Demokratična republika Kongo

Samo najbolj izkušeni, predani afriški popotniki bi morali obiskati Demokratično republiko Kongo. To ni narod za tipičnega »turista«, na primer za popotnike z nahrbtnikom, dopustnike ali tiste, ki iščejo luksuzne safarije ali načrtovane kulturne dejavnosti. DR Kongo ostaja ena najmanj razvitih afriških držav z drugim najnižjim BDP na prebivalca na svetu, za Somalijo. Srce DR Kongo, ki je večinoma pokrito z bujnim tropskim deževnim gozdom, je podobno Amazoniji (edinemu večjemu deževnemu gozdu na Zemlji). Reka Kongo je hrbtenica države, saj prevaža barke, polne Kongovcev (in nenavadnih drznih Zahodnjakov) in trgovcev, ki pošiljajo svoje ogromne piroge, natovorjene z blagom, sadjem in avtohtonim mesom divjadi, v prodajo tistim na barkah.

Od kolonializma ima narod žalostno in burno zgodovino. Belgijski kralj Leopold II. ga pleni zaradi kavčuka in palmovega olja, ki ju na silo črpa iz Kongovcev z gnusnimi metodami, kot je odrezovanje rok za »zločine«, kot je proizvodnja pod kvoto. Država in njena osrednja vlada sta razpadli le nekaj tednov po osamosvojitvi leta 1960, njeni voditelji pa so se od takrat veliko bolj ukvarjali z zadušitvijo upornikov in ohranitvijo države skupaj kot z gradnjo infrastrukture, izboljšanjem izobraževanja in zdravstvenega varstva ali storitvijo česar koli drugega za izboljšanje življenj. kongovskega. V vzhodni džungli države so med leti 1994 in 2003 potekali najhujši spopadi od konca druge svetovne vojne, od takrat pa se občasno nadaljuje nasilje. Zaradi umorov upornikov in množičnih posilstev je bilo v zadnjih 20 letih več milijonov ljudi izgnanih iz domovine, na sto tisoče ljudi pa še danes ostaja v begunskih taboriščih, v katerih domuje največja mirovna operacija ZN na svetu (MONUC).

Tisti, ki boste kljub vremenu prišli sem, boste deležni prave poslastice. Na vzhodu se v meglo zaviti vulkanski vrhovi dvigajo na stotine metrov nad okoliško džunglo. Pohodniki se lahko povzpnejo na goro Nyiragongo, ki se dviga nad Gomo, in kampirajo na robu nad aktivnim jezerom lave (enim od samo štirih na svetu!). Omejeno število obiskovalcev lahko vsak dan potuje do družin goril v okoliških gozdovih – enih najbližjih živečih sorodnikov naše vrste. Vsako leto majhna skupina turistov preživi tedne, ko pluje na stotine kilometrov po reki Kongo na barkah, napolnjenih z blagom in kongovci. Ne pozabite poiskati mask in drugih ročnih izdelkov na živahnih tržnicah v državi.

DR Kongo je ogromna. Je skoraj triinpolkrat večji od Teksasa in meri 2,345,408 kvadratnih kilometrov (905,567 kvadratnih milj). Večja je od združenih regij Španije, Francije, Nemčije, Švedske in Norveške.

Posebnost države je drugi največji deževni gozd na svetu. Reke, tako velike kot majhne, ​​se vijejo po vsej državi in ​​zaradi omejenega cestnega omrežja so reke še vedno glavni način prevoza. Reka Kongo je tretja največja reka na svetu po pretoku in se izliva celo v Atlantik ter ustvarja podvodni kanjon, ki se razteza 50 milj (80 kilometrov) do roba epikontinentalnega pasu! Znana je tudi po tem, da je ena najglobljih rek na svetu, saj doseže globine do 220 metrov (720 ft). Reka Kongo je zaradi svoje ogromne količine vode, globine in brzic dom velikemu številu endemičnih vrst. Reka Kongo se "začne" pri Kisanganiju pri slapu Boyoma. Reka je znana kot reka Lualaba nad temi slapovi, njen najdaljši pritok pa teče v Zambijo. Preden se izlije v reko Kongo, reka Obangui tvori mejo med DR Kongo in CAR/Kongo-Brazzaville.

Albertinski razkol, ki je veja vzhodnoafriškega razpoka, se razteza vzdolž vzhodne meje DR Kongo. Jezera Tanganyika, Kivu, Edward in Albert so vsa v njeni pristojnosti. Razpoko obrobljajo številni ugasli vulkani in dva delujoča vulkana. Gorovi Rwenzori in Virunga, ki potekata ob meji z Ruando, sta zelo lepi, dvigata se sredi bujnih tropskih gozdov in včasih prekriti z meglo. Več vrhov se dviga nad 4000 metrov (13,000 čevljev). Eno od le štirih neprekinjenih jezer lave na svetu je na gori Nyiragongo.

Edino območje države, ki ni pokrito z bujnimi gozdovi, je jug, ki je večinoma savana in travišča, ki obkrožajo provinco Kasai.

Z eno tretjino na severu in dvema tretjinama na jugu se država razteza čez ekvator. Kongo prejme veliko dežja in ima največjo pogostost neviht na svetu zaradi svoje tropske lege. Letna količina padavin lahko na nekaterih območjih doseže 80 palcev (2,032 mm), regija pa je drugi največji deževni gozd na svetu (za Amazonijo). Ta ogromen pas bujnega deževnega gozda zavzema večino širokega, nizko ležečega srednjega porečja reke, ki se spušča proti zahodu v Atlantski ocean. To regijo na jugu in jugozahodu omejujejo planote, ki se zlivajo v savane, na zahodu gričevnate terase, na severu pa gosta travišča, ki se raztezajo onkraj reke Kongo. Daljno vzhodno območje ima visoke, ledeniške gore.

Z eno tretjino na severu in dvema tretjinama na jugu se država razteza čez ekvator. Kongo prejme veliko dežja in ima največjo pogostost neviht na svetu zaradi svoje tropske lege. Letna količina padavin lahko na nekaterih območjih doseže 80 palcev (2,032 mm), regija pa je drugi največji deževni gozd na svetu (za Amazonijo). Ta ogromen pas bujnega deževnega gozda zavzema večino širokega, nizko ležečega srednjega porečja reke, ki se spušča proti zahodu v Atlantski ocean. To regijo na jugu in jugozahodu omejujejo planote, ki se zlivajo v savane, na zahodu gričevnate terase, na severu pa gosta travišča, ki se raztezajo onkraj reke Kongo. Daljno vzhodno območje ima visoke, ledeniške gore.

Po oceni raziskovalnega centra Pew iz leta 2010 je krščanstvo prevladujoča vera v Demokratični republiki Kongo, saj jo izpoveduje približno 95 odstotkov ljudi, po statističnih podatkih CIA World Factbook in raziskovalnega centra Pew iz leta 80 pa 2013 odstotkov. Avtohtona verovanja predstavljajo 1.8–10 % prebivalstva, islam pa 10–12 %.

S šestimi nadškofijami in 41 škofijami ima država približno 35 milijonov katoličanov.

Nemogoče je preceniti vpliv rimskokatoliške cerkve v Demokratični republiki Kongo. Po besedah ​​Schatzberga je to »edina resnično nacionalna institucija države, ločena od države«. V njenih šolah se je izobraževalo več kot 60 % osnovnošolcev v državi in ​​več kot 40 % srednješolcev. Cerkev ima v lasti in upravlja veliko mrežo bolnišnic, šol in klinik ter številna škofijska gospodarska podjetja, kot so kmetije, ranči, trgovine in obrtne trgovine.

Belgijci so kimbanguizem prepovedali, ker je veljal za grožnjo kolonialni oblasti. Kimbanguizem, uradno »Kristusova cerkev na Zemlji po preroku Simonu Kimbanguju«, ima trenutno približno tri milijone privržencev, od katerih je večina Bakongo iz Bas-Konga in Kinšase.

Kristusova cerkev v Kongu je konfederacija 62 protestantskih skupin. Pogosto se imenuje protestantska cerkev, saj zajema večino protestantov v DR Kongo. Je ena največjih protestantskih organizacij na svetu z več kot 25 milijoni članov.

Po podatkih foruma Pew je islam vera 12 % prebivalstva. Po podatkih CIA World Factbook muslimani predstavljajo približno 10 % prebivalstva. Trgovci so bili tisti, ki so prinesli islam in ga predvsem širili. Suniti (50 odstotkov), šiiti (10 odstotkov), ahmadijci (6 odstotkov) in nekonfesionalni muslimani sestavljajo muslimansko prebivalstvo Konga (14 odstotkov). Leta 2013 so zavezniške demokratične sile, organizacija, povezana z Al Kaido, začele izvajati napade v Kongu, pri čemer so ubijale predvsem kristjane.

Leta 1953 so prvi privrženci Baha'i Faith prispeli v državo iz Ugande. Prvi lokalni upravni svet je bil izbran štiri leta pozneje. Državni duhovni zbor (državni upravni svet) je bil prvič izvoljen leta 1970. Vera je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih 1970. stoletja prepovedana zaradi napačnih navedb tujih vlad, vendar je bila do konca desetletja prepoved odpravljena. Načrti za izgradnjo nacionalne bahajske hiše bogoslužja v državi so bili razkriti leta 1980.

