Libija

V Libiji je kar pet različnih podnebnih območij, vendar sta najbolj razširjena vpliv Sredozemlja in Sahare. V večjem delu obalne nižine je sredozemsko podnebje s toplimi poletji in zmernimi zimami. Padavin primanjkuje. Temperatura v visokogorju je nižja, na najvišjih nadmorskih višinah pa lahko pride do zmrzali. Poletja v notranjosti puščave so zelo vroča, z velikimi dnevnimi temperaturnimi nihanji.

Libija je 17. največja država na svetu s 1,759,540 kvadratnimi kilometri (679,362 kvadratnih milj). Libija na severu meji na Sredozemsko morje, na zahodu na Tunizijo in Alžirijo, na jugozahodu na Niger, na jugu na Čad, na jugovzhodu na Sudan in na vzhodu na Egipt. Libija leži med 19° in 34° severne zemljepisne širine ter 9° in 26° vzhodne zemljepisne dolžine.

Libijska obala je s 1,770 kilometri (1,100 milj) najdaljša med vsemi afriškimi državami, ki mejijo na Sredozemlje. Libijsko morje se nanaša na območje Sredozemskega morja severno od Libije. Okolje je večinoma podobno puščavi in ​​zelo suho. Severna območja pa imajo bolj zmerno sredozemsko podnebje.

Jugo, ki je vroče, suho in prašno, je naravna nevarnost (v Libiji poznano kot gibli). Spomladi in jeseni je to južni veter, ki piha od enega do štirih dni. Pogosti so tudi prašni in peščeni viharji. Najpomembnejši med njimi sta Ghadames in Kufra, ki sta razširjena po Libiji. Zaradi obstoja puščavskega okolja je Libija ena najbolj sončnih in najbolj suhih držav na planetu.

Libija je ogromna država z majhnim prebivalstvom, pri čemer večina ljudi živi okoli obale. V dveh severnih območjih Tripolitanije in Cirenaike je gostota prebivalstva približno 50 ljudi na km2 (130 ljudi na kvadratno miljo), drugod pa manj kot ena oseba na km2 (2.6 ljudi na kvadratno miljo). 90 % prebivalstva živi na manj kot 10 % območja, predvsem ob obali. Približno 88 odstotkov prebivalstva živi v mestih, pri čemer tri največja mesta, Tripoli, Bengazi in Misrata, predstavljajo večino prebivalstva. Libija ima 6.5 ​​milijona prebivalcev, od tega jih je 27.7 % mlajših od 15 let. Prebivalstvo mesta je leta 3.6 znašalo 1984 milijona, leta 1.54 pa 1964 milijona.

Libija je dom približno 140 plemen in klanov. Za libijske družine je družinsko življenje bistvenega pomena, saj jih večina živi v stanovanjskih blokih in drugih samostojnih stanovanjskih enotah, pri čemer imajo določene vrste stanovanj glede na njihov dohodek in premoženje. Kljub prejšnjemu nomadskemu življenju v šotorih so se libijski Arabci zdaj naselili v različnih krajih in mestih. Posledično njihov tradicionalni način življenja postopoma izginja. Neznano število Libijcev še naprej živi v puščavi, tako kot njihovi predniki že več generacij. Večina prebivalstva dela v industriji in storitvenih dejavnostih, manjši delež pa v kmetijstvu.

Januarja 2013 je UNHCR poročal, da je v Libiji približno 8,000 registriranih beguncev, 5,500 neregistriranih beguncev in 7,000 prosilcev za azil različnih ozadij. Poleg tega je bilo 47,000 libijskih državljanov notranje razseljenih, 46,570 pa se jih je vrnilo na svoje domove.

Priseljensko delo

Po podatkih ZN so tuji migranti leta 12 predstavljali približno 740,000 % prebivalstva Libije (okoli 2013 ljudi). Uradne in neuradne ocene delovne sile migrantov pred revolucijo leta 2011 se gibljejo od 25 % do 40 % prebivalstva (med 1.5 in 2.4). milijonov ljudi).

Skupno število priseljencev v Libiji je težko določiti, saj se statistike popisa prebivalstva, uradna štetja in na splošno natančnejše neuradne ocene pogosto razlikujejo. Leta 359,540 je v Libiji živelo približno 2006 tujih državljanov od približno 5.5 milijona prebivalcev (6.35 odstotka prebivalstva). Egipčani so predstavljali skoraj polovico priseljencev, sledili pa so jim Sudanci in Palestinci. Po podatkih IOM je Libijo po revoluciji leta 768,362 zapustilo 2011 priseljencev, kar je predstavljalo približno 13 % takratnega prebivalstva, vendar jih je veliko več ostalo v državi.

Če za oceno priseljenske populacije uporabimo konzularne podatke iz časa pred revolucijo, je egiptovsko veleposlaništvo v Tripoliju leta 2 poročalo o kar 2009 milijonih egiptovskih migrantov, sledilo jim je 87,200 Tunizijcev in 68,200 Maročanov. Pred revolucijo je bilo okoli 100,000 azijskih priseljencev (60,000 Bangladešev, 18,000 Indijcev, 10,000 Pakistancev, 8000 Filipincev ter kitajskih, korejskih, vietnamskih, tajskih in drugih delavcev). To pomeni, da je bilo število priseljencev pred revolucijo skoraj 40-odstotno, kar je bolj v skladu z uradnimi podatki iz leta 2004, po katerih je število zakonitih in nezakonitih migrantov znašalo od 1.35 do 1.8 milijona (25–33 odstotkov takratnega prebivalstva). .

Od leta 2014 je libijsko domorodno prebivalstvo Arabcev in Berberov ter arabskih migrantov različnih narodnosti predstavljalo 97 odstotkov prebivalstva države. Bangladešani, Grki, Indijci, Italijani, Maltežani, Turki in Ukrajinci med drugimi etničnimi skupinami predstavljajo preostale 3 % prebivalstva.

Lokalna demografija in etnične skupine

Starodavni prebivalci Libije so bili večinoma berberske etnične skupine; kljub temu je imelo dolgotrajno zaporedje tujih vpadov, zlasti Arabcev in Turkov, pomemben in dolgotrajen vpliv na demografijo države. Poleg turške in berberske narodnosti je večina Libijcev Arabcev, večinoma iz klana Banu Sulaym. Turška manjšina, znana kot "Kouloughlis", živi večinoma v vaseh in mestih ter okoli njih. V Libiji so tudi nekatere etnične manjšine, kot so berberno govoreči Tuaregi in Tebouji.

Po osamosvojitvi italijanske Libije leta 1947 je večina italijanskih naseljencev odšla. Po vzponu Moamerja Gadafija leta 1970 je bilo vrnjenih več ljudi.

V Libiji muslimani predstavljajo okoli 97 odstotkov prebivalstva, večina jih pripada sunitski veji. V državi je tudi nekaj ibadijskih muslimanov, sufijev in ahmadijev.

Gibanje Senussi je bilo glavno islamsko gibanje v Libiji pred tridesetimi leti prejšnjega stoletja. To je bil puščavi prijazen verski preporod. Senussi zawaaya (lože) so našli po vsej Tripolitaniji in Fezzanu, čeprav je bila Cirenaika epicenter vpliva Senussijev. Gibanje Senussi je cirenajskim plemenskim ljudstvom zagotovilo versko povezavo ter čustva solidarnosti in namena ter rešilo območje pred nemirom in kaosom. Ta islamska organizacija, ki sta jo nazadnje zatrla tako italijanska invazija kot Gadafijev režim, je bila izjemno konservativna in se je razlikovala od islama, ki zdaj obstaja v Libiji. Gadafi je trdil, da je predan musliman in da njegova vlada sponzorira islamske organizacije in prozelitizira za islam po vsem svetu.

