letih prispevali k glasbi drugih svetovnih glasbenikov. Norveška produkcijska hiša Stargate je med drugim sodelovala z Rihanno, Beyoncé, Shakiro, Jennifer Lopez in Lionelom Richiejem. Espen Lind je napisal in produciral pesmi za izvajalce, kot so Beyoncé, Lionel Richie in Leona Lewis. Rihanna in Lovebugs sta posnela pesmi Lene Marlin.

Skozi vse leto Norveška gosti množico glasbenih dogodkov po vsej državi. Norveška ima enega največjih glasbenih festivalov ekstremnih športov na svetu, Ekstremsportveko, ki vsako leto poteka v Vossu. V Oslu potekajo številni festivali, vključno z yafestivalen in by:Larm. Oslo je nekoč gostil poletno parado v stilu nemške Love Parade. Oslo je poskušal posnemati francoski glasbeni dogodek Fête de la Musique leta 1992. Dogodek je ustanovil Fredrik Carl Strmer. Že v prvem letu je »Musikkens Dag« na ulice Osla privabil na tisoče ljudi in umetnikov. Musikkfest Oslo je nadomestil "Musikkens Dag."

Norveška ima zaradi svojih prostranih gozdov dolgo zgodovino gradnje z lesom. Številne današnje najzanimivejše nove strukture so zgrajene iz lesa, kar dokazuje, da je ta material še vedno privlačen med norveškimi oblikovalci in gradbeniki.

Cerkve so bile zgrajene po spreobrnjenju Norveške v krščanstvo pred približno 1,000 leti. Za najpomembnejše zgradbe je bila kamnita arhitektura uvožena iz Evrope, začenši z gradnjo katedrale Nidaros v Trondheimu. Po vsej Norveški so v zgodnjem srednjem veku gradili lesene cerkve. Nekaj ​​jih je ohranjenih in predstavljajo najbolj edinstven prispevek Norveške k arhitekturni zgodovini. Cerkev Urnes v notranjosti Sognefjorda je dober primer in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Stavbe na pomolu Bryggen v Bergnu, ki je prav tako na seznamu svetovne kulturne dediščine, so še en omembe vreden primer lesene arhitekture, sestavljene iz niza visokih, tankih lesenih struktur vzdolž obale.

Mesta, kot sta Kongsberg in Rros, so bila ustanovljena pod danskim kraljestvom v 17. stoletju. V mestu je bila zgrajena cerkev v baročnem slogu. Tradicionalne lesene konstrukcije iz Rrosa so preživele.

Oslo je postal glavno mesto, ko je bila norveška unija z Dansko leta 1814 prekinjena. Christian H. Grosch je bil arhitekt, ki je ustvaril prve oddelke Univerze v Oslu, borzo v Oslu ter številne druge strukture in cerkve, zgrajene v tem zgodnjem nacionalnem obdobju.

Lesund je bil v začetku dvajsetega stoletja zgrajen v slogu Art Nouveau, ki ga je navdihnil francoski vpliv. Trideseta leta prejšnjega stoletja, ko je vladal funkcionalizem, so bila zlata doba za norveško arhitekturo. Norveški arhitekti so svetovno slavo pridobili šele v poznem dvajsetem stoletju. Samijski parlament v Kárájohki, ki sta ga zasnovala Stein Halvorson in Christian Sundby, je ena najosupljivejših sodobnih struktur na Norveškem. Njegova lesena debatna dvorana je abstraktna predstavitev lavva, tradicionalnega šotora, ki ga uporabljajo nomadski Samiji.

Na norveškem umetniškem prizorišču so dolgo časa prevladovala umetniška dela iz Nemčije in Nizozemske ter vpliv Kopenhagna. Izrazito norveško obdobje se je začelo v devetnajstem stoletju, sprva s portreti in nato z veličastnimi pokrajinami. Johan Christian Dahl (1788–1857), član dresdenske šole, se je vrnil k slikanju pokrajin na zahodu Norveške in tako prvič definiral norveško slikarstvo.«

Nedavno osamosvojitev Norveške od Danske je spodbudila slikarje, da so vzpostavili svojo norveško identiteto, zlasti prek krajinskega slikanja umetnikov, kot sta Kitty Kielland, slikarka, ki se je izobraževala pri Hansu Gudeju, in Harriet Backer, še ena pionirka med impresionističnimi slikarkami. Fritsa Thaulowa, impresionista, in Christiana Krohga, realističnega slikarja, znanega po slikah prostitutk, sta oba navdihnila pariška umetniška scena.

Edvard Munch je simbolistični/ekspresionistični slikar, najbolj znan po sliki Krik, ki naj bi simbolizirala nelagodje sodobnega človeka.

