Tadžikistan

Tadžikistan je neobalna država z najmanjšo površino v Srednji Aziji. Večinoma se nahaja med 36° in 41° S (z majhno regijo severno od 41°) ter 67° in 75° V (z manjšim območjem vzhodno od 75°). Obkrožajo ga gore Pamirja in več kot polovica države je več kot 3,000 metrov (9,800 ft) nad morsko gladino. Edine pomembnejše nižje regije so na severu (del Ferganske doline) in na jugu (dolini rek Kofarnihon in Vakhsh, ki tvorita Amu Darjo). Dušanbe leži na južnih pobočjih doline Kofarnihon.

Tadžikistan ima 7,349,145 prebivalcev (julij 2009), od katerih jih je 70 % mlajših od 30 let in 35 % starih med 14 in 30 let. Tadžiki (Perzijci), ki govorijo tadžikistan (narečje perzijščine), so večinska etnična skupina, z znatnimi manjšinami Uzbekov in Rusov, katerih število se zaradi izseljevanja zmanjšuje. Pamirci iz Badakhshana, majhna skupnost ljudi Yaghnobi in precejšnja manjšina Ismailcev veljajo za Tadžike. Tadžikistanci se nanašajo na vse državljane Tadžikistana.

Tadžikistansko rusko prebivalstvo je leta 7.6 znašalo 1989 odstotka, trenutno pa je manj kot 0.5 odstotka zaradi ruskega eksodusa, ki ga je povzročila državljanska vojna. Etnično nemško prebivalstvo Tadžikistana se je podobno zmanjšalo zaradi izseljevanja; leta 38,853 jih je bilo 1979 in je po razpadu Sovjetske zveze skoraj izginilo.

Tadžikistan je uradni in pogovorni jezik Tadžikistana, vendar se ruščina pogosto uporablja v trgovini in komunikaciji. Ustava omenja ruščino kot »jezik za medetnično komunikacijo«, vendar se je z amandmajem, sprejetim leta 2009, mislilo, da bo odstranil vse uradne vloge ruščine, vendar je bilo pozneje pojasnjeno, da je bil status pozneje ponovno vzpostavljen in da se je ruščina vrnila k status, saj je jezik, dovoljen za pripravo zakonodaje, čeprav bi morala vsa uradna komunikacija najprej formalno potekati v tadžikistanščini.

Kljub revščini se Tadžikistan ponaša z visokim odstotkom pismenosti zaradi nekdanjega sovjetskega sistema brezplačnega izobraževanja, pri čemer je po ocenah 99.5 odstotka prebivalstva pismenega. Sunitski islam izpoveduje velika večina ljudi.

Leta 2009 je približno milijon Tadžičank in Tadžikistancev delalo v drugih državah (predvsem v Rusiji). V tradicionalnih vaseh živi več kot 70 % ženske populacije.

Od leta 2009 vlada pravno priznava sunitski islam hanefijske šole. Tadžikistan se ima za sekularno državo z ustavo, ki zagotavlja versko svobodo. Vlada je za državna praznika določila dva islamska praznika: Eid ul-Fitr in Eid al Adha. Po izjavi ameriškega zunanjega ministrstva in raziskovalnega centra Pew je 98 odstotkov prebivalcev Tadžikistana muslimanov. Približno 87–95 odstotkov jih je sunitov, približno 3 odstotke šiitov in približno 7 odstotkov nekonfesionalnih muslimanov. Rusko pravoslavje, protestantizem, zoroastrizem in budizem predstavljajo preostala 2 % prebivalstva. Med ramadanom se velika večina muslimanov posti, vendar le približno ena tretjina na podeželju in 10 % v mestih upošteva dnevne molitve in omejitve hrane.

Buharski Judje v Tadžikistanu prebivajo že od 2. stoletja pr. n. št., vendar zdaj praktično ni več preživelih. Judovsko prebivalstvo Tadžikistana je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja štelo približno 30,000 posameznikov. Večina je bila perzijsko govorečih buharskih Judov, ki so na tem območju prebivali tisočletja, pa tudi Aškenazi Judje iz vzhodne Evrope, ki so se tja preselili v času Sovjetske zveze. Judovsko prebivalstvo naj bi bilo trenutno manj kot 1940 ljudi, približno polovica jih živi v Dušanbeju.