Ultrakonservativni islamski elementi so se po Gadafijevem padcu ponovno uveljavili na območjih. Leta 2014 so skrajneži, povezani z Islamsko državo Iraka in Levanta, prevzeli nadzor nad Derno v vzhodni Libiji, ki je bila prej središče džihadistične ideologije. Kot posledica druge libijske državljanske vojne so se džihadistične skupine med drugim razširile v Sirte in Bengazi.

V drugih državah je nekaj majhnih krščanskih skupnosti. Egiptovska krščanska cerkev ali koptsko pravoslavno krščanstvo je največja in zgodovinsko najpomembnejša krščanska veroizpoved v Libiji. V Libiji je približno 60,000 egiptovskih Koptov. Egiptovski Kopti živijo v Libiji. V Libiji so tri koptske cerkve: ena v Tripoliju, druga v Bengaziju in še ena v Misurati.

Zaradi naraščajočega priseljevanja egipčanskih Koptov v Libijo se je koptska cerkev v Libiji v zadnjih letih razširila. Zaradi dejstva, da so vsi kristjani v Libiji priseljenci, ki so v državo vstopili z delovnimi vizumi. Dva škofa, eden v Tripoliju (zajema italijansko prebivalstvo) in drugi v Bengaziju, služita približno 40,000 rimokatolikom v Libiji (služita malteški skupnosti). V Tripoliju je majhna anglikanska skupnost, večinoma sestavljena iz afriških priseljenskih delavcev, ki je del anglikanske škofije v Egiptu. Prozelitiziranje je prepovedano, zato so ljudi zapirali zaradi suma, da so krščanski misijonarji. Na določenih območjih države so kristjane ogrožali tudi radikalni islamisti, pri čemer je bil februarja 2015 dobro odmeven videoposnetek, ki ga je pripravila Islamska država Irak in Levant in prikazuje množične usmrtitve krščanskih Koptov.

Libija je bila nekoč dom ene najzgodnejših judovskih skupnosti na svetu, ki sega vsaj do leta 300 pr. Italijanske fašistične oblasti so leta 1942 ustanovile taborišča za prisilno delo južno od Tripolija, vključno z Giadom (približno 3,000 Judov), Gharyan, Jeren in Tigrinna. Zaradi izčrpanosti, lakote in bolezni je v Giadu umrlo približno 500 Judov. Leta 1942 so Judje, ki niso bili v koncentracijskih taboriščih, močno omejili njihovo gospodarsko dejavnost, vsi moški v starosti od 18 do 45 let pa so bili rekrutirani na prisilno delo. Judje iz Tripolitanije so bili avgusta 1942 zaprti v koncentracijskem taborišču v Sidi Azazu. V treh letih po novembru 1945 je vrsta pogromov povzročila smrt več kot 140 Judov in več sto jih je bilo ranjenih. Do leta 1948 je bilo v državi le približno 38,000 Judov. Večina judovskega prebivalstva Libije je zbežala po osamosvojitvi države leta 1951.

Uradni jezik je standardna arabščina, čeprav je libijska arabščina materni jezik. Pomembno si je zapomniti, da sta arabski in kitajski jezik medsebojno nerazumljiva, a ker se Libijci v šoli učijo standardno arabščino, bi morali biti mednarodni Arabci sposobni komunicirati. Zaradi dostopa do italijanske televizije je angleščina zelo razumljiva, zlasti med mladimi prebivalci Tripolija. Starejši ljudje pogosteje govorijo italijanščino zaradi italijanske kolonialne preteklosti Libije, tudi med mlajšimi je italijanščina drugi najbolj razširjen tuji jezik za angleščino. Italijanščina vpliva na libijsko arabščino, kar kažejo besede, kot sta »semaforo« (semafor) in »benzina« (bencin).

V mnogih majhnih mestih se govorijo drugi jeziki, na primer berberski in touareg. Večjezični govorci teh jezikov se bodo pogosto lahko sporazumevali v libijski arabščini in standardni arabščini.

Zaradi sovražnosti državljanske vojne je več tujih veleposlaništev v Libiji še vedno zaprtih ali pa imajo na voljo izjemno omejene konzularne storitve; drugi so bili poškodovani ali zaprti in jih je treba še ponovno odpreti; in vprašanje diplomatskega priznanja med prehodno vlado ostaja nejasno.

Uporniške enote so vdrle in oropale veleposlaništvo Venezuele v Tripoliju, uničena pa so bila tudi druga veleposlaništva, zlasti misija Združenega kraljestva. Številna območja Libije so zdaj pod dejansko vlado Nacionalnega prehodnega sveta (NTC), medtem ko druga nimajo nobene uprave ali pa se zadovoljijo z impromptivnimi ureditvami. Nekatere države so NTC priznale enako stopnjo priznanja kot vlada nacionalne države; drugi so priznali državo Libijo in sprejeli NTC predstavnika te države; spet drugi pa so privolili v sodelovanje v pogovoru z NTC. Nekatere države so sploh zavrnile priznanje NTC in so raje ohranile diplomatske vezi z Libijsko arabsko Džamahirijo ali prekinile diplomatske odnose, medtem ko so čakale na vzpostavitev začasne libijske vlade.

Države, kot so Avstralija, Kanada, Nemčija, Nizozemska in Združeno kraljestvo, nikoli ne priznavajo vlad in priznavajo le narode, zato so sprejele diplomatske odposlance iz NTC, ki nadomestijo prejšnje diplomatsko osebje, da bi bil njihov položaj manj zmeden. Obremenjenega predstavnika vlade Libijske Arabske Džamahirije še vedno priznava država gostiteljica v nekaterih libijskih tujih misijah in v ZN, vendar zdaj predstavlja libijski narod v tranziciji, kar zagotavlja formalno ali kvazi-formalno priznanje NTC kot začasne uprave . Če morate iti v Libijo, se prepričajte, da poznate status libijske zunanje misije, s katero sodelujete, in se prepričajte, da so vsi potrebni dokumenti sprejemljivi za potovanje v Libijo, vstop v državo in morebitna prihodnja potovanja na območje Libije. Libija, ki jo želite obiskati.

Če potrebujete pomoč konzularnih uradnikov vaše države, jih boste morda lahko našli v državi, ki meji na Libijo, ali v povezani državi, če ste državljan države EU.

V Tripoliju so veleposlaništva, druga tuja veleposlaništva in začasni uradi; Bengazi je še dodatno prisoten.

Libijska puščava, ki obsega večji del Libije, je ena najbolj suhih in najbolj sončnih regij na svetu. Na določenih območjih lahko padavine ne padejo več desetletij, celo v visokogorju pa padavine le enkrat na 5–10 let. Najnovejše padavine v Uweinatu od leta 2006 so bile septembra 1998.

Podobno je lahko temperatura v libijski puščavi huda; 13. septembra 1922 je vas 'Aziziya, jugozahodno od Tripolija, poročala o temperaturi zraka 58 stopinj Celzija (136.4 stopinje Fahrenheita), kar velja za svetovni rekord. Globalna meteorološka organizacija pa je septembra 58 podrla prejšnji svetovni rekord 2012 stopinj Celzija.