Monoteizem, animizem, vitalizem, čaščenje duha in prednikov, čarovništvo in čarovništvo so primeri tradicionalnih religij, ki se med etničnimi skupinami zelo razlikujejo. Sinkretični kulti običajno združujejo vidike krščanstva s starodavnimi verovanji in obredi, glavne cerkve pa jih ne sprejemajo kot kristjane. Nove različice starih verovanj so se razširile, na čelu z binkoštnimi cerkvami pod vplivom Združenih držav, ki so bile v ospredju obtožb o čarovništvu, zlasti proti mladim in starejšim. Otroci, osumljeni čarovništva, so odstranjeni iz svojih domov in družin ter so pogosto prisiljeni živeti na ulici, kar lahko povzroči fizično zlorabo nad njimi. Enfants čarovniki (otroci čarovnice) ali enfants dits čarovniki sta dva izraza, ki se uporabljata za opis teh otrok (otroci, obtoženi čarovništva). Eksorcizmi so dragi, zato so se pojavile nekonfesionalne verske skupine, ki so izkoristile to idejo. Otroci so bili pri teh eksorcizmih, ki so bili pred kratkim prepovedani, pogosto izpostavljeni nasilnemu zlorabi s strani samooklicanih prerokov in duhovnikov.

Kongoški frank, ki je glavna oblika denarja v Demokratični republiki Kongo, razvija in vzdržuje Centralna banka Konga. Svetovna banka se je leta 2007 strinjala, da bo Demokratični republiki Kongo v naslednjih treh letih zagotovila do 1.3 milijarde dolarjev pomoči. Kinšasa je v postopku prijave za članstvo v Organizaciji za usklajevanje afriškega poslovnega prava (OHADA).

Demokratična republika Kongo na splošno velja za eno najbogatejših držav na svetu v smislu naravnih virov, z nerazvitimi zalogami surovin, ocenjenimi na več kot 24 bilijonov ameriških dolarjev. Kongo vsebuje 70 % svetovnega koltana, tretjino svetovnega kobalta, več kot 30 % svetovnih nahajališč diamantov in desetino svetovnega bakra.

Kljub ogromnemu naravnemu bogastvu je gospodarstvo Demokratične republike Kongo od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja v strmem propadanju. V 1980-ih in 1970-ih so minerali predstavljali do 1980 % prihodkov od izvoza afriške države, še posebej močno pa jih je prizadel padec cen virov. Prihodki od mineralov so leta 70 predstavljali 90 % prihodkov DR Kongo (Exenberger in Hartmann 2005:2007). Zaradi težav države so njeni prebivalci kljub potencialu med najrevnejšimi na planetu. Demokratična republika Kongo ima redno najnižji ali skoraj najnižji nominalni BDP na prebivalca na svetu. Demokratična republika Kongo je tudi ena od dvajsetih držav z najnižjimi rezultati indeksa zaznave korupcije.

Burundijci, Ruandijci in Zimbabvejci lahko obiščejo DR Kongo brez vizuma do 90 dni. Kenijci, prebivalci Mauritiusa in Tanzanije lahko ob prihodu dobijo vizum, ki velja samo 7 dni. Vsi ostali, ki želite iz katerega koli razloga obiskati Kongo, potrebujete vizum. Vizumske zahteve najdete na spletni strani ministrstva za notranje zadeve (v francoščini). Pridobivanje vizuma, tako kot druge vladne storitve, ni preprosto in je lahko birokracija, saj vam različni organi dajejo različne stvari v različnih delih države in na različnih veleposlaništvih/konzulatih po vsem svetu. Potem so tu še uradniki za priseljevanje, ki poskušajo od vas izsiliti dodaten denar za svojo osebno korist. Zdi se, da spodaj navedena merila veljajo od junija 2012, vendar boste morda slišali zgodbe o nasprotnem.

Če potujete z letalom (Kinšasa ali Lubumbaši), morate pred prihodom imeti vizum in dokazilo o cepljenju proti rumeni mrzlici. Vizumi ob prihodu niso odobreni ali pa se vsaj ne izdajo dovolj pogosto, da bi vas lahko vrnili na naslednje letalo. Priložiti morate tudi eno sliko v velikosti potnega lista in dokazilo o ustreznem denarju za kritje vašega bivanja, na primer potrditev hotelske rezervacije. Vizumske zahteve in pristojbine se razlikujejo glede na veleposlaništvo, pri čemer nekatera potrebujejo vabilo, druga letalsko karto za nadaljnjo pot, dokazilo o denarju za potovanje, tretja pa zahtevajo le vlogo. Če nameravate pridobiti vizum v tretji državi (na primer Američan, ki prihaja z letalom iz Etiopije), poskrbite, da si zagotovite vizum, preden rezervirate svoj let, saj več veleposlaništev afriških držav DR Konga izdaja vizume samo državljanom ali prebivalcem te države.

Če vaša matična država (na primer Avstralija ali Nova Zelandija) nima veleposlaništva DR Kongo, lahko brez večjih težav zaprosite za vizum v eni od sosednjih držav. Če je vaš potni list države z veleposlaništvom DR Kongo, vam bodo morda povedali, da lahko za vizum zaprosite samo v kraju svojega državljanstva ali stalnega prebivališča na veleposlaništvih sosednjih držav (Uganda, Ruanda itd.).

Zdi se, da je vizumski postopek drugačen za vse, ki vstopajo v DR Kongo iz Ugande ali Ruande (zlasti v Gomi). Za 50–80 USD lahko zaprosite za vizum na veleposlaništvih v Kigaliju, Kampali ali Nairobiju, obdelava pa bo trajala 1–7 dni. S potrdilom o rumeni mrzlici in sliko v velikosti potnega lista ste lahko še leta 35 zaprosili za tranzitni vizum na meji za 2011 ameriških dolarjev (in morda majhno »napitnino« za uradnika, ki izgine z vztrajnostjo), toda to ne zdi več izvedljivo. Nedavno (2012) so potniki, ki so poskušali dobiti vizum na meji, zahtevali kar 500 USD!

Zdi se, da se dejanski stroški razlikujejo glede na to, kdo dela na delovnem mestu tisti dan, vašo državo in to, kako vztrajni ste, pri čemer se zdi prava cena 100 USD, vendar se mnogim reče, da je 200–300 USD bodisi »strošek« ali pristojbina + "napitnina" za oblasti (kar se sicer dogaja v prejšnji situaciji). Ti vizumi so 7-dnevni "tranzitni" vizumi ali vizumi, ki vam dovoljujejo samo obisk Gome in obmejnih regij. Glede na grozne varnostne razmere v Severnem/Južnem Kivuju vsekakor ne bi smeli iti izven Gome ali nacionalnih parkov. Vizo lahko dobite za 50 USD, če obiščete narodni park Virunga (Uradna spletna stran) in se prijavite na spletu ali pri svojem organizatorju potovanj. Če v Gomi ne morete dobiti vizuma po pošteni ceni, se lahko odpravite proti jugu in poskusite prečkati jezero pri Bukavu, nato pa se z ladjo odpravite do Gome (ne pojdite po cesti … preveč nevarno). Poleg tega prečkanje meje do imigracijske postaje DR Kongo pomeni, da ste uradno zapustili Ugando ali Ruando, zato se pred odhodom prepričajte, da imate vizum za večkratni vstop!

Obstaja 50 USD odhodne takse, ki jo je treba plačati v gotovini na letališču, ko državo zapustite z letalom. Potovanje z ladjo iz Kinshase v Brazzaville zahteva posebno dovoljenje za odhod in vizum Kongo-Brazzaville. Preden se vkrcate na ladjo, vsekakor pokličite svoje veleposlaništvo v Kinšasi, da prihranite čas, denar in skrbi.

Letališče Kinshasa-N'djili je glavna vstopna točka v DR Kongo (IATA: FIH). Zgrajeno je bilo leta 1953 in ni bilo veliko izboljšav in ni med najboljšimi letališči na celini.

South African Airways, Kenyan Airways, Ethiopian Airlines in Royal Air Maroc letijo večkrat na teden iz Johannesburga, Nairobija, Addis Abebe in Casablance (čez Doualo) v Kinshaso-N'djili.

Afriqiyah Airways (Tripoli); Air Mali (Douala, Bamako); Benin Gulf Air (Cotonou, Pointe-Noire); Camair-co (Douala); CAA (Entebe); Etiopski/ASKY (Brazzaville, Cotonou, Douala, Lagos, Lome); RwandAir (Kigali); TAAG Angola Airways (Luanda); Zambezi Airlines (Zambija); (Lusaka).

Air France in Brussels Airlines imata pogoste direktne lete iz Evrope. Avgusta 2012 bo Turkish Airlines ponovno začel leteti iz Istanbula. Prav tako lahko rezervirate let pri enem od glavnih afriških prevoznikov, kot so Ethiopian Airlines, South African Airlines, Kenyan Airlines ali Royal Air Maroc.

Lubumbashi (IATA: FBM) je drugo največje mesto v Demokratični republiki Kongo z mednarodnim letališčem, ki ga uporabljajo Ethiopian Airlines (Lilongwe, Addis Ababa), Kenya Airways (Harare, Nairobi), Korongo (Johannesburg), Precision Air (Dar). es Salaam, Lusaka) in South African Express (Dar es Salaam, Lusaka) (Johannesburg).

Druga mednarodna letališča vključujejo Goma (IATA: GOM), ki ima storitev CAA do Entebbeja (Kampala), in Kisangani (IATA: FKI), ki ima storitev Kenya Airways iz Nairobija.