Med drugimi pomembnimi slikarji sta Harald Sohlberg, neoromantični slikar, najbolj znan po svojih slikah Rrosa, in Odd Nerdrum, figurativni slikar, ki trdi, da je njegovo delo kič in ne umetnost.

Norveške kulinarične tradicije odražajo stare pomorske in kmetijske tradicije, vključno z lososom (svežim in sušenim), sledom (vloženim ali mariniranim), postrvjo, polenovko in drugimi morskimi sadeži, uravnoteženimi s siri, mlečnimi izdelki in temnim/temnejšim kruhom.

Lefse je norveški krompirjev kruh, ki je med prazniki pogosto prelit z veliko količino masla in sladkorja. Lutefisk, smalahove, pinnekjtt, raspeball in frikl so nekatere tipične norveške jedi.

Priljubljeni športi na Norveškem vključujejo nogomet, biatlon, tek na smučeh, smučarske skoke in v manjši meri hokej na ledu in rokomet. Norveška je najuspešnejša država v zgodovini zimskih olimpijskih iger.

Kar zadeva aktivno članstvo, je nogomet najbolj priljubljen šport na Norveškem. Nogometni biatlon in tek na smučeh glede na privlačnost gledalcev v anketah 2014–15. [216] Najbolj priljubljen dvoranski šport je hokej na ledu. Ženska rokometna reprezentanca je zmagala na dveh poletnih olimpijskih igrah (2008, 2012), na treh svetovnih prvenstvih (1999, 2011, 2015) in na šestih evropskih prvenstvih (1998, 2004, 2006, 2008, 2010, 2014).

Norveška nogometna reprezentanca je tekmovala na treh svetovnih prvenstvih v nogometu (1938, 1994 in 1998) ter enem evropskem prvenstvu (2000). Norveška najboljša ocena FIFA je druga, kar je imela dvakrat, leta 1993 in 1995.

Šah na Norveškem postaja vse bolj priljubljen. Aktualni svetovni prvak je Magnus Carlsen. Norveška ima približno deset velemojstrov in 29 mednarodnih mojstrov.

Norveška je sprva poslala športnike, da tekmujejo na olimpijskih igrah leta 1900, od takrat pa je poslala tekmovalce na vse igre, razen na slabo obiskane igre leta 1904 in poletne olimpijske igre leta 1980 v Moskvi, ko so sodelovali v bojkotu pod vodstvom Amerike. Biatlonec Ole Einar Bjrndalen ter smučarska tekača Marit Bjrgen in Bjrn Dhlie sta znana norveška športnika zimskih športov.

Norveška ima razmeroma nizko stopnjo nasilnega kriminala. Vlomi v avtomobile in kraje koles so najpogostejša kazniva dejanja, s katerimi se lahko srečajo obiskovalci. Tudi žeparji so vse poletje vse pogostejši problem v metropolitanskih območjih, čeprav ne v tolikšni meri kot v večjih evropskih mestih. Vedno je dobro poskrbeti za svojo lastnino, kar vključuje, da nikoli ne puščate dragih predmetov na vidnem mestu v vozilu in varno zavarujete svoje kolo.

Samske dame bi morale imeti malo težav, a po polnoči je priporočljiva zdrava pamet.

Norveška je ena najmanj skorumpiranih držav na svetu. Policije in drugih uradnikov ni mogoče podkupiti; zato potnike močno pozivamo, naj se izogibajo kakršnemu koli podkupovanju.

Norveška ima enotno policijo (»politi«). Na področjih, kot so kriminal, nacionalna varnost, resne nesreče, pogrešani ljudje, nadzor prometa, potni listi in nadzor priseljevanja, je policija vladna oblast. Večina mest zaposluje tudi občinske parkirnike, čeprav je njihova moč omejena na kaznovanje in odstranjevanje avtomobilov.

Električni avtomobili so na Norveškem zelo razširjeni, zlasti v mestih. Ta vozila so zelo tiha, zato bi morali pešci avtoceste in ulice prečkati z očmi in ne z ušesi.

Varnost na prostem

Narava skriva največ nepričakovanih nevarnosti za turiste. Vsako leto je veliko število obiskovalcev poškodovanih ali umorjenih v gorah ali na morju, običajno zaradi opozoril, ki ostanejo neupoštevana. Ne približujte se na primer sprednjemu delu ledenika, velikim valovom na obali ali velikemu slapu, če ne veste, kaj počnete, in se na ledenike ne odpravite brez ustreznega usposabljanja in opreme.

