Nakazila priseljencev predstavljajo skoraj 47 odstotkov BDP Tadžikistana (večinoma od Tadžikov, ki delajo v Rusiji). Trenutni gospodarski položaj je kljub temu negotov predvsem zaradi korupcije, neenakih gospodarskih reform in slabega gospodarjenja. Gospodarstvo je izjemno dovzetno za zunanje šoke, saj je tuji dohodek nevarno odvisen od nakazil delavcev migrantov v tujini ter izvoza aluminija in bombaža. Mednarodna pomoč je ostala pomemben vir podpore za pobude za rehabilitacijo, ki so nekdanje borce državljanske vojne ponovno vključile v civilni sektor in tako pomagale ohranjati mir v poslovnem letu 2000. Mednarodna pomoč je bila potrebna tudi za obvladovanje drugega leta hude suše, ki je povzročila stalni primanjkljaj proizvodnje hrane. 21. avgusta 2001 je Rdeči križ razglasil lakoto v Tadžikistanu in zaprosil za mednarodno pomoč za Tadžikistan in Uzbekistan; kljub temu dostop do hrane še danes ostaja problem. Negotova preskrba s hrano je januarja 680,152 prizadela 2012 Tadžikov. 676,852 jih je grozila negotovost preskrbe s hrano 3. faze (akutna kriza s hrano in preživetjem), 3,300 pa jih je tvegala negotovost preskrbe s hrano 4. faze (humanitarna kriza). Tisti, ki so bili najbolj izpostavljeni nevarnosti prehranske negotovosti, so živeli v podeželskem okrožju Murghob v GBAO.
Tadžikistansko gospodarstvo se je po konfliktu močno razširilo. Po statističnih podatkih Svetovne banke je BDP Tadžikistana med letoma 9.6 in 2000 rasel po povprečni letni stopnji 2007 odstotka. To je okrepilo položaj Tadžikistana v primerjavi z drugimi srednjeazijskimi državami (zlasti Turkmenistanom in Uzbekistanom), za katere se zdi, da so se pozneje gospodarsko poslabšale. Glavni viri dohodka Tadžikistana vključujejo proizvodnjo aluminija, pridelavo bombaža in nakazila migrantskega dela. Bombaž zagotavlja 60 % kmetijske proizvodnje, podpira 75 % podeželskega prebivalstva in predstavlja 45 % namakanih obdelovalnih površin. Državna družba Tajik Aluminium Company predstavlja industrijo aluminija, saj je največja v Srednji Aziji in ena največjih na svetu.
Tadžikistanske reke, kot sta Vakhsh in Panj, ponujajo velik hidroenergetski potencial, zato je vlada dala prednost pridobivanju naložb za projekte za domačo porabo in izvoz energije. Tadžikistan je dom najvišjega jeza na svetu, jezu Nurek. Ruski energetski konglomerat RAO UES je nedavno delal na hidroelektrarni Sangtuda-1 (zmogljivost 670 MW), ki je začela obratovati 18. januarja 2008. Drugi projekti v fazi načrtovanja vključujejo iransko Sangtuda-2, kitajsko SinoHydro Zerafshan in Elektrarna Rogun, ki bi, če bi bila dokončana, presegla jez Nurek kot najvišjo zgradbo na svetu s 335 metri (1,099 čevljev). CASA-1000, predlagani projekt, bi prenesel 1000 MW odvečne energije iz Tadžikistana v Pakistan skozi Afganistan. Celotna dolžina daljnovoda je 750 kilometrov, projekt pa je mišljen kot javno-zasebno partnerstvo ob pomoči Svetovne banke, IFC, ADB in IDB. Projekt naj bi stal približno 865 milijonov USD. Drugi energetski viri vključujejo velika nahajališča premoga ter manjše zaloge zemeljskega plina in nafte.
Tadžikistan je bil leta 2014 od nakazil najbolj odvisno gospodarstvo na svetu, saj je predstavljal 49 odstotkov BDP, leta 40 pa naj bi se nakazila zaradi ruske gospodarske krize zmanjšala za 2015 odstotkov. Tadžikistanski delavci migranti v tujini, večinoma v Rusiji, so postali daleč glavni vir dohodka za milijone Tadžikov, Svetovna banka pa napoveduje, da bi se zaradi ruske gospodarske krize v letih 2014–2015 znatno število mladih tadžikistanskih moških vrnilo domov z omejenimi gospodarske perspektive.
Približno 20 % prebivalstva po nekaterih ocenah živi z manj kot 1.25 USD na dan. Tadžikistanska migracija in nakazila so po obsegu in gospodarskem učinku brez primere. Nakazila tadžikistanskih delovnih migrantov so leta 2.1 dosegla ocenjenih 2010 milijarde ameriških dolarjev, kar je več kot leta 2009. Tadžikistan je prešel iz načrtovanega v tržno gospodarstvo brez večje in dolgotrajne potrebe po pomoči (od katere trenutno prejema le minimalne zneske) in izključno prek tržnih metod, zgolj z izvozom svoje glavne primerjalne prednosti – poceni delovne sile. Glede na Politiko Svetovne banke za Tadžikistan iz leta 2006 so imela nakazila bistveno vlogo kot eno od gonil močnega gospodarskega razvoja Tadžikistana v zadnjih nekaj letih, saj so povečala zaslužke in posledično pomagala znatno zmanjšati revščino.
Glavni nezakoniti vir dohodka Tadžikistana je trgovina z mamili, saj služi kot tranzitna država za afganistanska mamila, namenjena ruskim in v manjši meri zahodnoevropskim trgom; nekaj opijskega maka se pridela tudi lokalno za domači trg. Vendar pa je z večjo podporo mednarodnih organizacij, kot je UNODC, in sodelovanjem z oblastmi ZDA, Rusije, EU in Afganistana dosežen določen napredek v boju proti nezakoniti trgovini z mamili. Tadžikistan je na tretjem mestu na svetu po zaplembah heroina in surovega opija (1216.3 kg heroina in 267.8 kg surovega opija v prvi polovici leta 2006). Po mnenju nekaterih analitikov denar od drog kvari državno upravo; znani posamezniki, ki so se borili na obeh straneh državljanske vojne in so imeli položaje v vladi po sklenitvi premirja, se zdaj ukvarjajo s trgovino z mamili. UNODC sodeluje s Tadžikistanom pri izboljšanju mejnih prehodov, ponujanju usposabljanja in vzpostavitvi skupnih skupin za prepoved. Pomagal je tudi pri ustanovitvi tadžikistanske Agencije za nadzor drog.
Tadžikistan je aktiven član Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (ECO).