Odnosi med verskimi skupinami so običajno prisrčni, vendar so glavni muslimanski uradniki zaskrbljeni, da bi lahko manjšinske verske organizacije škodovale nacionalni enotnosti. Obstaja strah, da bi se verske organizacije lahko vmešale v politiko. Po zakonu je Islamska preporodna stranka (IRP), ključni borec v državljanski vojni 1992–1997 in zagovornica ustanovitve islamske države v Tadžikistanu v tistem času, omejena na 30 odstotkov vlade. Članstvo v Hizb ut-Tahrirju, nasilni islamski organizaciji, ki zdaj želi strmoglaviti sekularne vlade in združiti Tadžike pod enotno islamsko državo, je nezakonito, članom pa grozi aretacija in zaporna kazen. Število velikih mošej, primernih za petkove molitve, je omejeno, kar je po mnenju nekaterih diskriminatorno.

Verske skupnosti se morajo po zakonu registrirati pri Državnem odboru za verske zadeve (SCRA) in občinskih organih. Za registracijo pri SCRA je potrebna listina, seznam desetih ali več članov in dokazilo o dovoljenju lokalne vlade za lokacijo molitvenega mesta. Verskim organizacijam brez fizične strukture ni dovoljeno javno zbiranje za molitev. Če se ne registrirate, lahko pride do znatnih kazni in zaprtja verske hiše. Glede na poročila je registracijo na občinski ravni včasih težko pridobiti. Osebam, mlajšim od 18 let, je prav tako prepovedano javno prakticirati svojo vero.

Nakazila priseljencev predstavljajo skoraj 47 odstotkov BDP Tadžikistana (večinoma od Tadžikov, ki delajo v Rusiji). Trenutni gospodarski položaj je kljub temu negotov predvsem zaradi korupcije, neenakih gospodarskih reform in slabega gospodarjenja. Gospodarstvo je izjemno dovzetno za zunanje šoke, saj je tuji dohodek nevarno odvisen od nakazil delavcev migrantov v tujini ter izvoza aluminija in bombaža. Mednarodna pomoč je ostala pomemben vir podpore za pobude za rehabilitacijo, ki so nekdanje borce državljanske vojne ponovno vključile v civilni sektor in tako pomagale ohranjati mir v poslovnem letu 2000. Mednarodna pomoč je bila potrebna tudi za obvladovanje drugega leta hude suše, ki je povzročila stalni primanjkljaj proizvodnje hrane. 21. avgusta 2001 je Rdeči križ razglasil lakoto v Tadžikistanu in zaprosil za mednarodno pomoč za Tadžikistan in Uzbekistan; kljub temu dostop do hrane še danes ostaja problem. Negotova preskrba s hrano je januarja 680,152 prizadela 2012 Tadžikov. 676,852 jih je grozila negotovost preskrbe s hrano 3. faze (akutna kriza s hrano in preživetjem), 3,300 pa jih je tvegala negotovost preskrbe s hrano 4. faze (humanitarna kriza). Tisti, ki so bili najbolj izpostavljeni nevarnosti prehranske negotovosti, so živeli v podeželskem okrožju Murghob v GBAO.

Tadžikistansko gospodarstvo se je po konfliktu močno razširilo. Po statističnih podatkih Svetovne banke je BDP Tadžikistana med letoma 9.6 in 2000 rasel po povprečni letni stopnji 2007 odstotka. To je okrepilo položaj Tadžikistana v primerjavi z drugimi srednjeazijskimi državami (zlasti Turkmenistanom in Uzbekistanom), za katere se zdi, da so se pozneje gospodarsko poslabšale. Glavni viri dohodka Tadžikistana vključujejo proizvodnjo aluminija, pridelavo bombaža in nakazila migrantskega dela. Bombaž zagotavlja 60 % kmetijske proizvodnje, podpira 75 % podeželskega prebivalstva in predstavlja 45 % namakanih obdelovalnih površin. Državna družba Tajik Aluminium Company predstavlja industrijo aluminija, saj je največja v Srednji Aziji in ena največjih na svetu.

Tadžikistanske reke, kot sta Vakhsh in Panj, ponujajo velik hidroenergetski potencial, zato je vlada dala prednost pridobivanju naložb za projekte za domačo porabo in izvoz energije. Tadžikistan je dom najvišjega jeza na svetu, jezu Nurek. Ruski energetski konglomerat RAO UES je nedavno delal na hidroelektrarni Sangtuda-1 (zmogljivost 670 MW), ki je začela obratovati 18. januarja 2008. Drugi projekti v fazi načrtovanja vključujejo iransko Sangtuda-2, kitajsko SinoHydro Zerafshan in Elektrarna Rogun, ki bi, če bi bila dokončana, presegla jez Nurek kot najvišjo zgradbo na svetu s 335 metri (1,099 čevljev). CASA-1000, predlagani projekt, bi prenesel 1000 MW odvečne energije iz Tadžikistana v Pakistan skozi Afganistan. Celotna dolžina daljnovoda je 750 kilometrov, projekt pa je mišljen kot javno-zasebno partnerstvo ob pomoči Svetovne banke, IFC, ADB in IDB. Projekt naj bi stal približno 865 milijonov USD. Drugi energetski viri vključujejo velika nahajališča premoga ter manjše zaloge zemeljskega plina in nafte.