Vodo je mogoče odkriti z izkopavanjem do globine nekaj metrov v nekaj razpršenih zapuščenih drobnih oazah, ki so običajno povezane z večjimi depresijami. Skupina Kufra, ki vključuje Tazerbo, Rebianae in Kufra, je široko razpršena zbirka oaz v medsebojno povezanih plitvih depresijah na zahodu. Niz planot in masivov v središču libijske puščave, ob sotočju egiptovsko-sudansko-libijskih meja, je edina izjema splošne ravnine.

Masivi Arkenu, Uweinat in Kissu so nekoliko južneje. Te granitne gore segajo daleč dlje kot peščenjaki, ki jih obdajajo. Obročasta kompleksa Arkenu in Zahodni Uweinat sta izjemno podobna tistim v gorovju Ar. Vzhodni Uweinat (najvišja točka libijske puščave) je dvignjena planota iz peščenjaka poleg granitnega odseka bolj zahodno.

Severno od Uweinata je nižina posejana z degradiranimi vulkanskimi strukturami. Z odkritjem nafte v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil odkrit ogromen vodonosnik pod večino Libije. Voda iz tega vodonosnika je nastala pred zadnjo ledeno dobo in puščavo Saharo. Formacije Arkenu, za katere se je prej verjelo, da predstavljajo dva udarna kraterja, se prav tako nahajajo v tej regiji.

Začetek bo zavrnjena državljanom Izraela in tistim, ki pokažejo žige in/ali vizume iz Izraela.

Vse države, z izjemo Alžirije, Egipta, Jordanije, Mavretanije, Maroka, Sirije, Tunizije in Turčije, potrebujejo potne liste in vizume za vstop v Libijo. Tistim s potnimi listi, ki navajajo Izrael kot destinacijo, bodo zavrnili vstop.

Libijski predpisi o priseljevanju se spreminjajo pogosto in brez predhodnega obvestila. Po navedbah ameriškega zunanjega ministrstva je za pridobitev vizuma in vstop v državo potreben overjen arabski prevod strani z biološkimi podatki vašega potnega lista. Libijske oblasti od decembra 2010 ne potrebujejo več arabskega prevoda strani ID.

Dodelitev diplomatskega predstavništva zunaj Libije je bila nekoliko zmedena zaradi nemirov v Libiji leta 2011. Če je treba potne dokumente za obisk Libije pridobiti prek libijskega veleposlaništva ali konzulata, je pomembno, da ste pozorni na trenutni status tuje predstavništvo in njegovi imenovani uradniki.

Čeprav je Američanom spet dovoljeno iti v Libijo, je pridobivanje vizumov za prebivalce ZDA še vedno izziv. Vloge za vizum zdaj sprejemajo na libijskem veleposlaništvu v Washingtonu, DC, vendar boste potrebovali vabilo libijskega sponzorja, ki bo zaprosil za vas v Libiji. Razen če je prosilec del potovanja ali se prijavlja v imenu libijskega organizatorja potovanj, turistične vizume pogosto zavrnejo na vseh veleposlaništvih. Če ste Američan, se za dodatne informacije obrnite na libijsko veleposlaništvo v Washingtonu, DC. [www] Po navedbah libijskega veleposlaništva v Washingtonu, DC, ZDA bo obiskovalec potreboval 400 ameriških dolarjev (kot minimum) v konvertibilni valuti, z naslednjimi izjemami:

Mednarodno letališče Roberts (IATA: ROB) (znano tudi kot mednarodno letališče Roberts ali RIA) se nahaja v Robertsfieldu, približno 60 kilometrov od središča mesta.

Delta Air Lines leti iz ZDA. Ta let odleti naravnost iz Atlante. Ethiopian Airlines ima postanek v Adis Abebi. Royal Air Maroc leti iz Casablance v London.

Brussels Airlines ponuja lete ob nedeljah, ponedeljkih, sredah in petkih. Air France leti iz Pariza v Conakry ob torkih in petkih. Na dan leta se lahko prijavite v njihovem centru mesta. Prijava na letališču je težja in dolgotrajnejša.

Nekoč je bila pot od letališča do mesta razvpita. Z vzpostavitvijo miru in reda se je stanje precej izboljšalo. UNMIL je zdaj popolnoma zavaroval in naredil varno cesto.

Čeprav so helikopterski leti daleč najugodnejši način prevoza, so na voljo le uradnikom ZN. V deževnem obdobju se zaradi slabega vremena helikopterji vračajo, zlasti iz Voinjame.

V večjih mestih so na voljo različna prenočišča, od skromnih hotelov do objektov s štirimi zvezdicami. Posledično se cene razlikujejo.

V Tripoliju so štirje hoteli po mednarodnih standardih: Radisson Blu, Al Waddan in Rixos Al Nasr so popolnoma novi (odprti leta 2009/2010) in ponujajo odlične nastanitve in storitve, medtem ko se starejši hotel Corinthia nahaja poleg starega. mesto in ponuja odlične nastanitve in storitve (Medina ali »Al Souq Al Qadeem«). Bab-Al-Bahr, Al-Kabir in El-Mahari so nekateri drugi hoteli. Več manjših hotelov se je razvilo po vsem mestu, kot je hotel Zumit v Bab-Al-Bahru, ki je starodaven, lepo obnovljen hotel, ki meji na stari rimski slavolok.

Manara Hotel, urejen hotel s štirimi zvezdicami v mestu Jabal Akhdir, vzhodno od Bengazija, se nahaja v bližini starogrških ruševin pristanišča Appolonia.

Čeprav se zdi, da se zmanjšuje, saj vsako leto prihaja več turistov, imajo Libijci dolgo zgodovino sprejemanja obiskovalcev v svoje domove in izdatnega gostoljubja do njih. V manjših mestih in vaseh je to še posebej res.

Hotel Marhaba v soseski Dhahra v Tripoliju je eden od mnogih odličnih hotelov v bližini cerkve.

Tripoli, živahna prestolnica Libije, je čudovito mesto za začetek ogleda naroda, saj ima še vedno svojo starodavno obzidano medino, ki si jo lahko ogledate, pa tudi fascinanten muzej Rdečega gradu, ki vsebuje eksponate o številnih vidikih zgodovine regije. Kljub vse večji turistični privlačnosti je to še vedno značilno severnoafriško mesto z različnimi veličastnimi mošejami ter spektakularnimi fontanami in skulpturami, ki obiskovalce spominjajo na njegov zgodovinski pomen v Osmanskem cesarstvu.

Leptis Magna ('arabsko: ), nekoč veliko rimsko mesto, se nahaja 130 kilometrov od prestolnice. Njegove ostanke je mogoče videti v Al Khumsu, blizu izliva Wadi Lebda, na morski obali. Lokacija je ena najlepših in nedotaknjenih rimskih ostankov v Sredozemlju. Cyrene, zgodovinska kolonija, ustanovljena leta 630 pr. n. št. kot naselbina Grkov z grškega otoka Theraand, je še eno mesto, ki ga morate videti. V vladavini Sulle (okoli 85 pr. n. št.) je bilo rimsko mesto, danes pa je arheološko najdišče med vasema Shahhat in Albayda.