Iz Zambije je samo ena linija, ki vstopi v DR Kongo. Po drugi strani pa so vlaki redki, tako da, razen če morate nujno iti z vlakom, prispete po cesti ali zraku. Lubumbashi je dosežen in železnica se nadaljuje do Kanange. Vlaki v DR Kongo so stari in tiri so v različnih stopnjah stanja, kar povzroča številne iztirjenja. Tudi ko vlaki vozijo, kar lahko traja več tednov, so prenatrpani in nimajo skoraj vseh pripomočkov (klima, jedilni vagon, spalne postelje itd.). Številne proge na jugovzhodu ne obratujejo več. Kitajska podjetja, ki upravljajo rudnike na tem območju, po drugi strani poskušajo popraviti in zgraditi nove proge, večinoma za tovorni promet, čeprav se pričakuje, da bo potniški promet čez nekaj let.

Ceste so preveč grobe ali blatne, da bi se lahko vozila brez 4-kolesnega pogona. Območje Katange ima dobre asfaltirane avtoceste, ki ga povezujejo z Zambijo in Kinšaso, pa tudi z Matadijem in Angolo. Ceste povezujejo Ugando, Ruando in Burundi z DR Kongo, vendar je potovanje čez mejo težavno in deli vzhodne DR Kongo ostajajo nevarni. Obstajajo čolni, ki vozijo po reki Kongo iz Konga v Brazzaville, in trajekt iz Srednjeafriške republike do izoliranih, blatnih cest severne DR Kongo je morda izvedljiv. Ne zanašajte se popolnoma na svoj zemljevid. Veliko ljudi izkazuje neugodne želje. Deževje pogosto odnese ceste ali pa sploh niso bile zgrajene. Preverite pri domačinu ali vodniku, ali je pot prehodna.

Meja Bunagana Kisoro povezuje Ugando s Kongom. Vsak dan od 07 do 00 vozi več avtobusov med Bunagano/Ugando in Gomo. Cena avtobusa je 13 $. Za obe poti je potreben veljaven vizum za obe državi. Postopki za vstop in izstop iz Bunagane so "preprosti" in enostavni, domačini pa so izjemno prijazni in turistom pomagajo brez težav iti skozi.

Potniški in VIP čolni, znani tudi kot 'Carnot Rapide' v Kinšasi, vsak dan vozijo vsaki dve uri od 08 do 00 med Brazzavillom in Kinšaso. Vozovnice za trajekt stanejo 15 USD za potnike in 00 USD za VIP potnike (Carnot Rapide). Ker gre za sveže nove čolne, se priporoča slednje. V vsakem primeru je potreben veljaven vizum za obe državi in ​​(vsaj "uradno") posebno dovoljenje. Oba konca birokracije zahtevata nekaj časa. Postopki vstopa in odhoda v Brazzaville so »preprosti« in jasni, domačini pa so vam v veliko pomoč pri zagotavljanju, da greste mimo brez incidentov. V Kinšasi pa so ti postopki bolj zapleteni in odvisni od tega, ali ste samostojni popotnik, nekdo, ki vam pomaga, ali uradni vladni agent.

Obstajajo tudi izposoje gliserjev, skupinsko ali posamezno (cena! ), vendar ti niso priporočljivi, saj res dirkajo čez reko po brzicah.

Edina metoda hitrega potovanja po državi je letalo, zaradi velikega prostranstva države, slabega stanja cest in nestabilnih varnostnih razmer. To ne pomeni, da je brez tveganja; Kongovsko letalo strmoglavlja zaskrbljujoče pogosto, z osmimi dokumentiranimi nesrečami v letu 2007. Kljub temu je to boljša možnost kot potovanje po kopnem ali vodi.

Compagnie Africain d'Aviation, je največji in najdlje delujoč prevoznik, ki služi Goma, Kananga, Kindu, Kinshasa-N'djili, Kisangani, Lubumbashi, Mbandaka, Mbuji-Maya in Entebbe (Kampala) v Ugandi.

Stellar Airlines je bilo ustanovljeno leta 2011 in zdaj leti z enim letalom Airbus A320 med Kinšaso-N'djilijem, Gomo in Lubumbašijem.

FlyCongo, ki deluje od Kinshasa-N'djili do Gemene, Gome, Kisanganija, Lubumbashija in Mbandake, je bilo ustanovljeno leta 2012 iz ostankov stare nacionalne letalske družbe Hewa Bora.

Goma, Lubumbashi, Kindu, Kinshasa-N'djili, Kisangani in Mbuji-Maya strežejo Lignes Aeriennes Congolaises

Air Kasaï leti v Beni, Bunia, Goma in Lubumbashi iz Kinshasa-N'Dolo.

Korongo Airlines je leta 2012 začel leteti iz Lubumbashija v Kinshasa-N'djili in Johannesburg, poleti istega leta pa so leteli v Kolwezi in Mbuji-Maya. Za vzdrževanje Koronga skrbi Brussels Airlines, zato je to zagotovo najvarnejša možnost.

Kongo Express je začela delovati leta 2010 in služi samo Lubumbashiju in Kinshasi.

Wimbi Dira Airways je bil prej drugi največji prevoznik, a od junija 2012 se zdi, da ne deluje več. Air Tropiques, Filair, Free Airlines in Malift Air imajo sedež na letališču Kinshasa-N'Dolo in lahko delujejo ali pa ne.

Ker manjša vozila ne prenesejo tistega, kar je ostalo od cest, se v Kongu za veliko prevozov uporabljajo tovornjaki. Morali bi biti sposobni poiskati voznika tovornjaka, ki bi vas prepeljal kamorkoli želite, če greste na parkirišče za tovornjake, ki je običajno blizu tržnice. Greš z veliko skupino ljudi na vrhu bremena. Morda bo zelo prijetno, če izberete tovornjak, ki prevaža vreče nečesa mehkega, kot so arašidi. Tovornjaki s pivom niso eden izmed njih. Če bo potovanje trajalo več dni, je udobje pomembno, zlasti če bo vozilo na poti celo noč. Najbolje je, da sedite zadaj, saj se voznik ne bo ustavil samo zato, da bi vam omogočil uporabo stranišča. O ceni se je treba pogajati, zato se najprej posvetujte s hotelskim osebjem in ne porabite več kot dvakratno lokalno ceno. Notranji sedež je včasih na voljo. Voznik vam lahko proda hrano, čeprav se običajno ustavi pri stojnicah ob cesti vsakih 5-6 ur. Čeprav je čas izjemno prilagodljiv, je čas odhoda običajno na začetku ali koncu dneva. Koristno je narediti načrte dan prej. Zaželeno je, da potujete v skupini. Ženske nikoli ne bi smele iti same. Na nekaterih poteh je veliko razbojnikov, zato še enkrat preverite, preden greste.

Domačine pogosto nadlegujejo zaradi denarja na vojaških kontrolnih točkah. Tujce običajno pustijo pri miru, za vsak slučaj pa imajo pripravljeno podkupnino. Vojaki so lahko do sredine dneva pijani, zato bodite previdni in vljudni. Nikoli ne izgubite nadzora nad svojimi čustvi.

Če varnost dopušča, vozi trajekt vsak teden ali dva iz Kinšase v Kisangani na reki Kongo. Na voljo je na nekaj mestih na poti, vendar boste morali pohiteti, saj ne čaka. S podkupnino upravitelju trajekta dobite kabino s štirimi ležišči in kuhinjo v kavarni. Trajekt je sestavljen iz štirih ali petih bark, ki so povezane okoli osrednjega trajekta in služijo kot plavajoča tržnica. Med vožnjo trajekta iz okoliškega gozda izplujejo leseni čolni, ki jih pilotirajo ljudje, in prevažajo lokalne izdelke, kot so zelenjava, prašiči in opice, ki jih zamenjajo za industrijske izdelke, kot so zdravila ali oblačila. Sedite na strehi in poslušate čudovito afriško glasbo. Seveda je umazano, neprijetno in nevarno. Kljub temu je to ena največjih izkušenj na svetu.

Nekaj ​​vlakov, ki še vozijo v DR Kongo, je v slabem stanju in potuje po progah, ki jih je zgradila belgijska kolonialna uprava pred več kot pol stoletja. Vozni park je dotrajan in star. Če dobite trd sedež, imate srečo in celo srečo, če ima vaš vlak jedilni vagon (ki ima verjetno omejene možnosti, ki jih na polovici potovanja zmanjka). Vozilo bo najverjetneje preobremenjeno, veliko ljudi bo sedelo na vrhu. Vlaki v DR Kongo vozijo po sporadičnem urniku zaradi pomanjkanja denarja ali goriva, pa tudi zaradi pogostega vzdrževanja in okvar. Vlaki so lahko na več progah v razmiku dva do tri tedne. Če je nekaj dobrega, ni bilo veliko smrtnih žrtev zaradi iztirjenja (verjetno manj kot jih je umrlo v letalskih nesrečah v DR Kongo). Potovanja z vlakom ni mogoče rezervirati vnaprej; le pojavite se na postaji, vprašajte načelnika postaje, kdaj je predviden odhod naslednjega vlaka, in kupite vozovnico na dan odhoda. Kitajska vlada je obljubila, da bo zgradila železnice in ceste v vrednosti 9 milijard dolarjev v zameno za rudarske pravice, čeprav za to od leta 2012 ni dokazov.

• Kinshasa - Kapital
• Bukavu
• Goma
• Kananga
• Kisangani
• Kidu
• Lubumbaši
• matadi
• Mbandaka

Zahodna Demokratična republika Kongo(Kinšasa)
Tu se nahajata Kinšasa, glavno mesto države in edino pristanišče države. Prevladujejo tropski gozdovi in ​​pašniki.

Katanga
večinoma rodovitne planote za poljedelstvo in rančarstvo, kjer živi večina obnovljivih mineralov v državi; dejansko neodvisen od 1960-1966 med "krizo Katanga"

Kasai
pomemben rudnik diamantov, ne veliko drugega.