Tadžikistan je bil leta 2014 od nakazil najbolj odvisno gospodarstvo na svetu, saj je predstavljal 49 odstotkov BDP, leta 40 pa naj bi se nakazila zaradi ruske gospodarske krize zmanjšala za 2015 odstotkov. Tadžikistanski delavci migranti v tujini, večinoma v Rusiji, so postali daleč glavni vir dohodka za milijone Tadžikov, Svetovna banka pa napoveduje, da bi se zaradi ruske gospodarske krize v letih 2014–2015 znatno število mladih tadžikistanskih moških vrnilo domov z omejenimi gospodarske perspektive.

Približno 20 % prebivalstva po nekaterih ocenah živi z manj kot 1.25 USD na dan. Tadžikistanska migracija in nakazila so po obsegu in gospodarskem učinku brez primere. Nakazila tadžikistanskih delovnih migrantov so leta 2.1 dosegla ocenjenih 2010 milijarde ameriških dolarjev, kar je več kot leta 2009. Tadžikistan je prešel iz načrtovanega v tržno gospodarstvo brez večje in dolgotrajne potrebe po pomoči (od katere trenutno prejema le minimalne zneske) in izključno prek tržnih metod, zgolj z izvozom svoje glavne primerjalne prednosti – poceni delovne sile. Glede na Politiko Svetovne banke za Tadžikistan iz leta 2006 so imela nakazila bistveno vlogo kot eno od gonil močnega gospodarskega razvoja Tadžikistana v zadnjih nekaj letih, saj so povečala zaslužke in posledično pomagala znatno zmanjšati revščino.

Glavni nezakoniti vir dohodka Tadžikistana je trgovina z mamili, saj služi kot tranzitna država za afganistanska mamila, namenjena ruskim in v manjši meri zahodnoevropskim trgom; nekaj opijskega maka se pridela tudi lokalno za domači trg. Vendar pa je z večjo podporo mednarodnih organizacij, kot je UNODC, in sodelovanjem z oblastmi ZDA, Rusije, EU in Afganistana dosežen določen napredek v boju proti nezakoniti trgovini z mamili. Tadžikistan je na tretjem mestu na svetu po zaplembah heroina in surovega opija (1216.3 kg heroina in 267.8 kg surovega opija v prvi polovici leta 2006). Po mnenju nekaterih analitikov denar od drog kvari državno upravo; znani posamezniki, ki so se borili na obeh straneh državljanske vojne in so imeli položaje v vladi po sklenitvi premirja, se zdaj ukvarjajo s trgovino z mamili. UNODC sodeluje s Tadžikistanom pri izboljšanju mejnih prehodov, ponujanju usposabljanja in vzpostavitvi skupnih skupin za prepoved. Pomagal je tudi pri ustanovitvi tadžikistanske Agencije za nadzor drog.

Tadžikistan je aktiven član Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (ECO).

Omeniti velja, da tadžikistanski ponudniki telekomunikacij zaračunavajo uporabo interneta glede na preneseno količino. To je še posebej pomembno za tiste, ki nameravajo živeti v Tadžikistanu in plačati neposredno za storitev, na primer 50 USD na mesec za do 1 GB prenosov. Za nakup zasebne internetne storitve morate imeti registracijski obrazec Ministrstva za priseljevanje.

Tadžikistan, ki je medsebojno razumljiv z vsemi perzijskimi različicami, je glavni in zgodovinski jezik Tadžikistana. Je eno izmed mnogih narečij perzijskega jezika, poleg farsija, darija, hazaragija in drugih. Poleg tega zaradi sovjetske promocije ruščine po Srednji Aziji praktično vsi Tadžiki govorijo rusko. Obstajajo tudi etnični Rusi, ki govorijo rusko kot prvi jezik. Ruščina se v veliki meri uporablja v vladi, zato jo vladno osebje, na primer politiki, govori. Vendar se angleščina redko govori in edini posamezniki, ki jo verjetno razumejo, so mladi v Dušanbeju. Vendar je ruščina med njimi pogosto bolj priljubljena, saj jih običajno učijo starši.