Norveška je dom majhnega števila nevarnih divjih vrst. Večino smrtnih žrtev in poškodb, povezanih z divjimi živalmi, povzročijo trki avtomobilov z velikim losom ali manjšim navadnim jelenom. Omeniti velja tudi, da lahko na nekaterih podeželskih območjih opazimo ovce, koze, krave in severne jelene, ki tavajo ali počivajo na cesti.

Svalbard ima svoj nabor predpisov in zaščitnih ukrepov in nikoli ne smete iti izven Longyearbyena, ne da bi nekdo v vaši skupini imel strelno orožje. Polarni medvedi na Svalbardu so resnična in zelo smrtonosna grožnja za nepripravljene, saj se skoraj vsako leto pojavijo poročila o smrti in/ali poškodbah. Tukaj je več severnih medvedov kot ljudi. Svalbard je krhka, suha severna tundra z ogromnimi območji, ki jih človeštvo skorajda ni raziskalo. Trenutni predlog je, da se nelokalni turisti udeležijo samo načrtovanih izletov. Kršitev zakona, vznemirjanje živali ali neodgovornost lahko povzročijo denarno kazen in/ali izgon z otočja. Kot rečeno, če pridete pripravljeni in uporabite zdrav razum, bo vaš obisk eden najbolj nepozabnih, kar ste jih kdaj imeli. Okolje, pokrajina in zgodovina Svalbarda so naravnost osupljivi.

Kar zadeva druga divja bitja v celinski Norveški, je bilo v divjini le nekaj zelo neobičajnih srečanj z rjavim medvedom in volkom. Na celinskem delu Norveške ni polarnih medvedov, v nasprotju s splošnimi predpostavkami drugod po ulicah tavajo le severni medvedi. Skandinavski rjavi medved je nežna vrsta, ki običajno beži pred ljudmi. V vsakem primeru obiskovalci verjetno ne bodo videli enega od okoli 50 preživelih rjavih medvedov na Norveškem. Človeka norveški volkovi ne ogrožajo. Na splošno ni treba skrbeti za nevarne interakcije z divjimi živalmi na Norveškem.

Med pohodništvom ali smučanjem bodite pripravljeni na hitro spremembo vremena, ki se na Norveškem lahko zgodi hitro. Če niste prepričani o vremenu, vprašajte domačina ali se odpravite na voden ogled. V norveški divjini se morate znajti sami, zato tudi na najbolj nevarnih območjih ne boste videli ograj ali opozorilnih tabel. Ne pozabite, da so plazovi pogosti. Ko smučate, ostanite na označenih progah, razen če natančno veste, kaj počnete. Verjemi dvakrat, če misliš, da veš, kaj delaš. V prvih treh mesecih leta 2011 je na Norveškem v snežnih plazovih umrlo 12 ljudi.

Na morju

Prostrana norveška obala je doživetje za turiste, a je tudi nevarna regija. Masivni valovi, ki zbirajo moč čez Atlantik, udarjajo ob gladke skale in plošče okoli zunanje obale. Vsako leto se obiskovalci resno poškodujejo in v nekaterih primerih umrejo, ko poskušajo surfati na velikih valovih ob plažah. Številni obiskovalci zapustijo zaščitene vode in se v majhnih čolnih odpravijo na odprto morje; vsako leto na morju rešujejo turiste, nekateri se celo utopijo.

ledeniki

Ledeniki so ena najbolj nevarnih lokacij na Norveškem za turiste. Nikoli ne podcenjujte moči ledenika. Bodite pozorni na opozorilne indikatorje. Nikoli se ne približujte sprednji strani ledenika. Ledenik ni trden kos ledu; nenehno se premika in veliki kosi se redno odlomijo.

Na ledenik vstopite samo z ustrezno opremo in usposobljenim lokalnim vodnikom. Sončni žarki se odbijajo od belega snega, zato kožo zaščitite s kremo za sončenje. Za izlete na ledenike prinesite topla oblačila.

Na cesti

Če želite v zimski sezoni prečkati gore z vozilom (na primer potovati iz Osla v Bergen), morate biti dobro opremljeni. Razmere so težke. V vozilu imejte vedno poln rezervoar goriva, pa tudi topla oblačila, hrano in pijačo. Preverite, ali so vaše pnevmatike primerne za zimske razmere (zimske pnevmatike z žebljički ali brez žebljev, "celoletne" pnevmatike ne zadoščajo) in ali imate potrebne sposobnosti za vožnjo v snežnem in mrzlem vremenu. Ceste so pogosto blokirane zaradi slabega vremena. Za informacije o razmerah na cestah in zaporah pokličite 175 na Norveškem ali si oglejte spletna poročila norveške državne uprave za ceste [2] (samo v norveščini). Ne pozabite, da vsi odseki poti nimajo mobilne telefonije.