Kivu (Bukavu, Goma, Nacionalni park Kahuzi-Biega, Nacionalni park Virunga,)
To območje, ki ga prizadenejo Burundi, Ruanda in Uganda, je znano po svojih vulkanih, gorskih gorilah in žal nerazumljivih vojnah.

Porečje Konga (Narodni park Garamba, nacionalni park Maiko, rezervat divjih živali Okapi, nacionalni park Salonga)
delež DR Kongo in večina druge največje džungle na svetu po Amazoniji.

UNESCO je številne parke uvrstil na seznam svetovne dediščine.

City Market, Peloustore, Kin Mart in Hasson's so supermarketi v občini Gombe v Kinšasi, ki ponujajo hrano in pijačo, detergente, kuhinjske pripomočke in drugo.

Po razumni ceni so na ulici in na letališču Ndjili na voljo kartice SIM in predplačniški mobilni telefon.

Kongoški frank, skrajšano FC in pogosto preprosto z veliko črko F za količino, je lokalna valuta z mednarodno kodo valute ISO 4217 CDF. Valuto lahko kadar koli spremenite (vendar se je nemogoče znebiti zunaj države)

Bankovci CDF50, 100, 200, 500, 1000, 5000, 10,000 in 20,000 so na voljo v različnih apoenih. Bankovci za 50, 100, 200 in 500 frankov so trenutno edini kongovski bankovci v obtoku na večini lokacij. So skoraj brez vrednosti, pri čemer je največji bankovec (za 500 frankov) vreden približno 0.55 USD.

Dolarji v apoenih nad 2 dolarja imajo prednost pred franki. Kovanci ter bankovci za en in dva dolarja iz Združenih držav pa veljajo za ničvredne. Če plačate v dolarjih, boste dobili drobiž v frankih. Čeprav lahko franki včasih prispejo v bankovcih, ki so na otip kot blago, morajo biti ameriški dolarski bankovci ostri (manj kot trikrat) in natisnjeni leta 2003 ali pozneje, da jih lahko sprejmemo.

Znak FF se v nekaterih podjetjih uporablja za označevanje 1000 frankov, 1 ameriški dolar pa naj bi bil enak 1000 frankov.

V Kinšasi so bankomati za MasterCard in Maestro zdaj dostopni v »Rawbank« na aveniji du 30 Juin (okrožje Gombe) in v Grand Hotelu. V Združenih državah izpljuva dolarje. Kartice Visa se lahko uporabljajo tudi na bankomatih, ki jih upravljajo banke »Procredit« v Kinšasi, na Avenue des Aviateurs ali pred hotelom Grand (samo bankovci za 20 in 100 USD).

Moambe je nacionalna jed Konga. Med osmimi sestavinami so palmovi orehi, piščanec, ribe, arašidi, riž, listi kasave, banane in pikantna poprova omaka (moambe je beseda v lingali, ki pomeni osem).

Voda na območju se ne sme zaužiti. Zdi se, da ima ustekleničena voda razumno ceno, vendar jo je morda težko dobiti po razumni ceni. Brezalkoholne pijače (v Kongu znane kot sucré), kot so kokakola, pepsi, um bongo in mirinda, so široko dostopne in varne za uživanje. Vitalo, lokalna pijača, je fantastična. Priljubljene so tudi tradicionalne pijače, kot je ingverjevo pivo.

Domače pivo je narejeno iz riža in je zelo okusno. Na voljo so steklenice 75 cl. Najbolj priljubljene znamke so Primus, Skol in Castel. Lokalna temna piva sta Tembo in Doppel.

Lokalno palmovo vino, alkoholna pijača iz palmovega soka, je na voljo na podeželju. Obrano je neposredno z drevesa in takoj začne fermentirati. S fermentacijo nastane dišeče vino z do 4% vsebnostjo alkohola, ki je po dveh urah srednje omamno in sladko. Nekateri posamezniki imajo radi ostrejši, bolj kisel in kisel okus, kar lahko dosežete tako, da pustite, da se vino razvije do en dan.

Bodite pozorni na lokalni gin. Metanol, ki je strupen in lahko povzroči slepoto, včasih primešajo brezvestni prodajalci. Nekateri menijo, da je metanol stranski produkt normalne fermentacije. To ni tako, saj običajna fermentacija ne more proizvesti smrtonosnih količin metanola.

Brez uradnega dovoljenja, ki v času pisanja stane 60 USD, je fotografiranje zakonsko prepovedano. Tudi s tem dovoljenjem je fotografiranje problematično, saj se Kongovci razjezijo, ko jih ustrelijo brez dovoljenja ali ko fotografirajo otroka. Tem konfliktom se je mogoče zlahka izogniti s pretiranim opravičevanjem in zavračanjem sodelovanja v razpravi. Občasno bo morda potrebna majhna podkupnina, da se »naoljijo kolesa«.

V nobenem primeru ne smete fotografirati vladnih objektov ali zgradb. To vključuje, vendar ni omejeno na policijske postaje, predsedniške dvorce, mejne kontrolne točke in katero koli lokacijo znotraj letališča. Če vas odkrijejo in ne morete plačati policiji, vas bodo pridržali.

Vsa vozila morajo imeti prosto pot, medtem ko gredo kolone vozil. Te procesije se ne sme fotografirati.

Državna zastava se dvigne in spusti ob zori in mraku (vsak dan okoli 06 in 00). Vsa vozila in pešci so se zaradi dogodka prisiljeni ustaviti, vse, ki tega ne storijo, pa naj bi aretirali varnostniki.

Uradni jezik Demokratične republike Kongo je francoščina. Splošno je priznan kot lingua franca v Kongu, ki omogoča komunikacijo med številnimi etničnimi skupinami v državi. Po študiji, ki jo je OIF objavil leta 2014, zna 33 milijonov Kongovcev (ali 47 % prebivalstva) brati in pisati v francoščini. 67 odstotkov ljudi v prestolnici Kinšasi zna brati in pisati francosko, 68.5 odstotka pa jo zna govoriti in razumeti.

Samo štirje jeziki so priznani kot nacionalni jeziki: kituba (»kikongo ya leta«), lingala, tshiluba in svahili. Čeprav nekateri posamezniki uporabljajo te regionalne ali trgovske jezike kot svoj prvi jezik, jih večina prebivalstva govori po plemenskem jeziku. Pod belgijskim kolonialnim nadzorom je bila lingala uradni jezik kolonialne vojske, »Force Publique«, in je še danes večinski jezik v oboroženih silah. Od nedavnih uporov velik del vojakov na vzhodu govori svahili na območjih, kjer se ta govori.

Štirje materni jeziki so se učili in uporabljali v osnovnih šolah, medtem ko je bila država belgijska kolonija, zaradi česar je bila ena redkih afriških držav, ki so imele pismenost v avtohtonih jezikih v celotnem evropskem kolonialnem obdobju. Po osamosvojitvi se je ta težnja obrnila, saj je francoščina edini učni jezik na vseh stopnjah. Od leta 1975 so bili štirje nacionalni jeziki ponovno uvedeni v prvi dve leti osnovne šole, od tretjega leta dalje pa je francoščina edini učni jezik; kljub temu pa številne osnovne šole v metropolitanskih območjih uporabljajo francoščino izključno od prvega leta dalje.

Kultura Demokratične republike Kongo odraža raznolikost stotin narodnih etničnih skupin in njihovih različnih načinov življenja po vsej državi, od izliva reke Kongo na obali do bolj gosto naseljenih visokogorja na daljnem vzhodu. Tradicionalni načini življenja so se dramatično spremenili od poznih 1800. stoletja, zahvaljujoč kolonizaciji, boju za neodvisnost, stagnaciji Mobutujevega obdobja in nazadnje prvi in ​​drugi kongoški vojni. Kljub tem izzivom so tradicije in kulture Konga ohranile veliko svoje edinstvenosti. Večina od 60 milijonov prebivalcev države živi na podeželju. Tistih 30 odstotkov prebivalstva, ki živi v mestih, je bilo najbolj dojemljivih za vplive Zahoda.

Kongovska kultura je znana po glasbi. Soukous se je rodil, ko je DR Kongo združila svoje etnične glasbene korenine s kubansko rumbo in merengue. Druge afriške države so razvile glasbene zvrsti, ki temeljijo na kongovskem soukousu. Nekatere afriške skupine nastopajo v lingali, enem od uradnih jezikov DR Kongo. Pod vodstvom "le sapeurja", Papa Wemba, je isti kongovski soukous postavil ton generaciji mladih moških, ki so nenehno oblečeni v oblačila dragih blagovnih znamk. Poimenovali so jih »četrta generacija« kongovskih glasbenikov, prihajajo pa predvsem iz znane zasedbe Wenge Musica.

Umetnost je v Kongu zelo znana. Maske in lesene skulpture so primeri tradicionalne umetnosti.

Nogomet, košarka in ragbi so med priljubljenimi športi v Demokratični republiki Kongo. Igre gostijo različna prizorišča po vsej državi, zlasti Stade Frederic Kibassa Maliba.

NBA igralci iz države so še posebej znani zunaj. Dikembe Mutombo velja za enega najboljših afriških košarkarjev vseh časov. Mutombo je v svoji domovini znan po svojih humanitarnih prizadevanjih. Drugi, ki so prejeli široko pozornost po vsem svetu, so Serge Ibaka, Bismack Biyombo, Christian Eyenga in Emmanuel Mudiay.

Demokratična republika Kongo nastopa na olimpijskih igrah od leta 1968.