Tadžikistan je konservativna kultura in ženske bi se morale v javnosti oblačiti skromno. Naglavne rute in pokrivala za obraz so prej izjema kot pravilo. Moške kratke hlače so običajno nezadovoljne, zlasti v večjih mestih, kot je Dušanbe. Čeprav so nekateri Tadžiki zelo prijazni, je tudi nenavadno, da so posamezniki tako neprijazni. Tadžiki so na splošno izjemno prijazni do obiskovalcev. Čeprav morate biti v večjih mestih previdni prevarantov, je običajno, da mladi pristopijo k vam, da vas pozdravijo in vadijo svojo angleščino. Ko se pogovarjate s starejšimi Tadžiki, položite desno roko na srce. V tadžiški kulturi je to znak spoštovanja do starejših moških ali žensk.

Tadžikistan je materni jezik približno 80 % prebivalstva Tadžikistana. Glavna mestna središča Tadžikistana so Dušanbe (glavno mesto), Kujand, Kulob, Panjakent, Qurghonteppa, Khorugh in Istaravshan. Manjšine vključujejo Uzbekistan, Kirgizistan in Rus.

Čeprav se Pamirci v avtonomni provinci Gorno-Badakhshan na jugovzhodu, ki meji na Afganistan in Kitajsko, imenujejo Tadžiki, se jezikovno in kulturno razlikujejo od drugih Tadžikov. V nasprotju z večinskim sunitskim muslimanskim prebivalstvom Tadžikistana Pamirci izvajajo ismailski šiitski islam in govorijo različne vzhodnoiranske dialekte, vključno s šugni, rušani, khufi in vaki. Ohranili so številne stare kulturne prakse in ljudske umetnosti, ki so bile drugod po državi skoraj izgubljene zaradi svoje izoliranosti v najvišjih regijah gorovja Pamir.

Ljudje Yaghnobi prebivajo v gorskih regijah severnega Tadžikistana. Približno število prebivalcev Yaghnobisa je trenutno približno 25,000. Prisilne migracije v dvajsetem stoletju so jih izbrisale. Komunicirajo v jagnobiju, edinem neposrednem sodobnem potomcu starega sogdijskega jezika.

Tadžikistanski obrtniki so zgradili čajnico Dušanbe, ki so jo leta 1988 podarili mestu Boulder v Koloradu.

Za potovanja do 90 dni državljani Armenije, Azerbajdžana, Belorusije, Gruzije, Kazahstana, Kirgizistana, Moldavije, Mongolije, Rusije in Ukrajine ne potrebujejo vizuma.

Pridobitev vizumov postaja enostavnejša, po vzoru drugih srednjeazijskih držav, zlasti za državljane bogatih držav. Ta strategija je namenjena spodbujanju turizma v Tadžikistanu. Najpomembnejša sprememba je ukinitev prijave OVIR za turistična potovanja, krajša od 30 dni. Vabilo ni več potrebno ob prihodu na mednarodno letališče v Dušanbeju, ampak je potrebno predhodno urediti vizum na britanskih in ameriških veleposlaništvih.

Od julija 2016 lahko prebivalci najbolj premožnih držav dobijo 45-dnevne evise za 50 USD na www.evisa.tj. Skupaj z eviso lahko zaprosite za dovoljenje GBAO. Evisa velja na vseh kopenskih prehodih in letališčih, običajno pa se izda v dveh delovnih dneh. Nekateri uporabniki so imeli težave s sistemom evisa (glej Caravanistan), čeprav tehnologija na splošno deluje gladko in shrani stran v vaš potni list.

Vizume je treba pridobiti vnaprej na veleposlaništvih Tadžikistana, na spletu (glejte zgoraj) ali ob prihodu na letališče v Dušanbeju. Vendar pa so zaradi nedavne zakonodajne reforme ti vizumi zdaj dostopni samo prebivalcem držav, ki nimajo tadžikistanskega veleposlaništva. Prihranite lahko čas, če pred prihodom izpolnite in natisnete obrazec. Zaželeno je, da uporabite tadžikistanski obrazec in prinesete dve fotografiji potnih listov, nekaj fotokopij potnih listov in gotovino. Celoten postopek traja približno deset minut. Tadžikistanski turistični vizumi stanejo 25 USD na mednarodnem letališču Dušanbe in pri konzularnih agentih po vsem svetu. Če želite obiskati območje GBAO, morate pridobiti posebno dovoljenje. Preprosto ga je pridobiti med vložitvijo vloge za vizum ali v Dušanbeju; pristojbina znaša 50 USD lokalno ali na srednjeazijskih konzulatih, vendar je v Evropi na splošno brezplačna.

