Kefalonija

Turizem v Kefaloniji se je začel v začetku devetnajstega stoletja. Celo grška kraljeva družina je v poletnih mesecih v zgodnjem dvajsetem stoletju peljala svoje otroke v Lixouri, vendar je večina obiskovalcev otok odkrila šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kefalonija privablja obiskovalce iz vse Grčije, Evrope in ostalega sveta. Zaradi bližine Italije je priljubljena počitniška destinacija mnogih Italijanov. Kot eden največjih grških otokov je dobro opremljen, da sprejme množico obiskovalcev v poletni sezoni in ponuja za vsakogar nekaj.

Dve kulturni znamenitosti, privlačni ribiški vasici Fiscardo in Assos, kot tudi številne naravne znamenitosti, kot so podzemno jezero Melissani, jama Drogarati in plaža Myrtos, so prispevale k priljubljenosti Kefalonije. Mandolina kapitana Corellija (2001), film, posnet na otoku, je populariziral Kefalonijo.

Poletja v Kefaloniji so vroča in svetla, z zmerno mokrimi zimami. Občasno pozimi na otoških gorah zapade sneg. V najbolj deževnem mesecu v letu, decembru, lahko pade do 115 mm dežja. Nasprotno pa je lahko julij zelo suh, ko je pogosto nič ali malo dežja. Dež je večinoma poleti, vendar ga ni čutiti, saj zaradi suhega zraka izhlapi, preden doseže tla.

Kefalonija je glavni otok regionalne enote, ki obsega 773 km2 (300 mi2) in ima gostoto prebivalstva 55 oseb na km2 (140/mi2). V Argostoliju živi ena tretjina prebivalcev otoka. Lixouri je drugo največje mesto v prefekturi in obe mesti skupaj predstavljata približno dve tretjini prebivalstva prefekture.

Otok Petalas in otok Asteris sta dva velika otoka, vendar sta zapuščena.

Kefalonija se nahaja na potresnem območju in vsako leto se zgodi na stotine majhnih, nezabeleženih potresov. Velik potres je leta 1953 opustošil tako rekoč vse otoške vasi, le Fiskardo na severu je ostal nepoškodovan.

Jezero Melissani, kaverne Drogarati in laguna Koutavos blizu Argostolija so prav tako omembe vredne naravne značilnosti.

Otok se ponaša z raznoliko biotsko raznovrstnostjo, vključno z več avtohtonimi in neobičajnimi vrstami. Nekatere lokacije je Evropska unija razglasila za območja Natura 2000.

Gora Ainos, visoka 1628 metrov, je najvišja točka na otoku; na zahodu-severozahodu so gore Paliki, ki vključujejo Lixouri, pa tudi Geraneia (Gerania) in Agia Dynati. Vrh gore Ainos je naravni park z jelkami.

Gozdarstvo je na otoku neobičajno, čeprav je njegova proizvodnja lesa med največjimi na Jonskih otokih, a manjša kot v Elii na Peloponezu. Gozdni požari so bili razširjeni v devetdesetih in zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja in še vedno predstavljajo veliko nevarnost za ljudi.

Živalstvo

Kefalonija je znana po ogroženi populaciji želv kareta, ki gnezdijo na več plažah okoli južne obale otoka. Ob obali otoka živi tudi majhna kolonija ogrožene sredozemske medvedice Monachus monachus, predvsem na delih obale, ki so zaradi topografije nedostopni ljudem. Jame vzdolž tega odseka obale so odlična mesta za tjulnje, kjer skotijo ​​svoje mladiče in jih dojijo prvih nekaj mesecev svojega življenja.

Znano je, da je otok dom kune borovke.

Na otoku so opazili več kot 200 vrst ptic.

Vino in rozine sta najstarejši izvozni artikel, ki sta bila vidna vse do dvajsetega stoletja. Danes sta najvidnejši panogi ribogojstvo in kalcijev karbonat.

Živinoreja in oljkarstvo sta najpomembnejši kmetijski dejavnosti, pretežni del pa predstavljata žito in zelenjava. Ravnine, ki obsegajo manj kot 15 % otoka in so večinoma skalnate in hribovite, so kraj, kjer se večinoma prideluje zelenjava. Obdelovalne površine predstavljajo manj kot četrtino celotne površine otoka.

Do sedemdesetih let 1970. stoletja je večina prebivalcev Kefalonije živela na podeželju, zdaj pa dve tretjini prebivalstva živi v mestih, preostala tretjina pa v podeželskih mestih in vaseh v bližini kmetijstva.

Grozdje Robola se uporablja za proizvodnjo suhih limonastih vin na otoku, ki ima dolgoletno vinarsko dediščino.

Proizvodnja oljčnega olja

Gospodarstvo Kefalonije je močno odvisno od proizvodnje oljčnega olja. Vse do 18. stoletja količina oljčnega olja, pridelanega na otoku, ni zadoščala za potrebe prebivalstva. Vendar pa je povpraševanje beneških osvajalcev po gojenju oljk, zlasti po padcu Peloponeza in Krete, povzročilo povečanje proizvodnje do točke, ko so se začele prve pošiljke v Benetke. Pred potresom v Jonskem morju leta 1953 je imel otok 200 stiskalnic za olje; trenutno jih je le trinajst. Kefalonija ima približno milijon oljčnih dreves, ki pokrivajo več kot 55 odstotkov površine otoka. Majhno agrarno gospodarstvo otoka je v veliki meri odvisno od oljčnega olja. Dve glavni vrsti, posajeni na otoku, sta »koroneiki« in »theiako«, sledi pa ji manjše število »ntopia« in »matolia«. Kefalonsko oljčno olje je zelene barve, gostega, mastnega okusa in nizke kislosti.

Precejšen delež domorodnega poletnega prebivalstva preživi zimske mesece v tujini, saj izven sezone (november – april) na otoku preprosto ni dovolj dela. Posledično je na otoku veliko Grkov z ameriškim naglasom. Le starejši ostajajo omejeni na svoj jezik, kljub temu, da angleščino praktično vsi razumejo. Zaradi pomembnih zgodovinskih vezi otoka s to državo je italijanščina splošno priznana. Kjer koli na otoku bo dobrodošlica v grščini izzvala toplo in strastno reakcijo.