Na območju, ki je danes Demokratična republika Kongo, je tisočletja živelo na stotine majhnih plemen lovcev in nabiralcev. Gosto, tropsko gozdno okolje in mokro podnebje sta ohranjala nizko populacijo tega območja, kar je preprečevalo razvoj sofisticiranih civilizacij, posledično pa je danes preživelo le nekaj ostankov starodavnih skupnosti. Kraljevina Kongo, ustanovljena v 13. in 14. stoletju, je bila prva in edina večja politična sila. Kraljevina Kongo, ki je vključevala današnjo severno Angolo, Cabindo, Kongo-Brazzaville in Bas-Congo, je postala bogata in močna s prodajo slonovine, bakrene posode, tekstila, keramike in sužnjev z drugimi afriškimi ljudstvi (dolgo preden so prišli Evropejci). Leta 1483 so Portugalci vzpostavili stik s Kongi in jim uspelo spreobrniti monarha v krščanstvo, pa tudi večino ljudstva.

Kraljevina Kongo je bila pomemben dobavitelj sužnjev, ki so bili predvsem vojni ujetniki, ki so bili prodani v skladu z zakonodajo Konga. Kraljevina Kongo je doživela hud boj za nasledstvo kralja, spopade s plemeni na vzhodu in vrsto vojn s Portugalci, potem ko je doseglo vrhunec v poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju. Portugalci so leta 1665 uničili kraljestvo Kongo in ga v bistvu končali, vendar je večinoma ceremonialni položaj kralja Konga trajal do 1880-ih, "Kongo" pa je ohranil ime ohlapne skupine plemen v delti reke Kongo. Arabski trgovci iz Zanzibarja so uporabljali Kivu in okoliške regije Ugande, Ruande in Burundija kot dobavo sužnjev. Od leta 1884 je bila federacija Kuba v južni DR Kongo dovolj oddaljena, da se je izognila suženjstvu in se celo upirala belgijskim prizadevanjem, da bi stopila v stik z njimi. Vendar je do leta 1900 federacija Kuba razpadla, potem ko je dosegla vrhunec moči v začetku devetnajstega stoletja. Drugod so cvetela le majhna plemena in kratkotrajna kraljestva.

Območje, ki je zdaj Demokratična republika Kongo, je bilo zadnji del Afrike, ki so ga odkrili Evropejci. Portugalci se nikoli niso oddaljili od atlantske obale več kot nekaj sto kilometrov. Raziskovalci so se več desetkrat poskušali povzpeti po reki Kongo, toda brzice, gost gozd okoli njih, tropske bolezni in sovražna plemena so tudi najbolje opremljene skupine preprečile, da bi prišle onkraj prve katarakte 160 kilometrov v notranjost. Sredi šestdesetih let 1860. stoletja je znani britanski raziskovalec dr. Livingstone začel raziskovati reko Lualaba, za katero je zmotno verjel, da je povezana z Nilom, vendar je v resnici zgornji del Konga. Livingstone je po svojem zgodovinskem srečanju s Henryjem Mortonom Stanleyjem leta 1867 odpotoval po reki Kongo do Stanley Poola, ki si ga zdaj delita Kinshasa in Brazzaville. Od tam je po kopnem prečkal Atlantik.

V Belgiji si je goreči kralj Leopold II. nujno želel kolonijo, da bi bil v koraku z drugimi evropskimi silami, vendar ga je belgijska vlada nenehno blokirala (bil je ustavni monarh). Nazadnje se je odločil ustvariti kolonijo kot navaden državljan in ustanovil "humanitarno" organizacijo s ciljem, da zahteva Kongo, kot tudi številne navidezne korporacije, da to storijo. Medtem je Stanley iskal podpornika za svoj sanjski projekt: železnico skozi spodnje katarakte reke Kongo, ki bi parnikom omogočila potovanje po zgornjih 1,000 milj Konga in sprostitev bogastva »srca Afrike«. Stanleyju je Leopold zaupal gradnjo verige utrdb vzdolž zgornjega toka reke Kongo in nakup suverenosti od lokalnih poglavarjev (ali ubijanje tistih, ki tega niso hoteli). V višjih predelih Konga je bilo zgrajenih več utrdb z delavci in zalogami, ki so prihajali iz Zanzibarja. Stanley se je leta 1883 prebil po kopnem od Atlantika do Stanley Poola. Ko je šel navzgor po reki, je ugotovil, da je močan zanzibarski suženj izvedel za njegove podvige in zavzel regijo, ki obdaja reko Lualaba, kar je Stanleyju omogočilo, da zgradi svojo zadnjo utrdbo tik pod Stanleyjem Slapovi (mesto sodobnega Kisanganija).

Ko so si evropske države na berlinski konferenci leta 1885 med seboj razdelile Afriko, je Leopold, edini delničar, uradno pridobil suverenost nad Kongom pod krinko Association internationale du Congo. Ustanovljena je bila Svobodna država Kongo, vključno s celotno sedanjo DR Kongo. Leopold je zamenjal AIC s skupino prijateljev in poslovnih partnerjev, ko ga ni več potreboval, in šel izkoriščati vire Konga. Vsako območje, ki ni vključevalo naselja, je postalo last Konga, država pa je bila razdeljena na dve coni: zasebno cono (izključno v lasti Konga) in cono proste trgovine, kjer je lahko vsak Evropejec kupil 10-15 let zakupijo zemljišča in obdržijo ves prihodek, ustvarjen s svojim zemljiščem. V strahu, da bi britanska Kapska kolonija lahko pridobila Katango (ker Kongo ni uveljavil svoje pravice do nje), je Leopold poslal odpravo po stopnicah v Katango. Ko so pogovori z domorodnim kraljestvom Yeke propadli, so Belgijci vodili kratko bitko, ki je dosegla vrhunec z usmrtitvijo njihovega kralja. Leta 1894 so zanzibarski sužnji, ki so nadzorovali reko Lualaba, izbojevali še eno kratko bitko.

Po koncu spopadov so se Belgijci odločili povečati prihodke s teh območij. Plače upravnikov so znižali na minimum, s sistemom nagrajevanja, ki je temeljil na visokih provizijah glede na okrožne prihodke, ki je bil nato nadomeščen s sistemom provizij ob zaključku delovnega razmerja administratorjev, odvisno od soglasja nadrejenih. Ljudem, ki so živeli v »zasebni domeni« v državni lasti, je bilo prepovedano poslovati z nikomer razen z državo in bili so prisiljeni zagotavljati vnaprej določene količine gume in slonovine po nizki, fiksni ceni. Kavčuk izvira iz divje trte v Kongu, ki so ga delavci rezali, tekočo gumo drgnili po telesu, nato pa so jo z bolečim postopkom strgali, ko se je strdila. Ko so se kvote kavčuka povečevale, so bile divje trte med tem uničene, zaradi česar jih je bilo manj in jih je bilo težje najti.

Te kvote je uveljavila vladna Force Publique, ki je zapirala, mučila, bičala, celo posilila in sežigala neposlušne/uporniške skupnosti. Vendar je bil najhujši zločin FP prijemanje rok. Neizpolnjevanje gumijastih kvot je povzročilo smrt kot kazen. Zaradi zaskrbljenosti, da čete zlorabljajo svoje dragocene naboje za lov za užitek, je vodstvo zahtevalo, da vojaki dajo eno roko za vsako uporabljeno kroglo kot dokaz, da je bila krogla uporabljena za umor. Cela mesta bi bila obkoljena, prebivalci pa pobiti, poveljnikom pa bi predali košare z odrezanimi rokami. Vojaki so lahko nagrajeni z bonusi in dovoljeno jim je, da se prej vrnejo domov, če vrnejo več rok kot drugi, medtem ko bi lahko skupnosti, ki se soočajo z nerazumnimi gumijastimi kvotami, napadle sosednje vasi, da bi zbrale roke, da bi jih dale FP, da bi se izognile isti usodi. Cene kavčuka so v devetdesetih letih 1890. stoletja narasle, kar je Leopoldu in kongovskim belcem omogočilo ogromno bogastvo, toda poceni kavčuk iz Amerike in Azije je nazadnje znižal cene, zaradi česar je posel CFS postal nedobičkonosen.

Poročila o teh zločinih so dosegla Evropo na prelomu stoletja. Druge evropske države so začele preučevati Leopoldova dejanja v Svobodni državi Kongo po nekaj letih učinkovitega prepričevanja javnosti, da so te obtožbe osamljeni pojavi in ​​obrekovanje. Na problem so evropsko javnost opozorili ugledni novinarji in pisci (kot sta Conradovo Srce teme in Doylov Zločin v Kongu). Osramočena belgijska vlada je zasegla Svobodno državo Kongo, prevzela Leopoldovo posest in državo preimenovala v Belgijski Kongo (da bi se razlikovala od Francoskega Konga, zdaj Republike Kongo). Čeprav popis ni bil nikoli opravljen, zgodovinarji menijo, da je bila med letoma 1885 in 1908 umorjena polovica prebivalstva Konga, do 10 milijonov ljudi.

Belgijska vlada je najprej naredila majhne prilagoditve, razen odprave prisilnega dela in njegovih spremljajočih kazni. Belgijci so začeli graditi ceste in železnice po celotnem Kongu, da bi izkoristili ogromna rudna bogastva države (večina jih je danes ostala, z malo vzdrževanja skozi stoletje). Belgijci so poskušali zagotoviti tudi izobraževanje in zdravstvene storitve Kongovcem. Med drugo svetovno vojno je Kongo ostal zvest belgijski vladi v izgnanstvu v Londonu in poslal vojake v Etiopijo v boj proti Italijanom in Vzhodno Afriko v boj proti Nemcem. Kongo je postal tudi glavni vir gume in rud za preostali del sveta. Uran, izkopan v Belgijskem Kongu, je bil poslan v ZDA in uporabljen v atomskih bombah, s katerimi se je končala pacifiška vojna v Hirošimi in Nagasakiju.