Če prečkate kopensko mejo, morate pred prihodom dobiti vizum. Veleposlaništvo na Dunaju in veleposlaništvo v Londonu sta najbolj profesionalni. Morda boste imeli težave pri pridobivanju vizuma na nekaterih konzulatih, kjer bo preprosto pisalo "dobite ga na letališču" (npr. Kabul), kar je neprijetno, če želite potovati po kopnem.

Dve letalski družbi v državi sta Tajik Air, nacionalni prevoznik, in Somon Air, nova komercialna letalska družba. Na voljo so leti iz Dušanbeja v Moskvo, Sankt Peterburg, Samaro, Soči, Čeljabinsk, Novosibirsk, Perm, Krasnojarsk, Orenburg, Irkutsk, Nižnevartovsk, Surgut, Kazan in Jekaterinburg. Srednjeazijske destinacije vključujejo Biškek, Almaty, Ürümqi in Kabul.

Letališče Khujand služi približno ducatu ruskih mest prek osmih letalskih prevoznikov, pa tudi tedensko linijo China Southern Airlines v Ürümqi.

Medtem ko so vezi Tadžikistana z Uzbekistanom med njegovimi sosedami najboljše, se po njem največ potuje, ceste, ki vodijo do teh prehodov, pa so v veliko boljšem stanju kot tiste, ki vodijo v Kirgizistan ali Afganistan. Trenutni status je nejasen, čeprav tadžikistanskim avtomobilom v prejšnjih letih ni bilo dovoljeno vstopiti v Uzbekistan, medtem ko so morala uzbekistanska vozila plačati visoke davke za vstop v Tadžikistan. Posledično bo vaše potovanje morda moralo voziti eno vozilo do meje in se nato po prestopu prepeljati z drugim. Potovanje od Taškenta do Khujanda traja približno dve uri in pol in se pogosto izvaja z zasebnimi vozili in marshrutkami (minibusi) za simbolično ceno (pod 10 USD). Zasebna vozila in maršrutke redno vozijo na kratko (60 km) pot od Samarkanda v Uzbekistanu do Penjikenta. Zaradi slabih vezi med Tadžikistanom in Uzbekistanom je mejni prehod pri Penjikentu zdaj blokiran (julij 2012). Če želite v Samarkand iz Khujanda, morate prečkati mejo na kontrolni točki Oybek (250 km od Samarkanda). Od Khujanda do Oybeka so na voljo marshrutke in taksiji. Cene taksijev se gibljejo od 50 do 100 somonijev, odvisno od časa dneva.

Pozimi sneg zapre prelaze, ki povezujejo Dušanbe s severom Tadžikistana. V teh mesecih morate iti proti jugu in prehoditi Termez, ki vas bo popeljal okoli zahodne in južne strani gora in do Dušanbeja.

Obstaja nekaj izbir iz Kirgizistana, predvsem iz Osha, in nobena ni zelo prijetna. Najpočasnejša, a najbolj priljubljena pot je groba, izolirana avtocesta Pamir (glejte naslednji odstavek). Pot poteka 500 kilometrov proti zahodu skozi dolino Karategin od križišča pri Sary-Tash do Dušanbeja. Proti meji je nekoliko grobo, a nič tako slabo kot avtocesta Pamir. Alternativna pot je pot od Batkena do Isfare skozi številne uzbekistanske enklave v Kirgizistanu, ki potrebujejo uzbekistanski vizum za večkratni vstop in dovolj časa za prehod meje; izogibanje tem enklavam je težko in vključuje navigacijo po več slabih podeželskih cestah z malo ali brez znakov. Potovanje po Ferganski dolini ima tudi najmanj zanimivo pokrajino, zaradi nedavnih etničnih spopadov na tem območju pa je za obiskovalce neprivlačna možnost.

Pamirska avtocesta, ki se razteza od Osha skozi Khorog in nato do Dušanbeja, je lepa, čeprav težka pot v Tadžikistan. Ta pot, ki je skoraj edina cesta na območju GBAO, se spreminja od gladkega asfalta, polnega avtobusov in tovornjakov, do enopasovne ceste, vrezane v pečino. Mejni prehod se nahaja na 4280 m, prelaz Ak-Baital pa na 4,655 m. Potovanje od Osha do Khoroga traja 2-3 dni in tri dni na težjem odseku od Khoroga do Dušanbeja, z več časa, če se želite ustaviti in uživati ​​v pokrajini. Vsakih nekaj dni enoprostorci prečkajo cesto od Oša do Murgaba za 15 USD; na voljo je tudi štopanje s tovornjaki Kamaz in cisternami z gorivom ZIL kjerkoli na poti za 10 USD. Potrebno je vozilo s štirikolesnim pogonom, saj so pomembni odseki poti pozimi neprehodni, spomladi pa jih pogosto blokirajo plazovi.