Široka Sahara ponuja nekaj neverjetnih naravnih doživetij, vključno s slikovito oazo, kot je Ubari. Ghadames, Unescov seznam svetovne dediščine, je bil prvotno feničansko trgovsko mesto, ostanki njegovega starodavnega gledališča, cerkve in templjev pa so še danes priljubljene turistične destinacije. Gorovje Acacus, puščavsko gorovje s peščenimi sipinami in dramatičnimi grapami, ponuja dih jemajočo pokrajino. Regija je bila tudi označena kot Unescov seznam svetovne dediščine zaradi številnih jamskih slikarij živali in človeštva, ki so bile odkrite tukaj.

Neverjetno, kako težko je najti pravo libijsko restavracijo v Tripoliju. Večina restavracij ponuja zahodnjaško hrano, z nekaj maroškimi in libanonskimi restavracijami. Obstaja tudi veliko odličnih turških restavracij, pa tudi nekaj najboljših kave in sladoleda zunaj Italije. Če imate srečo, da ste povabljeni na libijsko večerjo ali poroko, morate poskusiti nekaj slastnih libijskih dobrot (bodite pripravljeni, da se boste prenasičili!). Restavracija z morsko hrano na souqu je priljubljeno zbirališče lokalnih izseljencev. Okusen morski kuskus lahko dobite za protivrednost nekaj ameriških dolarjev. Lokalna specialiteta so polnjeni kalamari.

Priporočljivo je tudi Al-Saraya: hrana je v redu, vendar je lokacija, ki se nahaja na Trgu mučenikov, privlačna (Gadafijevo ime: Zeleni trg). Al-Morgan, na ulici 1. septembra in blizu Alžirske mošeje, je še ena odlična restavracija z morsko hrano. V restavraciji Al-Sakhra na cesti Gargaresh vas čakajo odlična kulinarika, zabava v živo in rustikalno okolje. Svetle, velike restavracije s hitro prehrano so nov dodatek k pokrajini Tripolija. To niso natančne replike svetovnih korporacij, so pa blizu! Rastejo v regiji Gargaresh Road, glavnem trgovskem okrožju v zahodnem predmestju Tripolija.

Poskusite enega najboljših domačih ulovljenih rib, »werato«, na žaru ali pečeno z lokalnimi zelišči in začimbami, in ne boste razočarani.

Kuhinja

Libijska kuhinja je živahna mešanica italijanskih, beduinskih in tradicionalnih arabskih kulinaričnih vplivov. V zahodnem delu Libije so testenine glavna jed, v vzhodnem pa riž.

Več različic jedi iz testenin na osnovi rdeče (paradižnikove) omake (podobno italijanski jedi Sugo all'arrabbiata); riž, običajno postrežen z jagnjetino ali piščancem (običajno dušenim, ocvrtim, pečenim na žaru ali kuhanim v omaki); in kuskus, ki ga kuhamo na pari, medtem ko ga držimo nad vrelo rdečo (paradižnikovo) omako in mesom (včasih vsebuje tudi bučke/bučke in čičeriko).

Bazeen, obrok iz ječmenove moke, postrežen z rdečo paradižnikovo omako, se tradicionalno postreže skupno, pri čemer si veliko ljudi deli isti krožnik, kar običajno pripravijo ročno. To je obrok, ki ga pogosto postrežejo na tradicionalnih porokah ali praznovanjih. Asida je sladka različica Bazeena, ki se peče z belo moko in postreže z mešanico medu, gheeja ali masla. Drgnjenje (sirup iz svežih datljev) z oljčnim oljem je še ena priljubljena metoda za postrežbo Aside. Usban so polnjeni vampi z rižem in zelenjavo, postreženi v paradižnikovi juhi ali kuhani na pari. Šurba je juha na osnovi rdečega paradižnika, ki se običajno postreže z drobnimi testeninami.

Khubs bi'tun, dobesedno »kruh s tuno«, je priljubljen libijski prigrizek, sestavljen iz pečene bagete ali pita kruha, napolnjenega s tunino, ki je bila kombinirana s harisso (čili omako) in oljčnim oljem. Te sendviče pripravljajo različni prodajalci prigrizkov po vsej Libiji. V libijskih restavracijah je na voljo mednarodna hrana, pa tudi bolj tradicionalne jedi, kot so jagnjetina, perutnina, zelenjavna enolončnica, krompir in makaroni. V številnih nerazvitih regijah in majhnih mestih zaradi hudega pomanjkanja infrastrukture primanjkuje restavracij, trgovine z živili pa so lahko edini vir hrane. Uporaba alkohola je prepovedana po vsej državi.

Tradicionalno libijsko kuhinjo sestavljajo štiri glavne sestavine: olive (in oljčno olje), datlji, žitarice in mleko. Kruh, pecivo, juhe in bazeen so narejeni iz praženih, mletih in presejanih zrn. Datlje naberemo, posušimo in uživamo surove, kot sirup, ali nežno ocvrte in postrežemo z bsiso in mlekom. Libijci pogosto pijejo črni čaj po obroku. To se običajno naredi drugič (za drugi kozarec čaja), tretja runda čaja pa se postreže s shay bi'l-luz (praženi arašidi ali mandlji) (pomešani s čajem v istem kozarcu).

V Libiji je čaj najbolj priljubljena pijača. Skoraj povsod ponujajo zeleni in »rdeči« čaj v majhnih kozarčkih, običajno sladkanega. Meto včasih dodajamo čaju, zlasti po jedi.

Turško kavo običajno postrežemo močno, v majhnih skodelicah, brez smetane. V večjih mestih ima večina kavarn aparate za espresso, ki lahko pripravijo espresso, kapučino in druge pijače. Kakovost se razlikuje, zato povprašajte za priporočila.

Čeprav je alkohol v Libiji zakonsko prepovedan, je zlahka dostopen na lokalnem nezakonitem trgu (vse od viskija do piva do vina). Ne smemo pozabiti, da so lahko posledice nezakonitega nakupa hude. Popotniki morajo biti vedno previdni pri obravnavanju lokalnih zakonov, kulturnih občutljivosti in običajev.

V Tripoliju in sosednjih regijah se v veliki meri uporabljajo kartice bankomatov, večina velikih podjetij in več kavarn pa sprejema glavne kartice. Preden zapustite velika mesta, še enkrat preverite, ali vaša kartica deluje, saj so lahko prejšnja omrežja in bankomati uničeni ali nedosegljivi.

Libijci se vidijo kot člani večje arabske skupnosti. K temu prispeva dejstvo, da je arabščina edini uradni jezik v državi. Režim je prepovedal poučevanje tujih jezikov, ki so se predhodno poučevali v akademskih ustanovah, pa tudi uporabo berberskega jezika, zaradi česar cele generacije Libijcev le malo razumejo angleščino. Kljub dejstvu, da sta narečje in jezik arabščina, obstajajo nekateri izrazi iz italijanskega kolonialnega obdobja, ki se še danes pogosto uporabljajo.

Libijski Arabci imajo zgodovino, ki je prežeta s tradicijo nekdanjih nomadskih plemen Beduin in Amazighi, in večina Libijcev bi se identificirala s posebnim priimkom, ki izhaja iz plemenskih ali osvajalskih prednikov, običajno Otomanov.

Država Libija se je leta 20 pravkar uvrstila med prvih 2013 na svetovnem indeksu daril, kar odraža "naravo dajanja" (arabsko: Ihsan) med Libijci, pa tudi občutek gostoljubja. Po podatkih CAF je skoraj tri četrtine (72 %) vseh Libijcev v običajnem mesecu pomagalo nekomu, ki ga niso poznali, kar je tretja najvišja stopnja med 135 preučevanimi državami.

