Papua Nova Gvineja je blagoslovljena z bogatimi naravnimi viri, vključno z mineralnimi in obnovljivimi viri, kot so gozdovi, morje (ki vsebuje znaten odstotek glavnih svetovnih staležev tunov) in kmetijstvo na nekaterih območjih. Razgiban teren, ki vključuje visoke gorske verige in doline, močvirja in otoke, kot tudi visoki stroški razvoja infrastrukture v kombinaciji z drugimi dejavniki (vključno z resnimi težavami z zakonom in redom v nekaterih središčih ter običajnim sistemom lastništva zemljišč) zunanjim razvijalcem je to težko. Leta neustreznega vlaganja v izobraževanje, zdravstvo, IKT in dostop do financiranja so ovirala lokalne razvijalce. Kmetijstvo, tako za samooskrbo kot za komercialne pridelke, zaposluje 85 odstotkov ljudi in predstavlja 30 odstotkov BDP. Mineralni viri, kot so zlato, nafta in baker, prispevajo 72 % celotnega izvoznega dobička. Proizvodnja oljne palme se je v zadnjih letih znatno povečala (večinoma na posestvih in s precejšnjim pridelkom odraslačev), palmovo olje pa je zdaj primarni kmetijski izvoz. Kava je glavna izvozna poljščina med sodelujočimi gospodinjstvi (proizvedena večinoma v višavskih regijah), sledita ji kakav in kokosovo olje/kopra iz obalnih območij, ki ju večinoma proizvajajo mali kmetovalci, ter čaj, pridelan na posestvih in guma. V papuanskem gubastem in narivnem pasu je bilo leta 1986 najdeno polje Iagifu/Hedinia.
Po sporazumu iz leta 1997, ki je končal secesionistične nemire v Bougainvillu, je nekdanji premier sir Mekere Morauta poskušal obnoviti integriteto državnih institucij, stabilizirati kino, ponovno vzpostaviti stabilnost državnega proračuna, privatizirati javna podjetja, kjer je bilo primerno, in zagotoviti stalen mir v Bougainvillu. Administracija Moraute je bila precej uspešna pri pridobivanju mednarodne pomoči, zlasti od IMF in Svetovne banke pri pridobivanju posojil za razvojno pomoč. Premier Sir Michael Somare ima precejšnje težave, vključno z obnovitvijo zaupanja vlagateljev, nadaljevanjem poskusov privatizacije državnega premoženja in ohranjanjem podpore članov parlamenta.
Zaradi dolgotrajne gospodarske in socialne stagnacije je politika Razvojnega programa Združenih narodov marca 2006 priporočila, da se Papua Nova Gvineja razvrsti med države v razvoju v najmanj razvito državo. Mednarodni denarni sklad je po drugi strani konec leta 2008 sklenil da je "kombinacija konzervativne fiskalne in monetarne politike ter močnih svetovnih cen za izvoz mineralnih surovin podprla nedavni močan gospodarski razvoj in makroekonomsko stabilnost Papue Nove Gvineje." Do leta 2012 je imela PNG desetletje trdnega gospodarskega razvoja z letnimi stopnjami rasti več kot 6 % od leta 2007, tudi v letih svetovne finančne krize 2008/9. Po podatkih Azijske razvojne banke je realna stopnja rasti BDP PNG leta 2011 znašala 8.9 odstotka, leta 9.2 pa 2012 odstotka.
Ta gospodarska rast je bila v prvi vrsti pripisana visokim cenam surovin, zlasti mineralnih, pa tudi kmetijskih, z velikim povpraševanjem po mineralnih proizvodih, ki so ga v veliki meri vzdrževali tudi med krizo živahni azijski trgi, uspešen rudarski sektor, zlasti od leta 2009 pa optimistični obeti in faza gradnje za raziskovanje, proizvodnjo in izvoz zemeljskega plina v tekoči obliki (raziskovanje, proizvodne vrtine, cevovodi, skladišča, obrati za utekočinjenje, pristaniški terminali, ladje tankerji za UZP).
Prvi pomemben plinski projekt je projekt PNG LNG, ki ga vodi ExxonMobil, ki naj bi začel s proizvodnjo konec leta 2014, predvsem za izvoz na Kitajsko, Japonsko, Južno Korejo in druge azijske države. To partnerstvo pod vodstvom ExxonMobila vključuje Oil Search, podjetje PNG s sedežem v Port Moresbyju, z 29-odstotnim deležem.
Drugi večji projekt temelji na prvotnih pravicah, ki jih imata Total SA, francoska velika naftna in plinska družba, in InterOil Corp. (IOC), ki sta delno združila svoja sredstva, potem ko je Total decembra 2013 privolil v nakup 61.3 odstotka IOC Antelope and Elk. pravice do plinskih polj, z načrtom za njihov razvoj z začetkom leta 2016, vključno z gradnjo obrata za utekočinjanje, ki bo omogočil izvoz. Total SA ima ločen sporazum o skupnem delovanju s podjetjem PNG Oil Search.
Royal Dutch Shell, angleško-nizozemski konglomerat, je leta 2011 povedal, da razmišlja o vlaganju v raziskovanje in proizvodnjo plina v Papui Novi Gvineji.
Razmišlja se o več projektih za plin in minerale (vključno z ogromnim rudnikom bakra in zlata Wafi-Golpu), po vsej državi pa potekajo pomembne raziskave.
Gospodarska „rast“, ki temelji na ekstraktivnih industrijah, negativno vpliva na lokalno prebivalstvo. Rečna jalovina v ogromni reki Fly River, podvodna jalovina iz novega rudnika Ramu-Nickel-Cobalt, ki je začel izvažati konec leta 2012 (po zamudi zaradi pravnih izzivov lastnikov zemljišč), in načrtovano podmorsko rudarjenje v Bismarckovem morju so sprožili. polemika (avtor Nautilus Minerals). V skladu z eno pomembno pobudo, ki jo je izvedel Oddelek za razvoj skupnosti PNG, je treba raziskati druge poti do trajnostnega razvoja.
Dolgoročna vizija 2050 vlade PNG in kratkoročni politični dokumenti, kot sta proračun za leto 2013 in strategija odgovornega trajnostnega razvoja za leto 2014, poudarjajo potrebo po bolj raznolikem gospodarstvu, ki temelji na trajnostnih panogah in izogibanju učinkom nizozemske bolezni iz glavnih virov projekti črpanja, ki spodkopavajo druge industrije, kot se je zgodilo v mnogih drugih državah. Sprejeti so bili ukrepi za ublažitev teh učinkov, vključno z ustanovitvijo državnega premoženjskega sklada, deloma za stabilizacijo tokov prihodkov in odhodkov, vendar bo veliko odvisno od pripravljenosti za izvedbo resničnih reform za učinkovito uporabo prihodkov, boj proti razširjeni korupciji in opolnomočenje gospodinjstev in podjetjem za dostop do trgov in storitev ter za razvoj bolj živahnega gospodarstva z nižjo brezposelnostjo.
Inštitut za nacionalne zadeve, neodvisni politični think tank PNG, vsakih pet let objavi poročilo o poslovnem in naložbenem okolju Papue Nove Gvineje, ki temelji na raziskavi velikih in malih, lokalnih in tujih podjetij, pri čemer izpostavlja vprašanja javnega reda in miru ter korupcija kot najpomembnejša ovira, sledijo ji slaba prometna, električna in komunikacijska infrastruktura.