Združene države so financirale dva mostova, ki povezujeta Tadžikistan in Afganistan. Do glavnega prehoda v Nižnem Panju vodijo ceste iz Qurghonteppe, Kuloba in Dušanbeja. Od tam gre cesta proti jugu v Kunduz, ki je od leta 2010 talibanska trdnjava v severnem Afganistanu. V Khorogu je most, ki vodi do Feizabada v Afganistanu, pa tudi nekaj hribovitih poti, ki vodijo v Afganistan drugje v GBAO.

Leta 2004 je bil vzpostavljen mejni prehod s Kitajsko. Križišče in povezane ceste povezujejo avtocesto Pamir z avtocesto Karakorum, ki povezuje Kašgar (Kaši) na severu in Pakistan na jugu. 

Trenutno obstaja trajektna linija čez reko Pjanj med Afganistanom in Tadžikistanom, ki stane približno 10 USD na eno potovanje. Slovesna otvoritev mostu čez reko Pjanj, ki ga financirajo ZDA, pa bi prav gotovo ustavila to storitev, ki vozi približno trikrat na dan in ne obratuje ob nedeljah.

Delavci migranti se radi vozijo z vlakom v Moskvo. Traja približno pet dni in poteka dvakrat skozi Uzbekistan, enkrat Turkmenistan in Kazahstan; v vseh teh državah so potrebna tranzitna dovoljenja.

Vlak 367 odhod iz Dušanbeja ob 08:08. (ponedeljki in srede). Naslednji dan ob 14 prispe v Khujand. Kanibadam je zadnji cilj.

Vlak 335 vozi trikrat na teden iz Khujanda v Samarqand in Saratov. 18:44 odhod iz Khujanda (pon, čet, sob) in 02:15 prihod v Samarkand.

Vlak 336 zapusti Samarkand ob 06:10 (sreda, petek in nedelja) in prispe v Khujand ob 14:27.

Obstajajo redni enoprostorci, ki povezujejo velika mesta, sicer pa je najem avtomobila ali souporaba avtomobila z drugimi ljudmi edina metoda za potovanje po vsej državi. Cene so običajno navedene na osebo, ne na vozilo, in so razdeljene glede na število potnikov.

SUV-je si lahko izposodite in odpeljejo z velike postaje minibusov v Khujandu, ki se nahaja tik izven mesta. Cene so prilagodljive, vendar bi morale biti v območju od 60 do 100 USD na osebo. Preverite, ali je avto primeren za potovanja na dolge razdalje, in preverite rezervno pnevmatiko.

Ker je država razdeljena na številne oddaljene regije z gorskimi prelazi, ki se pozimi zaprejo, je potovanje v tej sezoni omejeno le na letalo, če letalo leti. Tajik Air in Somon Air ponujata številne dnevne lete v Khojand (čas potovanja se giblje med 35 in 70 minutami, odvisno od letala) in Khorog, vznemirljiv spust po himalajskih vrhovih. Če bo vetrovno, ta let ne bo vzletel. Prodajalci vstopnic na zeleni tržnici v Dušanbeju lahko dajo natančen približek svojega urnika. Zagotovite si, da na potovanje prispete zgodaj. Potne liste in vizume bodo preverjali tudi na domačih letih, zato jih imejte s seboj.

• Ferganska dolina
  Zloglasno turbulentno, a zanimivo in kulturno dinamično območje Srednje Azije zajema tri narode v eni najbolj zapletenih političnih in geografskih zmešnjav na svetu.
• Karategin
  Jedro Tadžikistana, vključno z glavnim mestom Dušanbe.
• Khatlon
  Razgibana jugozahodna regija Tadžikistana in epicenter vstaje, ki je sprožila katastrofalno postsovjetsko državljansko vojno v državi.
• Pamir
  Eno najvišjih gorskih verig na svetu z visokimi razgledi, pohodništvom, plezanjem in dih jemajočim potovanjem po avtocesti Pamir.
• Zeravshan
  Čudovite doline, obdane z veličastnimi gorami Fann, pa tudi stare ruševine blizu Panjakenta.