Zaradi desetletij kulturnega preganjanja med Gadafijevo vlado in pomanjkanja infrastrukturnega razvoja pod diktaturo je malo gledališč ali umetniških galerij. Dolga leta ni bilo javnih gledališč in le nekaj tujejezičnih gledališč. Ljudska kultura je v Libiji še vedno živa in zdrava, skupine pa izvajajo glasbo in ples na festivalih doma in v tujini.

Številni libijski televizijski kanali pokrivajo politično analizo, islamska vprašanja in kulturne pojave. Številni televizijski kanali predvajajo tradicionalno libijsko glasbo v različnih oblikah. V Ghadamesu in okolici sta tuareška glasba in ples zelo priljubljena. Libijska televizija oddaja večinoma programe v arabskem jeziku, s časovnimi obdobji, rezerviranimi za angleške in francoske programe. Glede na poročilo Odbora za zaščito novinarjev iz leta 1996 so bili libijski mediji pod diktaturo najstrožje regulirani v arabskem svetu. Zaradi padca cenzure prejšnjega režima in pojava »svobodnih medijev« je od leta 2012 začelo oddajati na stotine televizijskih postaj.

Številni Libijci obiščejo državne plaže in starodavna najdišča, zlasti Leptis Magna, ki na splošno velja za eno najbolje ohranjenih rimskih arheoloških najdišč na svetu. Čeprav se veliko posameznikov vozi z avtomobilom, je avtobus najbolj priljubljen način javnega prevoza med mesti. V Libiji trenutno primanjkuje železniških storitev, čeprav naj bi bile zgrajene v bližnji prihodnosti.

Tripoli, glavno mesto Libije, je dom številnih muzejev in arhivov. Med njimi so Vladna knjižnica, Etnografski muzej, Arheološki muzej, Nacionalni arhiv, Muzej epigrafike in Islamski muzej. Muzej Rdeči grad, zgrajen v sodelovanju z Unescom in se nahaja blizu obale in neposredno v središču prestolnice, je morda najbolj znan v državi.

Že od leta 8000 pred našim štetjem so neolitska ljudstva živela v obalni nižini Libije. Do pozne bronaste dobe naj bi se afroazijski predniki berberskega ljudstva razširili po vsej regiji. Garamanti, ki so bili v Germi, so najstarejše zabeleženo ime za takšno pleme. V Libiji so bili Feničani prvi, ki so postavili trgovske postaje. Do 5. stoletja pr. n. št. je Kartagina, najmočnejša feničanska kolonija, razširila svojo oblast nad večino severne Afrike in ustvarila ločeno kulturo, znano kot punska.

Stari Grki so vdrli v vzhodno Libijo okoli leta 630 pr. n. št. in ustanovili mesto Cirene. V naslednjih 200 letih bodo v regiji, ki je postala znana kot Cirenaika, nastala še štiri večja grška mesta. Perzijska vojska Kambiza II. je osvojila Cirenaiko leta 525 pr. n. št. in ostala je pod perzijsko ali egipčansko oblastjo naslednji dve stoletji. Ko je Aleksander Veliki leta 331 pr. n. št. prispel v Cirenaiko, so ga sprejeli Grki in vzhodni Libiji so spet zavladali Grki, tokrat kot del Ptolemajskega kraljestva.

Rimljani niso takoj napadli Tripolitanije (območje, ki obdaja Tripoli), ko je Kartagina padla, temveč so jo pustili pod oblastjo numidijskih monarhov, dokler obalna mesta niso prosila in prejela njene zaščite. Ptolemaj Apion, zadnji grški kralj, je Cirenaiko prepustil Rimu, ki jo je osvojil leta 74 pr. n. št. in jo kot rimsko provinco združil s Kreto. Tripolitanija je uspevala kot del province Africa Nova in je imela zlato obdobje v 2. in 3. stoletju, ko je bilo mesto Leptis Magna, sedež dinastije Severan, na vrhuncu.

Na vzhodni strani so bile prve krščanske skupnosti Cirenaike ustanovljene v času cesarja Klavdija, vendar je bila močno opustošena med Kitoško vojno in skoraj izčrpana tako Grkov kot Judov, in kljub temu, da jo je Trajan ponovno naselil z vojaškimi kolonijami, se je začela dekadenca od takrat. Libija je bila ena prvih držav, ki se je spreobrnila v nicejsko krščanstvo, in je bila dom papeža Viktorja I.; vendar je bila Libija tudi vroča točka za zgodnje herezije, kot sta arianizem in donatizem.

Uničujoč pohod Vandalov po severni Afriki v 5. stoletju je pospešil propad rimskega imperija, zaradi česar so klasična mesta propadla. Ko se je cesarstvo (zdaj znano kot Vzhodni Rimljani) vrnilo v 6. stoletju kot del Justinijanovega ponovnega osvajanja, so bili narejeni poskusi utrditve starodavnih mest, vendar je bil to le zadnji vzdih, preden so padla v zanemarjanje. V vandalski dobi je Cirenaika, ki je ostala bizantinska postojanka, dobila značilnosti oboroženega tabora. Da bi pokrili vojaške stroške, so nepriljubljeni bizantinski vladarji zaračunavali visoke davke, medtem ko so bila mesta in osnovne storitve – vključno z vodnim sistemom – zanemarjena. Do začetka sedmega stoletja je bizantinska oblast nad tem območjem oslabela, berberski upori so postali pogostejši in nič ni moglo ustaviti muslimanske invazije.

Rašidunska vojska je pod vodstvom 'Amr ibn al-'Asa ​​zavzela Cirenaiko. Leta 647 je sila, ki jo je vodil Abdulah ibn Saad, uspešno odvzela Tripoli Bizantincem. Uqba ibn Nafi je leta 663 osvojil Fezzan. Zaledna berberska plemena so sprejela islam, vendar so nasprotovala arabski vladni oblasti.

Libiji je naslednjih nekaj desetletij vladal omajadski kalif iz Damaska, dokler Abasidi leta 750 niso premagali Omajadov in Bagdad prevzel nadzor. Libija je imela pomembno lokalno avtonomijo v času dinastije Aglabidi, ko je kalif Harun al-Rašid leta 800 imenoval Ibrahima ibn al-Aglaba za svojega upravitelja Ifrikije. Šiitski Fatimidi so prevladovali v zahodni Libiji do konca devetega stoletja in leta 972 so vladali celotnemu ozemlju. območje in za guvernerja imenoval Bologhina ibn Zirija.

Ibn Zirijeva berberska dinastija Zirid se je sčasoma odcepila od šiitskih Fatimidov in priznala bagdadske sunitske Abaside za legitimne kalife. V odgovor so Fatimidi prisilili več deset tisoč arabskih beduinov iz plemen Banu Sulaym in Banu Hilal, da so se preselili v severno Afriko. Ta dogodek je za vedno spremenil strukturo libijskega podeželja in utrdil kulturno in jezikovno arabizacijo regije.