Belgijski Kongo je po drugi svetovni vojni doživel razcvet, petdeseta leta 1950. stoletja pa so bila ena najbolj mirnih let v Kongu. Belgijska vlada je vlagala v zdravstveno varstvo, infrastrukturo in stanovanja. Segregacija je skoraj izginila, ko so Kongovci pridobili svobodo lastništva in prodaje zemlje. Tudi v večjih mestih se je pojavil majhen srednji razred. Belgijcem ni uspelo ustvariti dobro izobraženega kadra temnopoltih voditeljev in javnih uslužbencev. V večjih mestih so bile prve volitve, dostopne temnopoltim volivcem in kandidatom, izvedene leta 1957. Do leta 1959 so bili Kongovci opogumljeni zaradi uspeha gibanj za neodvisnost drugih afriških držav in zahteve po neodvisnosti so postale glasnejše. Belgija ni želela kolonialne vojne, da bi obdržala nadzor nad Kongom, zato je januarja 1960 povabila skupino kongovskih političnih voditeljev v Bruselj na pogajanja. Z neodvisnostjo sredi leta 1960 so Belgijci načrtovali 5-letni prehodni načrt, ki je vključeval izvedbo parlamentarnih volitev leta 1960 in postopno predajo upravne oblasti Kongovcem. Kongovska delegacija je zavrnila natančno načrtovan načrt, Belgijci pa so se končno strinjali, da bodo maja izvedli volitve in 30. junija hitro razglasili neodvisnost. Patricea Lumumbo, nekoč zaprtega politika, so regionalni in nacionalni izbrali za predsednika vlade in vodjo vlade. politične skupine.

30. junija 1960 je "Republika Kongo" (enako ime kot sosednja francoska kolonija Srednji Kongo) dobila neodvisnost. Po pohvali briljantnosti monarha Leopolda II. je bil dan zaznamovan s posmehom in verbalnim napadom na belgijskega kralja. Nekaj ​​tednov po osamosvojitvi Belgije se je vojska uprla belim poveljnikom, naraščajoče nasilje proti preostalim belcem v državi pa je prisililo skoraj vseh 80,000 Belgijcev, da so jo zapustili.

Narod se je po osamosvojitvi 30. junija 1960 hitro razpadel. Južni Kasai je neodvisnost razglasil 14. junija, medtem ko je Katanga razglasila neodvisnost 11. julija, oboje pod vodstvom Moiseja Tshombeja. Kljub temu, da ni bil marioneta Belgije, je imel Tshombe velike koristi od belgijske finančne in vojaške pomoči. Katanga je bila v bistvu neokolonialna država, ki so jo podpirale Belgija in rudarske korporacije s sedežem v Belgiji. Varnostni svet ZN je 14. julija odobril resolucijo, ki dovoljuje ustanovitev mirovnih sil ZN in Belgiji nalaga odstranitev preostalih vojakov iz Konga. Belgijski vojaki so se umaknili, vendar je več poveljnikov ostalo kot najeti plačanci in so igrali ključno vlogo pri odvračanju napadov kongovske vojske (ki je bila slabo organizirana in je bila kriva za množične poboje in posilstva). Predsednik Lumumba se je obrnil na Sovjetsko zvezo za pomoč in dobil vojaško pomoč ter 1,000 sovjetskih svetovalcev. Za vzdrževanje miru so bile poslane sile ZN, ki pa sprva niso dosegle ničesar. Po hudi bitki decembra 1961 je bil Južni Kasai ponovno zavzet. Na pomoč katanganski vojski so prihajali plačanci iz vse Afrike in celo Evrope. Vojska ZN je poskušala prijeti in vrniti plačance, a ji ni uspelo. Misija ZN je bila nazadnje spremenjena, da bi Katango prisilno ponovno vključila v Kongo. Vojske ZN in Katange so se borile v številnih bitkah skoraj eno leto. Decembra 1962 so enote ZN obkolile in osvojile mesto Katanga, Elisabethville (Lubumbashi). Tshombe je bil poražen januarja 1963, zadnji tuji plačanci so pobegnili v Angolo, Katanga pa je bila ponovno vključena v Kongo.

Medtem so se v Leopoldvillu (Kinšasa) razvile napetosti med premierjem Lumumbo in predsednikom Kasa-Vubujem, nasprotujočima strankama. Kasa-Vubu je septembra 1960 Lumumba odpustil s položaja predsednika vlade. Lumumba je dvomil o ustavnosti tega in Kasa-Vubu je bil odpuščen s položaja predsednika. Lumumba, ki si je želel komunistično družbo, je prosil za pomoč Sovjetsko zvezo. 14. septembra, le dva meseca in pol po osamosvojitvi države, je bil načelnik generalštaba kongovske vojske general Mobutu prisiljen posredovati, kar je privedlo do državnega udara in pridržanja Lumumbe. Mobutu je od belgijskega in ameriškega veleposlaništva pridobil sredstva za plačilo svojih vojakov in jih prepričal, da ostanejo zvesti. Lumumba se je izognil aretaciji in pobegnil v Stanleyville (Kisangani), le da so ga prijeli in pripeljali v Elizabethville (Lubumbashi), kjer je bil javno napaden, izginil in tri tedne pozneje razglasil mrtvega. Januarja 1961 je bil ubit pred očmi belgijskih in ameriških oblasti (ki so obe poskušale atentat nanj izvesti na skrivaj, odkar je ZSSR prosil za pomoč), v njegovo smrt pa sta bili vpleteni CIA in Belgija.

Predsednik Kasa-Vubu je ostal na oblasti, Tshombe iz Katange pa je postal premier. Pierre Mulele, lumumbist in maoist, je leta 1964 sprožil upor, ki je dejansko zajel dve tretjini naroda, in poiskal pomoč pri maoistični Kitajski. Združene države in Belgija sta se ponovno spopadli, tokrat z majhno vojaško silo. Mulele je pobegnil v Kongo-Brazzaville, vendar ga je nato Mobutujeva ponudba amnestije prepričala, da se je vrnil v Kinšaso. Muleleja so javno mučili, mu iztaknili oči, odrezali genitalije in enega za drugim odrezali okončine, ko je bil še živ, njegovo truplo pa so vrgli v reko Kongo, ko je Mobutu prelomil besedo.

Med letoma 1960 in 1965 sta ves narod zajela vojna in upor, zaradi česar je bil skovan izraz »kongoška kriza«.

General Mobutu, vdani protikomunist, se je med hladno vojno spoprijateljil z Združenimi državami in Belgijo ter še naprej sprejemal denar za nakup zvestobe svojih čet. Med ponovnim bojem za oblast med predsednikom in premierjem novembra 1965 je Mobutu s pomočjo ZDA in Belgije izvedel državni udar. Rekel je: "Pet let ne bi bilo več delovanja političnih strank v državi," in trdil, da so "politiki" potrebovali pet let, da so uničili državo. Narod je bil postavljen pod vojno stanje, parlament je bil oslabljen in sčasoma razpuščen, neodvisni sindikati pa so bili prepovedani. Mobutu je leta 1990 ustanovil edino legalno politično stranko (do leta 1967), Ljudsko gibanje revolucije (MPR), ki se je hitro združila z vlado in tako vlado spremenila v funkcijo stranke. Do leta 1970 so bili vsi izzivi Mobutujevi avtoriteti odstranjeni in bil je edini kandidat na predsedniških volitvah, pri čemer so volivci izbirali med zeleno za optimizem in rdečo za anarhijo (Mobutu ... zeleni ... je zmagal z 10,131,699 proti 157). Mobutu in njegovi sodelavci so ustvarili novo ustavo, ki je prejela 97-odstotno odobritev.

V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Mobutu sprožil kampanjo Authenticité, ki je nadaljevala nacionalistično filozofijo, ki jo je začel v svojem manifestu N'Sele iz leta 1970. Kongovci so bili prisiljeni pridobiti afriška imena, moški so bili prisiljeni opustiti zahodnjaške obleke v korist tradicionalnih abacost. , zemljepisna imena pa so bila pod Authenticité spremenjena iz kolonialnih v afriška. Leta 1967 se je Leopoldville preimenoval v Kinshaso, Elisabethville v Lubumbashi, Stanleyville pa v Kisangani. Najbolj izjemna med njimi je bila preobrazba Josepha Mobuta v Mobutu Sese Seko Nkuku Ngbendu Wa Za ​​Banga ("Vsemogočni bojevnik, ki zaradi svoje vzdržljivosti in nepopustljive želje po zmagi potuje od zmage do zmage, za seboj pa pušča ogenj." ). Vsi Kongovci so bili razglašeni za enake in hierarhični načini govora so bili odpravljeni, pri čemer so bili Kongovci dolžni druge naslavljati z »državljani«, obiskovalci pa so bili pozdravljeni z afriškim petjem in plesom namesto z zahodnjaškim pozdravom z 1972 puškami.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Mobutu ohranil strog nadzor nad vlado, pogosto menjal politične in vojaške voditelje, da bi preprečil konkurenco, izvajanje načel Authenticité pa je oslabljeno. Mobutu je postopoma spremenil svojo taktiko od mučenja in ubijanja nasprotnikov do podkupovanja. Malo so razmišljali o izboljšanju življenja Kongovcev. Enostrankarska država je v bistvu služila Mobutuju in njegovim sodelavcem, ki so nespodobno obogateli. Mobutujeva razvajanja so vključevala vzletno-pristajalno stezo v njegovem domačem kraju, ki je bila dovolj velika, da sprejme letala concorde, ki jo je najel za uradne obiske v tujini in občasne nakupovalne izlete po Evropi; ko je zapustil oblast, naj bi imel več kot 1970 milijard ameriških dolarjev na tujih računih. Kult osebnosti je skušal ustvariti tudi tako, da je vsepovsod polepil svojo sliko, medijem prepovedal omenjanje katerega koli drugega državnega uradnika po imenu (samo po nazivu) in uvajal nazive, kot so »Oče naroda«, »Rešenik ljudje« in »Vrhovni borec«. Kljub njegovi enostrankarski državi in ​​avtoritarnem vladanju v sovjetskem slogu je bil Mobutu izrazito protisovjetski, ZDA in druge zahodne sile pa so Mobutujevemu režimu še naprej zagotavljale ekonomsko in politično podporo, saj so se bale vzpona sovjetskih marionetnih vlad v Afriki (kot kot v sosednji Angoli).