• Dušanbe je glavno in daleč največje mesto.
• Isfara je zgodovinska vas na svilni poti v Ferganski dolini blizu meje s Kirgizistanom.
• Istaravshan je starodavno mesto, znano po veličastni Abdullatifovi medresi in mošeji.
• Khorugh je največje mesto v Pamirju in vhod vanje.
• Khujand je glavno mesto regije Ferghana Valley v Tadžikistanu, pa tudi drugo največje mesto v državi.
• Konibodom se nahaja sredi Ferganske doline, blizu uzbekistanske meje.
• Kulob je tretje največje mesto v državi.
• Qurghonteppa — največje mesto v Khatlonu in politični epicenter prejšnje državljanske vojne v Tadžikistanu.
• Tursunzoda je naselje zahodno od Dušanbeja ob cesti in vlaku proti Uzbekistanu.

• Gorovje Pamir s prelazi od 3200 do 4500 metrov in jezero Karakol
• Penjikent, obmejna vas 70 kilometrov od Samarkanda v Uzbekistanu, ki vsebuje ostanke zgodovinskega mesta.
• Dolina Zeravshan, ki vključuje gorovje Fan, je priljubljena pohodniška in plezalna destinacija v Srednji Aziji.

V Dušanbeju je le nekaj večjih hotelov. Hyatt Regency je bil na novo zgrajen in je svoja vrata odprl marca 2009. Drug velik hotel je “Tajikistan” (pred kratkim prenovljen), ki se nahaja v središču mesta. Večina jih je iz postsovjetskega obdobja in so predragi ter v slabem stanju. Obstaja peščica nedavno zgrajenih hotelov, ki nudijo nastanitev v zahodnem slogu za med 70 in 220 USD na sobo.

Program Aga Khan Development Support for Mountain Societies vzdržuje mrežo penzionov na lokacijah, kot sta Kalaikhum in Khorog, ki zagotavljajo visoko kakovost nastanitve. Polni penzion znaša približno 40 USD na osebo.

Francoska nevladna organizacija ACTED razvija mrežo domov v regiji Pamir, zlasti na območju Murgaba. Dostojna postelja v družinskem gospodinjstvu stane približno 10 USD na osebo vsako noč. Oprema je preprosta, brez tekoče vode in zunanjega stranišča, vendar lahko obiskovalci pričakujejo prijetne, čiste sobe, odlično domačo kulinariko in prijazen sprejem.

V Dušanbeju, Khorogu in Murghabu je majhno, vendar vedno večje število neodvisnih penzionov. Ti so glede kakovosti in stroškov primerljivi z domačimi bivališči ACTED.

Tadžikistan ima dve mesti Unescove svetovne dediščine: proto-urbano območje Sarazm v Panjakentu in tadžiški nacionalni park na vzhodu države, ki obsega Pamir. Tadžikistanske gore so med najvišjimi na svetu, s tremi vrhovi, ki se dvigajo nad 7,000 metrov, več kot polovica države pa se dviga nad 3,000 metrov nadmorske višine.

Tadžikistan je čudovita dežela, ki ima veliko za videti in početi, od skrivnosti svilene poti v mestih, kot sta Khujand in Istaravshan, do veličastnih, neokrnjenih alpskih pokrajin Pamirja in njegove privlačnosti nepreplezanih vrhov z nedotaknjenimi pohodniškimi potmi. Fanske gore so lahko izvedljiva alternativa Pamirju. So lahko dostopne in nudijo odlične možnosti za pohodništvo.

Tadžikistanska kuhinja je mešanica srednjeazijske, afganistanske in pakistanske kuhinje s pridihom ruskega vpliva. Če vam je všeč ruska kuhinja, boste verjetno imeli prijetno gastronomsko izkušnjo. Če se vam zdi ruska kuhinja dolgočasna, se boste tukaj morda spopadli.

Bodite previdni pri uživanju ulične hrane in NE uživajte nečiste zelenjave ali sadja. Najbolje jih je namočiti v destilirani vodi in popolnoma skuhati.

Zdaj so stvari drugačne. Tadžikistanska nacionalna kuhinja, kot so Shurbo, Oshi Palov, Mantu, Sambusa in druge, postaja vse bolj priljubljena.

• Zeleni čaj – Tadžiki pogosto čez dan pijejo nesladkan (ali sladkan) zeleni čaj. Posledično je to nacionalna pijača v državi.
• Kompot – sadni punč, ki je bil destiliran.

Od oktobra 2000 je somoni nacionalna valuta in uporabljamo mednarodno kodo valute ISO 4217 TJS, ki je navedena pred količino v vseh naših člankih. Pri lokalnem nakupovanju pa boste morda pred ali za vsoto videli različne oznake.