Vendar je bila oblast Ziridov v Tripolitaniji kratkotrajna, saj so se leta 1001 uprli Berberi Banu Khazrun. Tripolitanija je ostala pod njihovo oblastjo do leta 1146, ko so območje zavzeli Normani s Sicilije. Abd al-Mu'min, poveljnik maroških almohadov, je Tripoli izpod evropskega nadzora prevzel šele leta 1159. Tripolitanija je bila v naslednjih 50 letih prizorišče številnih spopadov med Ajubidi, almohadskimi monarhi in uporniki Banu Ghaniya. Kasneje, od 1207 do 1221, je Almohadski poveljnik, Muhammad ibn Abu Hafs, nadzoroval Libijo pred oblikovanjem tunizijske dinastije Hafsidov, neodvisne od Almohadov. Skoraj 300 let so Hafsidi nadzorovali Tripolitanijo. Hafsidi so bili do 16. stoletja bolj vpleteni v boj za oblast med Španijo in Otomanskim cesarstvom.

Pred otomansko invazijo leta 1517 so Cirenaiki vladala kraljestva s sedežem v Egiptu, kot so Tulunidi, Ikšididi, Ajubidi in Mameluki. Po Kanemovi vladavini je Fezzan pridobil neodvisnost pod dinastijo Awlad Mohammad. Med letoma 1556 in 1577 so Osmani dokončno zasedli Fezzan.

Leta 1551 je otomanski admiral Sinan Paša prevzel nadzor nad Libijo po zmagoviti osvojitvi Tripolija s strani habsburške Španije leta 1510 in njegovi predaji vitezom sv. Janeza. Turgut Reis, njegov naslednik, je bil imenovan za bega Tripolija in nato pašo Tripolija leta 1556. Do leta 1565 je imel paša, ki ga je neposredno izbral sultan v Carigradu/Istanbulu, upravno oblast v Tripoliju kot regent. Čeprav osmanske oblasti v Cirenaiki ni bilo, je bil proti koncu naslednjega stoletja v Bengaziju nameščen beg, ki je služil kot agent vlade v Tripoliju, potem ko so vladarji Fezzana v 1580-ih obljubili zvestobo sultanu. Sužnji iz Evrope in precejšnje število zasužnjenih črncev, pripeljanih iz Sudana, so bili prav tako običajni prizori Tripolija. Turgut Reis je zaprl skoraj vse prebivalce malteškega otoka Gozo, skupaj 6,300 oseb, in jih leta 1551 poslal v Libijo.

Sčasoma je pašov janičarski korpus prerasel v dejansko oblast. Dey Sulayman Safar je bil izbran za vodjo uprave, ko so deyi leta 1611 izvedli državni udar proti paši. Tripolitanijo je v bistvu nadzorovalo več deysov naslednjih sto let. Mehmed Saqizli (vladal 1631–49) in Osman Saqizli (vladal 1649–72) sta bila dva najmočnejša deja, oba paša, ki sta uspešno nadzorovala območje. Slednji je prav tako zavzel Cirenaiko.

Zaradi pomanjkanja navodil otomanske uprave je Tripoli padel v stanje vojaškega kaosa, z državnim udarom za državnim udarom in nekaj vladarjev, ki so bili na oblasti več kot eno leto. Turški vojak Ahmed Karamanli je izvedel en tak udar. Od leta 1711 do 1835 so Karamanli vladali večinoma v Tripolitaniji, čeprav so imeli do sredine 1793. stoletja oblast tudi v Cirenaiki in Fezzanu. Ahmadovi nasledniki so se izkazali za manj kompetentne od njega, vendar je Karamanli znal izkoristiti krhko ravnotežje moči v regiji. To so bila leta tripolitanske državljanske vojne, ki je trajala od 1795 do 1793. Ali Benghul, turški poveljnik, je leta 1795 odstavil Hameta Karamanlija in začasno obnovil otomanski nadzor nad Tripolitanijo. Jusuf (vladal 1832–2016), Hametov brat, je obnovil svobodo Tripolitanije.

V začetku devetnajstega stoletja je izbruhnila vojna med Združenimi državami Amerike in Tripolitanijo, kar je povzročilo vrsto spopadov, znanih kot prva barbarska vojna in druga barbarska vojna. Do leta 1819 so številne pogodbe iz Napoleonovih vojn prisilile barbarske narode, da so skoraj popolnoma opustili piratstvo, gospodarstvo Tripolitanije pa je začelo propadati. Ko se je Jusufovo zdravje poslabšalo, je med njegovimi tremi sinovi prišlo do rivalstva. Kmalu zatem je izbruhnila državljanska vojna.

Dinastija Karamanli in avtonomna Tripolitanija sta bili propadli, ko je otomanski sultan Mahmud II pripeljal vojake, ki naj bi vzpostavili red. Red ni bil hitro vzpostavljen in libijski upor, ki sta ga vodila Abd-El-Gelil in Gûma ben Khalifa, se je nadaljeval do smrti slednjega leta 1858. Upravne izboljšave in boljši red v upravi treh libijskih provinc so zaznamovale drugo obdobje neposrednega otomanskega nadzora. Med letoma 1850 in 1875 je bila otomanska oblast ponovno vzpostavljena v Fezzanu, da bi izkoristila trgovino v Sahari.

Po italijansko-turški vojni (1911–1912) je Italija tri območja hkrati oblikovala v kolonije. Območje Libije je bilo od leta 1912 do 1927 znano kot italijanska Severna Afrika. Med letoma 1927 in 1934 je bilo območje razdeljeno na dve koloniji, italijansko Cirenaiko in italijansko Tripolitanijo, obema pa sta upravljala italijanska guvernerja. V Libiji se je naselilo okoli 150,000 Italijanov, kar predstavlja približno 20 % celotnega prebivalstva.

Izraz »Libija« (stari Grki so ga uporabljali za celotno Severno Afriko razen Egipta) je leta 1934 izbrala Italija za uradno ime kolonije (sestavljena iz treh provinc Cirenaike, Tripolitanije in Fezzana). Kljub aretaciji in smrti 16. septembra 1931 je Omar Mukhtar kot poveljnik upora proti italijanskemu kolonializmu postal narodni heroj. V čast njegovemu domoljubju je njegova podoba zdaj ukrašena na libijskem bankovcu za deset dinarjev. Med obema svetovnima vojnama je cirenajski emir Idris al-Mahdi as-Senussi (kasneje kralj Idris I.) vodil libijski odpor proti italijanski kontroli. Po besedah ​​Ilana Pappéja je italijanska vojska »pobila polovico beduinskega prebivalstva (neposredno ali prek bolezni in lakote v taboriščih)« med letoma 1928 in 1932. Po besedah ​​Emilia Gentileja, italijanskega zgodovinarja, je zatiranje odpora povzročilo 50,000 smrtnih žrtev.

Italija se je pridružila drugi svetovni vojni junija 1940. V Libiji je potekala težka severnoafriška kampanja, ki je dosegla vrhunec s porazom Italije in njenih nemških zaveznikov leta 1943.

Libijo so zavezniki zasedli od leta 1943 do 1951. Nekdanji italijanski libijski provinci Tripolitana in Cirenaika so upravljali britanski vojaki, medtem ko so Fezzan upravljali Francozi. Idris se je vrnil iz izgnanstva v Kairu leta 1944, vendar se je v Cirenaiko za stalno vrnil šele leta 1947, ko so bili odstranjeni nekateri elementi tuje vladavine. Italija se je odrekla vsem zahtevam do Libije po določilih mirovnega sporazuma z zavezniki iz leta 1947.