S koncem hladne vojne je mednarodno podporo Mobutuju nadomestila kritika njegove avtoritete. Domače opozicijske organizacije so tiho rasle in državljani Konga so začeli demonstrirati proti vladi in propadajočemu gospodarstvu. Prve večstrankarske volitve so bile izvedene leta 1990, vendar so imele majhen učinek. Leta 1991 so neplačane enote začele nemire in ropanje Kinšase, zaradi česar je večina tujcev morala zbežati. Pogovori z opozicijo so na koncu privedli do oblikovanja konkurenčne administracije, kar je povzročilo zastoj in nedelujočo vlado.

Mobutujeva vladavina se je sredi devetdesetih očitno bližala koncu. Mednarodni svet, v katerem ni več prevladovala politika hladne vojne, se je obrnil proti njemu. Medtem je bilo gospodarstvo Zaira v neredu (in se do danes ni izboljšalo). Osrednja vlada je imela omejen nadzor nad narodom in v vzhodnem Zairu, oddaljenem od Kinšase, so se pojavile številne odporniške organizacije.

Območje Kivuja že dolgo razdirajo etnične napetosti med različnimi "domačimi" plemeni in Tutsiji, ki so jih Belgijci v poznih 1800. stoletjih uvozili iz Ruande. Od osamosvojitve je bilo več manjših vojn, ki so povzročile na tisoče žrtev. Ko pa se je leta 1994 zgodil genocid v Ruandi, je približno 1.5 milijona etničnih Tutsijev in Hutujev beguncev pobegnilo v vzhodni Zair. Militantni Hutuji, glavni storilci genocida, so začeli ciljati na begunce Tutsije in kongovsko skupnost Tutsijev (Banyamulenge), poleg tega pa so ustanovili milice za izvajanje napadov na Ruando v upanju, da bodo ponovno prevzeli nadzor. Mobutuju ni le uspelo ustaviti prelivanja krvi, ampak je tudi podprl Hutuje pri njihovi invaziji na Ruando. Zairski parlament je leta 1995 ukazal vsem posameznikom ruandskega ali burundijskega porekla vrnitev v domovino. Medtem je v Zairu ruandska vlada pod vodstvom Tutsijev začela uriti in podpirati milice Tutsijev.

Boji so izbruhnili avgusta 1996, ko so Tutsiji v provincah Kivu sprožili upor, da bi ponovno prevzeli nadzor nad Severnim in Južnim Kivujem ter se spopadli z milicami Hutujev, ki so jih še vedno napadale. Upor je hitro zbral lokalno podporo in veliko število zairskih opozicijskih organizacij, ki so se končno združile v Zavezništvo demokratičnih sil za osvoboditev Konga (AFDL) z namenom odstavitve Mobutuja. Do konca leta so uporniki zahvaljujoč pomoči Ruande in Ugande prevzeli nadzor nad precejšnjim delom vzhodnega Zaira, ki je ščitil Ruando in Ugando pred napadi Hutujev. Zairska vojska je bila šibka in ko je Angola v začetku leta 1997 napotila vojake, so uporniki pridobili zaupanje in so lahko prevzeli nadzor nad preostalim delom države in odstavili Mobutuja. Do maja so uporniki zavzeli Lubumbaši in bili blizu Kinšase. Mobutu je pobegnil, vodja AFDL Laurent-Desire Kabila pa je vkorakal v Kinšaso, potem ko so mirovna pogajanja med obema frakcijama propadla. Leta 1998 je Kabila državo preimenoval v Demokratično republiko Kongo in skušal vzpostaviti red z izgonom tujih vojakov.

Avgusta 1998 so se enote Tutsijev uprle v Gomi in pojavila se je nova uporniška organizacija, ki je prevzela nadzor nad večino vzhodne DR Kongo. Kabila je za zatiranje novih upornikov pridobil pomoč milic Hutujev. Ruanda je to videla kot napad na ljudstvo Tutsi in poslala vojake čez mejo, da bi jih branili. Do konca meseca so uporniki prevzeli nadzor nad večino vzhodne DR Kongo, pa tudi nad majhno regijo blizu Kinšase, vključno z jezom Inga, kar jim je omogočilo prekinitev električne energije v prestolnici. Ko se je zdelo, da bi lahko Kabilina vlada in prestolnica Kinšasa padla v roke upornikov, so se Angola, Namibija in Zimbabve zavezale, da ga bodo podprle, in vojaki iz Zimbabveja so prispeli ravno pravi čas, da branijo mesto pred uporniškim napadom; Čad, Libija in Sudan so napotili svoje sile, da bi pomagali Kabili. Ko je grozil zastoj, so se tuje države, ki so se borile v DR Kongo, januarja 1999 strinjale s premirjem, vendar so se boji nadaljevali, ker uporniki niso bili podpisniki.

Leta 1999 so se uporniki razdelili na številne skupine, ki so temeljile na etnični pripadnosti ali naklonjenosti Ugandi/Ruandi. Julija je šest vojskujočih se držav (DR Kongo, Angola, Namibija, Zimbabve, Ruanda in Uganda) in ena uporniška skupina podpisale mirovni pakt, v katerem so obljubile, da se bodo prenehale bojevati ter lovile in razorožile vse uporniške organizacije, zlasti tiste, ki so povezane z Genocid v Ruandi leta 1994. Ko so se skupine, ki podpirajo Ruando in Ugando, obrnile druga proti drugi, so se spopadi nadaljevali in Združeni narodi so v začetku leta 2000 odobrili mirovno operacijo (MONUC).

Predsednika Laurenta Kabilo je januarja 2001 ustrelil telesni stražar. Joseph Kabila, njegov sin, je prevzel njegov položaj. Poleg boja proti DR Kongo in tujim silam so se uporniki delili na manjše skupine in se borili proti drugim. Številni uporniki so zaslužili s tihotapljenjem diamantov in drugih »konfliktnih mineralov« (kot so baker, cink in koltan) z območij, ki so jih nadzorovali, včasih pa so uporabljali prisilno delo in delo otrok v nevarnih okoliščinah. Leta 2002 je DR Kongo podpisala mirovna sporazuma z Ruando in Ugando. Glavne skupine so decembra 2002 podpisale globalni in vseobsegajoči sporazum o prekinitvi vojne. Dogovor je ustvaril prehodno upravo Demokratične republike Kongo, ki bi ponovno združila narod, integrirala in razorožila uporniške skupine ter izvedla volitve za novo ustavo in zakonodajalce. leta 2005, predsednik pa je ostal Joseph Kabila. Mirovne sile ZN so se močno povečale z misijo razorožitve upornikov, od katerih so mnogi ohranili svoje milice tudi po letu 2003. Province Severni in Južni Kivu, Ituri in severna Katanga so še vedno v konfliktu.

Prva kongoška vojna je terjala življenja med 250,000 in 800,000 ljudi. Druga vojna v Kongu je povzročila približno 350,000 nasilnih žrtev (1998-2001) in 2.7-5.4 milijona "odvečnih smrti" med begunci zaradi lakote in bolezni (1998-2008), zaradi česar je to najhujši konflikt na svetu od konca druge svetovne vojne. .

Z znatno finančno in tehnično pomočjo mednarodnega sveta je Joseph Kabila ostal predsednik prehodne uprave do volitev po vsej državi za novo ustavo, parlament in predsednika leta 2006. Kabila je zmagal (in bil ponovno izvoljen leta 2011). Medtem ko se je korupcija občutno zmanjšala in je politika bolj tolerantna do manjšinskih političnih idej, se položaj v državi po Mobutujevem odhodu ni bistveno izboljšal.

Demokratična republika Kongo ima to žalostno razliko, da ima najnižji ali drugi najnižji BDP na prebivalca na svetu (slabša je samo Somalija), gospodarstvo pa ostaja obubožano. Kitajska je zaprosila za številne rudarske zahtevke, od katerih se mnogi financirajo z gradnjo infrastrukture (železnice, ceste, šole in bolnišnice). Kljub dejstvu, da so ZN in številne nevladne organizacije precej prisotne v provincah Kivuja, veliko ljudi še vedno ostaja v begunskih taboriščih in se zanašajo na pomoč tujine/ZN. Do konca desetletja so se spopadi v Kivuju in Ituriju umirili, vendar je veliko nekdanjih pripadnikov milice ostalo aktivnih. Čeprav je več nekdanjih uporniških poveljnikov obtoženih zločinov proti človečnosti in uporabe mladih vojakov, jih je bilo le nekaj sodno preganjanih in obsojenih za vojne zločine.