Na voljo so bankovci za 1, 3, 5, 10, 20, 50, 100, 200 in 500 TJS, kot tudi 0.05 TJS, 0.10 TJS, 0.20 TJS, 0.25 TJS, 0.25 TJS, 0.50 TJS, 1 TJS, Kovanci TJS3 in TJS5.

Tadžikistan je varna država, vendar občasno frakcijska vojna iz sosednjega Afganistana (kot tudi lokalni vojskovodja) še vedno obstaja. Obiskovalce je treba seznaniti z varnostnimi razmerami in se izogibati nepotrebnemu tveganju. Po noči se ni varno sprehajati sam na prostem in ni varno sam hoditi v oddaljena območja. Če imate med obiskom Tadžikistana kakršne koli pomisleke, se obrnite na svoje veleposlaništvo ali Evropsko komisijo – Generalni direktorat za zunanje odnose v B-1049 Bruselj.

Neuspeh tadžikistanskih organov pregona, da ponudijo zadostno in pravočasno pomoč, je glavni vir skrbi. Pomanjkanje osebja, slabe plače in nezadostno usposabljanje prispevajo k pomanjkanju strokovnosti v organih pregona. Znano je, da policisti iz Dušanbeja zahtevajo plačila od izseljencev in turistov, tudi če ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje. Če potujete ponoči, je običajno priporočljivo, da greste v skupinah in se izogibate krajem, ki jih pogosto nadzoruje policija (kot je park Rudaki), če ste pili. Igrajte se neumnega, če vas prosijo za podkupnino. Tudi če govorite rusko ali tadžikistansko, se morate obnašati, kot da ne razumete policistove zahteve. Na splošno bodo izgubili potrpljenje in vas zapustili. Nikoli se ne prepirajte ali nasprotujte policistom. Če ste bili žrtev kaznivega dejanja, se posvetujte z veleposlaništvom. Vaše veleposlaništvo vam bo morda lahko pomagalo pri vrnitvi ukradenega blaga ali obnovitvi potnega lista.

Tudi če so lahko dostopni, ne kupujte ponarejenih ali piratskih izdelkov. Ne samo, da so nezakoniti trgovci nezakoniti, lahko tudi kršite lokalno zakonodajo.

Na določenih območjih je prepovedano fotografirati določene strukture. Na določenih območjih vas lahko vožnja pod vplivom takoj pripelje v zapor. Te kazenske kazni se bodo razlikovale od enega naroda do drugega.

V Tadžikistanu so kazni za posedovanje, uporabo ali trgovino s prepovedanimi drogami ostre, obsojenim kriminalcem grozijo dolge zaporne kazni in visoke denarne kazni.

Morda obstaja omejitev glede števila stvari, ki jih je mogoče izvoziti. Prepovedano je izvažati ali posedovati neobdelane kamne, kovine ali nakit, ki nima žiga (znaka pristnosti). Tudi če imajo popotniki dokument, ki dokazuje zakonit nakup takega blaga v Tadžikistanu, je treba predmete prijaviti ob odhodu.

Tadžikistanski sistem zdravstvenega varstva je močno nerazvit v primerjavi z zahodnimi normami, saj kronično primanjkuje osnovnih medicinskih potrebščin, kot so igle za enkratno uporabo, anestetiki in antibiotiki. Starejši so še posebej ranljivi. Dejstvo, da je večina zdravstvenih delavcev nekvalificiranih, je velik vir skrbi.

NE PIJTE VODE IZ PIPE. Ni delujočega filtrirnega sistema, pogosti so (občasni) izbruhi tifusa in kolere. Druge endemične bolezni, ki se jim je mogoče izogniti, vključujejo hepatitis A, steklino, otroško paralizo in encefalitis, ki ga prenašajo klopi. Poročajo o nenavadnem primeru antraksa, čeprav jih je dandanes le malo. V vročem obdobju se lahko na nekaterih območjih razvije malarija. V Tadžikistanu HIV postaja velika skrb za javno zdravje. Prospekt Medical je tik za kitajskim veleposlaništvom odprl angleško govorečo ustanovo za celovito primarno oskrbo. Višinska bolezen je velika nevarnost v gorah Pamirja. V primeru nesreče se obrnite na svoje veleposlaništvo. Zelo priporočljivo je skleniti zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za medicinsko evakuacijo.

Za daljše bivanje lahko najamete poklicne voznike in hišne varnostnike. Oddajte v najem varne nepremičnine znanih lastnikov.