Libija je razglasila neodvisnost 24. decembra 1951 kot Združeno kraljestvo Libije, ustavna in dedna monarhija, ki jo vodi kralj Idris, edini monarh v Libiji. Odkritje znatnih zalog nafte leta 1959 in prihodki od prodaje nafte so omogočili, da je ena najrevnejših držav na svetu postala zelo bogata. Kljub dejstvu, da je nafta znatno pripomogla k financam libijske vlade, je jeza med nekaterimi skupinami rasla, saj je bilo bogastvo države bolj koncentrirano v rokah kralja Idrisa.

Revolucija Al Fateh se je začela 1. septembra 1969, ko je majhno število vojaških častnikov pod vodstvom Moamerja Gadafija, 27-letnega vojaškega častnika, izvedlo državni udar proti kralju Idrisu. V vladnih izjavah in uradnem libijskem tisku je bil Gadafi imenovan »brat voditelj in vodnik revolucije«.

Libija je 2. marca 1977 ustanovila »Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko Džamahirijo«. Gadafi je oblast predal splošnim ljudskim odborom in trdil, da od takrat naprej ni nič drugega kot simbolična osebnost. Nasprotovanje novemu sistemu ni bilo dovoljeno. Gadafi je približno v istem času, ko je bila ustanovljena Džamahirija, ukazal ubiti dvaindvajset častnikov, ki so sodelovali pri spodletelem vojaškem udaru leta 1975, ter usmrtiti številne civiliste. Čeprav je vlada zavračala razkritje volilnih rezultatov, je bil novi "džamahirijski" vladajoči sistem, ki ga je ustvaril, v javnosti označen kot "neposredna demokracija".

V obdobju Džamahirije je libijska uprava temeljila na Gadafijevih zamislih, ki jih je leta 1975 predstavil v svoji knjigi Zelena knjiga. O političnih problemih so razpravljali na lokalni ravni po vsej državi v okviru džamahirijskega sistema, ki ga je sklical eden od približno 2,000 lokalnih »ljudskih odborov«. Odbori bi nato svoje glasove posredovali osrednjemu splošnemu odboru, ki ga sestavljajo izvoljeni posamezniki, pri čemer glasovi lokalnih kongresov na koncu vplivajo na nacionalne odločitve.

Libija je februarja 1977 začela pošiljati vojaške zaloge čadskemu Goukouni Oueddei in ljudskim oboroženim silam. Ko se je libijska podpora uporniškim enotam v severnem Čadu sprevrgla v invazijo, se je čadsko-libijska vojna resno začela. Kasneje istega leta sta Libija in Egipt izbojevala štiridnevno mejno bitko, ki je postala znana kot libijsko-egipčanska vojna, po kateri sta se obe državi s posredovanjem alžirskega predsednika Houarija Boumedièna dogovorili o premirju. V Gadafijevem poskusu, da bi med spopadom s Tanzanijo rešil svojega prijatelja Idija Amina, je umrlo na stotine Libijcev. Gadafi je financiral vrsto različnih organizacij, od protijedrskih protestov do avstralskih delavskih sindikatov.

Od leta 1977 se je dohodek države na prebivalca povečal na več kot 11,000 ameriških dolarjev, kar je peti najvišji v Afriki, njen indeks človekovega razvoja pa se je povzpel na najvišji v Afriki in presegel tistega v Savdski Arabiji. To je bilo doseženo brez potrebe po tujih posojilih, kar je Libiji omogočilo, da ostane brez dolgov. Velika umetna reka je bila prav tako zgrajena, da bi zagotovila neomejen dostop do sladke vode po večini države. Finančna pomoč je bila podeljena tudi za univerzitetne štipendije in programe dela.

Libijski prihodki od nafte, ki so močno narasli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so bili večinoma porabljeni za nakupe orožja in sponzoriranje več sto paravojaških enot in terorističnih organizacij po vsem svetu. Leta 1970 ameriški zračni napad ni uspel ubiti Gadafija. Po bombnem napadu na komercialno letalo, ki je ubilo na stotine ljudi, so Libijo na koncu sankcionirali Združeni narodi.

Zbor več kot 200 afriških kraljev in tradicionalnih vladarjev, ki so se srečali 27. avgusta 2008 v libijskem mestu Bengazi, je polkovniku Gadafiju podelil naziv "kralj afriških monarhov". Tradicionalni vladarji imajo po tanzanijskem šejku Abdilmajidu večjo moč v Afriki kot lastne vlade.

Libija je bila 17. februarja 2011 priča obsežni revoluciji, potem ko so gibanja arabske pomladi strmoglavila vladi Tunizije in Egipta. Nemir se je do 20. februarja razširil na Tripoli. Nacionalni prehodni svet je bil ustanovljen 27. februarja 2011 za upravljanje regij v Libiji pod nadzorom upornikov. Francija je bila prva država, ki je 10. marca 2011 svet priznala kot pravo predstavništvo libijskega ljudstva.

Pro-Gadaffijeve enote so lahko vojaško zaustavile napredovanje upornikov v zahodni Libiji in sprožile protiofenzivo ob obali proti Bengaziju, de facto epicentru upora. Mesto Zawiya, 48 kilometrov (30 milj) južno od Tripolija, so bombardirala letala letalskih sil in vojaški tanki, preden so ga zavzele sile Džamahirije, ki so "izvedle stopnjo okrutnosti, ki je redko videna v vojni."

Svet ZN za človekove pravice ter generalni sekretar ZN Ban Ki-moon in Svet ZN za človekove pravice so zatiranje obsodili kot kršitev mednarodnega prava, pri čemer je slednji organ Libijo dokončno izgnal v izredni potezi, ki jo je zahtevalo libijsko predstavništvo v ZN.

Resolucijo 1973 je Varnostni svet Združenih narodov potrdil 17. marca 2011 z večino proti 10 proti in petimi vzdržanimi glasovi, vključno z Rusijo, Kitajsko, Indijo, Brazilijo in Nemčijo. Resolucija je odobrila vzpostavitev območja prepovedi letenja v Libiji in uporabo "vseh potrebnih ukrepov" za zaščito ljudi. 0. marca so partnerji Nata naredili prvi korak k zavarovanju območja prepovedi letenja z uničenjem libijske zračne obrambe, ko so francoska vojaška letala priletela v libijski zračni prostor na izvidniški misiji pred napadi na sovražne cilje.

Ameriške enote so bile v naslednjih tednih na čelu Natovih operacij proti Libiji. V regiji je bilo nameščenih več kot 8,000 ameriških vojakov, vključno z vojaškimi ladjami in letali. V 14,202 napadih je bilo zadetih najmanj 3,000 ciljev, vključno s 716 v Tripoliju in 492 v Bregi. Bombarderji B-2 Stealth, od katerih je vsak opremljen s šestnajstimi 2000-funtskimi bombami, so odleteli in se vrnili v svojo bazo v Missouriju v celinskih Združenih državah Amerike kot del ameriškega zračnega napada. Zračna pomoč, ki jo je zagotovil Nato, je bila ključnega pomena za končno zmagoslavje revolucije.

Do 22. avgusta 2011 so uporniške sile zavzele Zeleni trg v Tripoliju in ga preimenovale v Trg mučenikov v čast tistih, ki so bili umorjeni od 17. februarja 2011. 20. oktobra 2011 se je zadnja težka bitka upora končala v Sirtu, kjer je bil Gadafi aretiran in umorjen. 23. oktobra 2011, tri dni po padcu Sirte, so bile lojalistične enote poražene.

Državljanska vojna v Libiji je terjala življenja najmanj 30,000 Libijcev.