Številke za klic v sili

Če niste prepričani, katero številko poklicati, je 112 centralna številka za vse reševalne službe in vas bo povezala z ustreznim oddelkom.

Klice, ki niso nujni, je treba usmeriti na policijsko postajo na številko 02800. Pokličite 116117 za nenujno pomoč poškodovancem.

Če pokličete 1412, boste naglušne povezali s službami za nujno pomoč, če uporabljajo besedilni telefon.

Falck (tel. 02222) in Viking nudita pomoč na cesti (tel. 06000). Člani AAA se lahko obrnejo na NAF na 08505. V primeru prometnega trčenja se morate obrniti na policijo le, če je kdo poškodovan ali če incident povzroči prometne zastoje. Če je škoda samo na avtomobilih, policija ne bo posredovala.

Kakovost vode na Norveškem je na splošno sprejemljiva, voda iz pipe pa je vedno pitna (razen na ladjah, vlakih itd.).

Zaradi visokega standarda čistoče v javnih kuhinjah so zastrupitve s hrano redke med obiskovalci.
Poleti je lahko na Norveškem precej toplo, zato spakirajte topla oblačila (pulover, vetrovka/nepremočljiva jakna), če vam pridejo prav. Vreme je težko napovedati, poleti pa lahko med obiskom naletite na precejšnja vremenska nihanja.

Turisti, ki se odpravijo na pohod v visoke gore (nad gozdom), morajo nositi športna oblačila, ki prenesejo temperature do nič stopinj Fahrenheita (nič stopinj C).

Norveška ima visoko koncentracijo lekarn. V supermarketih in na bencinskih črpalkah so na voljo tudi pršila za nos in zdravila proti bolečinam brez recepta (paracetamol, aspirin).

Sonce ni tako intenzivno kot v južni Evropi. Upoštevajte, da sonce ne opeče kože v hladnih okoliščinah (nizke temperature ali veter). Zrak na severu je pogosto čist in raven UV-žarkov je lahko visoka kljub nizkemu soncu. Upoštevajte, da je sonce v visokogorju močnejše, sevanje pa je okrepljeno na ali v bližini snežišč in vodnih površin. Na snežnih poljih, tudi ko je oblačno, je lahko svetloba močna. Ne podcenjujte moči nordijskega sonca! Ko greste na pohod v visoke gore, spomladi na smučanje in na plažo, imejte s seboj sončna očala.

Klopi (fltt) se na južnem Norveškem pojavljajo vse poletje. Z ugrizom lahko širijo boreliozo (boreliozo) in hujšo KME (klopni encefalitis). TBE je najbolj nevaren ob obali od Osla do Trondheima. Čeprav so primeri redki in vsi klopi ne prenašajo bolezni, je najbolje, da nosite dolge hlače namesto kratkih, če želite iti skozi goste ali visoke travnate predele (običajni habitat za klope). Če vas ugrizne klop, lahko v lekarni dobite posebno pinceto za varno odstranitev klopa. Da bi zmanjšali nevarnost bolezni, klopa čim prej odstranite s kože in najbolje s pinceto za klope. Če se po ugrizu klopa na koži, ki ga obdaja, začnejo pojavljati rdeči obroči ali če imate druge simptome, povezane s klopi, čim prej obiščite zdravnika. Klopi so črni, zato jih boste lažje opazili, če boste nosili svetla oblačila.

Na Norveškem živi samo ena strupena kača: gada (hoggorm), ki ima na hrbtu edinstven cik-cak vzorec. Kača ni pogosta, vendar jo lahko najdemo vse do arktičnega kroga na Norveškem (razen v najvišjih gorah in območjih z malo sonca). Čeprav je njegov ugriz le redko usoden (razen pri majhnih otrocih in alergikih), bodite poleti previdni, še posebej med potepanjem po gozdovih ali na odprtih poljih. Če vas je ugriznila kača, poiščite zdravniško pomoč. Možnosti ugriza pa so zelo majhne, ​​saj se gavka izjemno boji ljudi.

Za lažje poškodbe in bolezni se obrnite na lokalni “Legevakt” (dežurna ambulanta/zdravnik, ki zdravi bolnike brez naročanja) 116 117. V mestih je to običajno vladna služba, ki je v središču; pričakujte, da boste čakali več ur. V oddaljenih območjih se morate običajno obrniti na dežurnega "okrajnega zdravnika". Pokličite nacionalni urad za informacije o toksinih na +47 22 59 13 00, če imate vprašanja o toksinih (iz gob, rastlin, zdravil ali drugih snovi).