Vojaki, ki so bili prej del milice, ki se je bojevala v Kivuju od leta 2006 do mirovnega sporazuma leta 2009, so se aprila 2012 uprli in sprožili nov val prelivanja krvi, ko so prevzeli nadzor nad široko regijo ob meji med Ugando in Ruando. Ruanda je bila obtožena podpore gibanju M23 in Združeni narodi to preiskujejo.

Demokratična republika Kongo je doživela pošten delež prelivanja krvi. Od osamosvojitve je prišlo do vrste nenehnih vojn, konfliktov in obdobij vojskovanja, občasno regionalno nasilje pa se nadaljuje tudi zdaj. Posledično bi morali biti veliki deli države prepovedani za turiste.

LRA (otroci-vojaki in sloves "Kony") še naprej preži po gozdovih ob meji med Srednjoafriško republiko in Južnim Sudanom ter Ugando v severovzhodnem delu države. Čeprav je v bližini ugandske meje nekaj krajev, ki so dokaj varni za obisk, je potovanje severno in vzhodno od Kisanganija in Bumbe tvegano.

Od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja sta bili območji Severnega in Južnega Kivuja v stanju nenehnih vojnih spopadov. Z mirovnim sporazumom, podpisanim leta 1990, se je končalo neslavno brutalno prelivanje krvi prve in druge kongoške vojne (med katerima je v bojih ali zaradi bolezni/lakote umrlo 2003 milijonov ljudi). Vojne na nizki ravni, ki so jih sprožili različni vojskovodje/frakcije, se od takrat nadaljujejo in to območje zdaj gosti največjo mirovno operacijo ZN na svetu (od leta 5). Več sto tisoč ljudi se je naselilo v begunskih taboriščih okoli Gome. Aprila 2012 se je pojavila nova skupina, imenovana »M2012«, ki jo je vodil general Ntaganda (ki ga Mednarodno kazensko sodišče išče zaradi vojnih zločinov) in je prevzela nadzor nad več mesti na tem območju ali jih napadla ter jih obtožila umorov ljudi in posiljevanje žensk. Od konca vojne leta 23 je bila to najhujša kriza. Obljubili so, da bodo sredi julija napadli Gomo, da bi tamkajšnjo skupnost Tutsijev branili pred "zlorabami", zaradi česar so mirovne sile ZN premestile 2003 vojakov, da bi zaščitile Gomo in okoliška begunska taborišča. Glede na poročilo BBC ni jasno, kako resna je nevarnost nasilja v Gomi.) Edini varni kraji v Severnem/Južnem Kivuju so ruandski mejni mesti Goma in Bukavu ter nacionalni park Virunga.

Obiskovalci pa se soočajo s tveganji, ki presegajo vojne. Za Somalijo je Demokratična republika Kongo najverjetneje najmanj razvita afriška država. Cestni sistem je klavrn. Ceste v državi so v grozljivem stanju in vožnja na velike razdalje lahko traja tedne, zlasti v deževnem obdobju. Celo nekatere »glavne« avtoceste v državi so komaj kaj več kot blatne steze, po katerih lahko vozijo le vozila s pogonom 4×4 ali 6×6. DR Kongo ima le 2250 kilometrov zaprtih cest, od katerih jih je po podatkih ZN samo 1226 kilometrov v "odličnem" stanju. Če to postavimo v kontekst, je cestna razdalja vzhod-zahod po vsej državi v kateri koli smeri približno 2500 kilometrov (na primer od Matadija do Lubumbashija je 2700 kilometrov po cesti)! Drugo nasprotje je, da je v Zambiji (ena najrevnejših afriških držav) samo 35 km asfaltiranih cest na 1 000 000 prebivalcev v primerjavi s 580 km in 3427 km v Bocvani (ena najbogatejših). Glavni način prevoza je vožnja s starim, prenatrpanim tovornjakom, kjer je veliko potnikov, ki plačajo, dovoljeno sedeti na vrhu blaga. To je zelo nevarno.

Letala v Kongu strmoglavljajo zelo pogosto, leta 2007 so poročali o osmih nesrečah. Kljub temu so nevarnosti letenja primerljive s tistimi pri potovanju po cesti, barki ali železnici. Zloglasna letalska družba Hewa Bora je propadla, ustanovitev nekaj drugih letalskih družb med letoma 2010 in 2012 pa bi lahko povečala varnost letalskega prometa v DR Kongo. Držite se komercialnih letalskih prevoznikov, ki upravljajo s sodobnimi letali (omenjeno zgoraj pod »Prevoz/Z letalom«). Izogibajte se zastarelim sovjetskim letalom, ki jih pogosto najemajo za prevoz tovora in morda potnika ali dveh. Če se še vedno bojite potovanja s kongovskim letalom, vendar vam ni všeč plačati več, razmislite o letenju s tujim prevoznikom, kot je Kenyan Airways (ki leti v Kinšaso, Lubumbaši in Kisangani) ali Ethiopian Airlines (ki leti v Kinšaso, Lubumbaši , in Kisangani) (Kinšaša, Lubumbaši). Samo preverite zahteve za tranzitni vizum.

Potovanje z rečnim čolnom ali barko je še vedno nevarno, čeprav je varnejše od vožnje. Na stotine ljudi je umrlo zaradi potopitve prenatrpanih bark in prevračanja starih čolnov med potovanjem po reki Kongo. Preden se vkrcate, si oglejte plovilo, na katerem boste, in če se ne počutite varno, je najbolje, da počakate na naslednjo ladjo, tudi če boste morali čakati več dni. Odkar so Belgijci odšli, je večina železniškega omrežja v državi propadla, vzdrževanje pa je bilo le malo. Prišlo je do več iztirjenj vlakov, kar je povzročilo več smrtnih žrtev. Vlaki v DR Kongo so izjemno natrpani; sploh ne razmišljaj o vožnji po strehi z ljudmi!

Kriminal je velik problem v mnogih delih države. Kinšasa je imela eno najvišjih stopenj umorov na svetu v zadnjih letih Mobutuja na oblasti in potovanje v Kinšaso je bilo podobno Bagdadu med iraško vojno! Kinšasa je mesto z visoko stopnjo kriminala, kljub dejstvu, da se je nasilje občutno zmanjšalo (primerljivo z Lagosom ali Abidžanom). Ko ste v avtu, imejte stran od pogleda vse, kar se Kongovcu zdi dragoceno, saj je nasilje na križiščih običajno. Na trgih večjih mest je veliko žeparjev. Upoštevajte, da je DR Kongo še vedno ena najrevnejših afriških držav, saj domorodci vsako belo osebo vidijo kot bogato. Bodite pozorni na žeparje na javnih mestih. Manjše skupnosti so med potovanjem po podeželju na splošno varnejše od večjih. Zunaj večjih mest hotelske sobe pogosto nimajo zadostne varnosti (na primer šibke ključavnice na vratih ali prizemna okna, ki se ne zaklepajo ali imajo zavese).

Fotografiranje v javnosti je polno nevarnosti. Po nekaterih poročilih je za fotografiranje v DR Kongo potrebno uradno dovoljenje. Pravzaprav jih bo težko najti in pridobiti, če ne nemogoče. Fotografiranje mostov, cestnih zapor, mejnih prehodov in vladnih zgradb se lahko obravnava kot grožnja nacionalni varnosti.

Poleg tega je DR Kongo zelo pomanjkljiva infrastruktura in zmogljivosti zdravstvenega varstva. Zunaj Kinšase je malo bolnišnic ali klinik, ki bi jih lahko obiskali bolni ali ranjeni popotniki. Morda ste do najbližje klinike ali bolnišnice oddaljeni več kot en teden, če potujete po eni od oddaljenih, blatnih poti v državi ali ob reki Kongo!

Za vstop v državo z letalom boste potrebovali cepivo proti rumeni mrzlici (tega pogoja pogosto ne upoštevajo na vstopnih točkah na kopnem – zlasti na manjših). Nekatere glavne vstopne točke, kot je letališče v Kinšasi, imajo zdravstvene inšpektorje, ki to preverijo, preden vam dovolijo vstop.

Malarija je razširjena v Kongu, čeprav nekoliko manj na območju Kivuja zaradi nadmorske višine, zato imejte s seboj sredstva za odganjanje hroščev in ukrepajte, kot je spanje pod mrežami proti komarjem. Malarija je precej pogosta v rečnih regijah (kot je Kinšasa).

Če potrebujete takojšnjo zdravniško pomoč, se obrnite na veleposlaništvo svoje države. Zdravniki veleposlaništva so običajno pripravljeni in sposobni pomagati. V Kinšasi so varovane bolnišnice, kot je zasebna »CMK« (Centre Medical de Kinshasa), ki so jo ustanovili evropski zdravniki (obisk stane približno 20 USD). Center Hospitalier MONKOLE v regiji Mont-Ngafula je še ena zasebna in neprofitna bolnišnica z evropskimi in kongovskimi zdravniki. Medicinski direktor Monkole je dr. Léin Tshilolo, pediater, izobražen v Evropi, in eden najpomembnejših afriških strokovnjakov za anemijo srpastih celic.

Ko ste na prostem, pijte veliko vode. Vročina in bližina ekvatorja lahko pri ljudeh, ki tega niso vajeni, že po nekaj urah brez vode zlahka povzročita vročinski udar. Obstaja veliko dobro založenih lekarn, čeprav so stroški večkrat višji kot v Evropi.