Od izgube zvestih čet je Libijo razdelila množica konkurenčnih oboroženih milic, povezanih z različnimi regijami, mesti in plemeni, medtem ko je osrednja vlada ostala šibka in nezmožna izvajati nadzor nad državo. V politični bitki med islamističnimi voditelji in njihovimi nasprotniki so se konkurenčne milice postavile ena proti drugi. Libijci so izvedli svoje prve parlamentarne volitve po padcu prejšnje vlade 7. julija 2012. Nacionalni prehodni svet je 8. avgusta 2012 formalno predal oblast v celoti izvoljenemu javnemu nacionalnemu kongresu. Splošni nacionalni kongres je bil nato zadolžen za oblikovanje začasne uprave in pisanje nove libijske ustave, ki bi bila sprejeta na splošnem glasovanju.

Neimenovani organizirani napadalci so sredi belega dne v libijski prestolnici Tripoli porušili sufijsko mošejo z grobnicami 25. avgusta 2012, kar je Reuters označil za "najbolj drzen sektaški napad" od konca državljanske vojne. To je bilo drugič v dveh dneh, da je bilo sufijsko svetišče oskrunjeno. Domnevni islamistični skrajneži so zagrešili veliko vandalskih dejanj in poškodovali dediščino, kot je rušenje kipa gole gazele. Drugi dobro znani incidenti vandalizma vključujejo skrunitev in uničenje britanskih grobišč iz druge svetovne vojne v Bengaziju. Številne dodatne primere vandalizma na področju dediščine naj bi izvedle z islamisti povezane skrajne milice in drhale, ki so poškodovale, oropali ali izropali številne zgodovinske spomenike, ki so še danes ogroženi.

11. septembra 2012 so islamistični teroristi izvedli nenaden napad na ameriški konzulat v Bengaziju, pri čemer so ubili J. Christopherja Stevensa, ameriškega veleposlanika v Libiji, in tri druge. Tako v ZDA kot v Libiji je dogodek sprožil jezo.

Novoizvoljeni libijski premier Mustafa AG Abushagur je bil odstavljen 7. oktobra 2012, potem ko že drugič ni dobil odobritve parlamenta za novo vlado. Alija Zeidana, nekdanjega člana GNC in odvetnika za človekove pravice, je generalni nacionalni kongres 14. oktobra 2012 izbral za mandatarja vlade. Ko je GNC sprejel Zeidanov kabinet, je prisegel. Premier Zeiden je odstopil 11. marca 2014, potem ko ga je GNC odstranil, ker ni ustavil lažne pošiljke nafte. Nasledil ga je premier Abdullah al-Thani. Sredi vse večje nestabilnosti je al-uprava Thanija 25. marca 2014 na kratko razmišljala o zamisli o obnovi libijske monarhije.

Volitve v Svet poslancev, novo zakonodajno telo, ki naj bi nasledilo Generalni nacionalni kongres, so bile izvedene junija 2014. Volitve so spremljale nasilje in slaba volilna udeležba, pri čemer so bila volišča v nekaterih regijah zaprta. Sekularisti in liberalci so se na volitvah dobro odrezali, kar je močno razjezilo islamistične zakonodajalce v GNC, ki so se ponovno zbrali in razglasili GNC za neprekinjen mandat ter zavrnili priznanje novega Sveta poslancev. Tripoli so zavzeli oboroženi privrženci Generalnega nacionalnega kongresa in prisilili novoizvoljeni parlament, da je pobegnil v Tobruk.

Od sredine leta 2014 Libijo razdira vojna med konkurenčnima parlamentoma. Vakuum oblasti so izkoristile plemenske milice in teroristične organizacije. Pod zastavo Islamske države Iraka in Levanta so trdolinijski islamistični skrajneži leta 2014 zavzeli Derno in leta 2015 Sirto. Egipt je v začetku leta 2015 izvedel zračne napade na ISIL v podporo vladi v Tobruku.

Srečanja so bila izvedena januarja 2015 s ciljem doseči miren dogovor med sprtima stranema v Libiji. Tako imenovana pogajanja Ženeva-Ghadames so bila namenjena združitvi GNC in administracije Tobruka za pogajalsko mizo za rešitev notranje krize. GNC po drugi strani ni nikoli sodeloval, kar kaže na to, da notranje delitve niso vplivale le na »taborišče Tobruk«, temveč tudi na »taborišče Tripoli«. Medtem se terorizem v Libiji postopoma krepi in vpliva tudi na sosednje države. Dva terorista, izurjena v Libiji, naj bi 18. marca 2015 izvedla teroristični napad na muzej Bardo.

Združeni narodi so leta 2015 sponzorirali vrsto diplomatskih pogovorov in mirovnih pogajanj, ki jih je vodil posebni predstavnik generalnega sekretarja (SPGS), španski diplomat Bernardino Leon. Poleg podporne misije ZN v rednih operacijah Libije so ZN še naprej podpirali proces razprave pod vodstvom SPGS (UNSMIL).

Julija 2015 je SPGS Leon poročal Varnostnemu svetu ZN o poteku pogajanj, ki so pravkar dosegla politični dogovor 11. julija, ki je vzpostavil »celovit okvir … vključno z vodilnimi načeli … institucijami in mehanizmi odločanja voditi prehod do sprejetja stalne ustave.« "... zasnovan tako, da doseže vrhunec v vzpostavitvi moderne, demokratične države, ki temelji na načelih vključevanja, pravne države, delitve oblasti in spoštovanja človekovih pravic," je v skladu z navedenim ciljem procesa. "Libijsko ljudstvo se je jasno izrazilo v prid miru," je dejal SPGS in pohvalil strani za dosego sporazuma. Po tem je SPGS obvestil Varnostni svet, da je "Libija na kritični točki," je dejal in pozval "vse strani v Libiji, naj še naprej konstruktivno sodelujejo v procesu dialoga," in dodal, da "mirna rešitev konflikta lahko le doseči z dialogom in političnim kompromisom. V Libiji je mirna tranzicija mogoča le, če se vloži veliko in usklajeno prizadevanje za pomoč prihodnji vladi narodnega soglasja. “.. Skozi sredino leta 2015 so na različnih mednarodnih lokacijah potekali pogovori, razprave in pogovori, ki so se zaključili v začetku septembra v Skhiratu v Maroku.

Leta 2015 je Svet ZN za človekove pravice zahteval poročilo o položaju v Libiji, visoki komisar za človekove pravice Zeid Ra'ad Al Hussein pa je ustanovil preiskovalno telo (OIOL), ki bo poročalo o človekovih pravicah in obnovi libijskega pravosodnega sistema kot del stalne podpore mednarodne skupnosti.

Varnostne razmere v Libiji so se bistveno izboljšale. Vseeno je priporočljiva previdnost in nekatera mesta naj bodo prepovedana za obiskovalce. Še vedno je priporočljivo, da se izogibate nenujnim potovanjem v Libijo, zlasti izven Tripolija. Ker je homoseksualnost v Libiji nezakonita, morajo biti geji in lezbični obiskovalci previdni in samozavedni.

Kolikor je mogoče, se izogibajte nošenju zelenih oblačil ali česa podobnega, kot je to hue pričara podobe nekdanje vlade, zlasti v Misurati.

V Libiji ni vsa ustekleničena voda varna. Povprašajte o najvarnejših znamkah na trgu. Ko morate karkoli kupiti, lahko to običajno dobite iz oddaljene države.